Jedro

Okoliščina, ki je zakonit razlog za varovanje zaposlitve, je lahko pravno upoštevna le tedaj, če nastane do dokončnosti odločbe, s katero je delavec spoznan za trajni presežek. Dejstev, ki vplivajo na pridobitev, spremembo ali izgubo pravice delavca in ki so nastala po izdaji dokončne odločbe, zato ni mogoče več pravno upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo kot neutemeljen tožnikov modificiran tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova pripadajoče mu plače za obdobje od 1.2.1992 do 2.6.1996 v znesku 3,116.317,80 SIT s pp., ugotovitev obstoja terjatve tožnika iz naslova odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po 44. členu Kolektivne pogodbe za črno in barvno metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrije Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91 - SKEI) v znesku 408.470,00 SIT s pripadki in podredno postavljeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova plačila odpravnine po 36.f členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) v višini 209.323,00 SIT s pripadki in na povrnitev stroškov postopka. Sodišče je ugotovilo, da tožniku zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu na "zahtevnih toplotnih obdelavah" delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa z dne 5.6.1991 ni prenehalo nezakonito. Tožnik je bil namreč spoznan za invalida tretje kategorije invalidnosti šele 18.10.1991, to je po dokončnosti sklepa o ugotovljenem presežku. Ker tožnik, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ni bil nezakonito uvrščen med presežke delavcev, niti niso bile v postopku določanja presežkov storjene bistvene kršitve, ne obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke na plačilo v 44. členu SKEI določene pavšalne odškodnine. Ker tožeča stranka podredno uveljavljanega zahtevka na plačilo odpravnine ni prijavila v skladu z določbo 1. odstavka 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 - ZPPSL) stečajnemu senatu, je prvostopno sodišče tudi ta tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da zaradi neprijave terjatve stečajnemu senatu tožnikov pravni interes za vodnje spora ne obstaja več (2. odstavek 288. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti sprejelo kot pravilne njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je prezrlo okoliščino, da je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije sicer po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, vendar še v času trajanja odpovednega roka. Zato bi moralo biti pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa tožene stranke upoštevano določilo 1. odstavka 36.d člena ZDR, po katerem lahko preneha delavcu invalidu delovno razmerje le z njegovim soglasjem. Revident predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke in v posledici te odločitve tudi njenemu tožbenemu zahtevku v celoti.

V postopku po 390. členu ZPP je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrecno uveljavljene. Tožeča stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ni uveljavljala.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na drugi stopnji, ki je skladno dejanskemu stanju ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta sodišči druge in prve stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora.

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je bil tožnik s sklepom Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji z dne 17.11.1991 spoznan za delovnega invalida III. kategorije invalidnosti, zaradi posledic poškodbe pred nastopom dela, od 8.10.1991 dalje, torej po izdaji sklepa tožene stranke o ugotovljenem trajnem presežku, ki je postal dokončen s potekom ugovornega roka, to je 31.7.1991, je pravilna njuna presoja, da sporna odločitev o prenehanju delovnega razmerja ne nasprotuje določbi iz 1. odstavka 36.d člena ZDR. Okoliščina, ki je zakonit razlog za varovanje zaposlitve, je lahko pravno upoštevna le tedaj, če nastane do dokončnosti odločbe, s katero je delavec spoznan za trajni presežek. Dejstev, ki vplivajo na pridobitev, spremembo ali izgubo pravice delavca in ki so nastala po izdaji dokončne odločbe, zato ni mogoče več pravno upoštevati.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).