Jedro

Tožnica je uveljavljala, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja ničen, ker datum prenehanja delovnega razmerja, kot bistvena sestavina sporazuma, sploh ni bil določen ob njegovem podpisu, temveč ga je šele naknadno vanj vnesla toženka. Datum prenehanja delovnega razmerja je bistvena sestavina sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Če je tožnica podpisala neizpolnjen obrazec sporazuma, v katerem ni bil določen datum, toženka pa je potem sama enostransko določila datum prenehanja delovnega razmerja, je tak sporazum ničen v smislu določb 47. čl. ZOR. Če pa sta stranki skupno določili datum prenehanja delovnega razmerja, potem sporazum ni ničen, čeprav sta to storili potem, ko je tožnica že podpisala neizpolnjen obrazec.

Predhodni postopek varstva pravic je predviden v primerih, ko gre za odločanje delodajalca o pravici delavca, torej za njegov enostranski akt. Tožnica pa v tem sporu izpodbija sporazum o prenehanju delovnega razmerja, torej dvostranski akt, ki naj bi ga stranki sklenili enakopravno in ki obe stranki enako zavezuje. Tak sporazum je možno spremeniti samo sporazumno ali pa v posebnem postopku ugotavljanja njegove neveljavnosti. ZDR in ZTPDR takšnega postopka ne urejata, zato je potrebno smiselno uporabiti določbe ZOR o izpodbijanju pogodb in uveljavljanju ničnosti. V skladu s 1. odst. 117. člena ZOR pravica zahtevati razveljavitev izpodbijane pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko se je izvedelo za razlog izpodbijnosti oz. enega leta od prenehanja sile.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. in 3. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.9.2000 ničen, za ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo 15.9.2000, temveč ji še traja; za poziv nazaj na delo, za izplačilo plače in nadomestila plače za čas od 15.9.2000 do 12.10.2000 v višini 302.474,00 SIT bruto; za plačilo regresa za letni dopust za leto 1999 v bruto znesku 102.000,00 SIT in za leto 2000 v bruto znesku 107.712,00 SIT ter za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 16.9.2000 dalje (1. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici iz naslova nadomestil plače za čas od 8.5.1999 do 31.5.1999 obračuna znesek 46.748,00 SIT in ji po plačilu davkov in prispevkov izplača neto znesek nadomestila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1999 dalje do plačila, za čas od 1.6.1999 do 6.6.1999 pa obračuna bruto znesek 11.219,00 SIT in ji po plačilu davkov in prispevkov izplača neto znesek nadomestila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.7.1999 dalje do plačila. Toženki je tudi naložilo, da tožnici iz naslova plače za čas od 12.9.2000 do 15.9.2000 obračuna bruto znesek 5.879,00 SIT in ji po plačilu davkov in prispevkov izplača neto znesek plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2000 dalje do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da je ničnost sporazuma o prenehanju delovnega razmerja podana že zaradi tega, ker v njem ni bil naveden datum prenehanja delovnega razmerja. Nedopustna je bila tudi causa sporazuma, ki je v tem, da tožnici delovno razmerje preneha izključno po volji toženke, brez slehernih pravic, ki gredo delavcu in brez stroškov za delodajalca. Celo v primeru, če sporazum ne bi bil ničen, bi bil še vedno izpodbojen, saj je toženka tožnici grozila, da ji bo delovno razmerje takoj prenehalo, če sporazuma ne podpiše. Sodišče prve stopnje naj ne bi ugotavljalo, kaj je takšna grožnja za tožnico takrat pomenila. Tožnica je bila noseča in še posebej občutljiva za psihične pritiske. Zmotna naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica prepozno vložila zahtevo za varstvo pravic. Tožnica je zahtevo za varstvo pravic vložila 11.10.2000 in ne šele novembra, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, kar je šteti za pravočasno glede na to, da od toženke ni prejela nobenega sklepa, ampak le delovno knjižico in sporazum. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni ugovarjala navedbam toženke o tem, da je bil regres za letni dopust za leti 1999 in 2000 poračunan s kupnino za slaščičarski stroj. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 8.5.2000 v celoti prerekala navedbe toženke iz odgovora na tožbo, kar pomeni, da je prerekala tudi navedbe o nakupu slaščičarskega stroja. Dokazno breme za obstoj terjatve, ki naj bi izvirala iz nakupa tega stroja, je na toženki. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ta del razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da so tožničine trditve o napaki volje pri podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja povsem nelogične in neresnične. Tožnica naj bi sporazum podpisala 12.9.2000, ko ga je nepodpisanega prinesla od doma, kar je skoraj leto dni po rojstvu otroka. S podpisom sporazuma tožnica ni varovala svoje eksistence, odklonitev podpisa sporazuma za tožnico ne bi mogla imeti nikakršnih posledic, saj se je v času podpisa sporazuma že nahajala v bolniškem staležu in ji toženka ne bi mogla enostransko odpovedati delovnega razmerja. Tožnica je 23.9.2000 prejela zaključeno delovno knjižico in potrdilo o odjavi iz pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, istega dne pa ji je potekel tudi bolniški stalež, kar pomeni, da bi se morala zglasiti na delo, če bi v resnici negirala podpis sporazuma. Tožnica pa je enostavno ostala doma in o tem ni obvestila nikogar. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožničina zahteva za varstvo pravic pravočasna, ker ni prejela nobenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, pa toženka navaja, da pri sporazumno dogovorjenem in podpisanem prenehanju delovnega razmerja ni potrebno ničesar več sklepati. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za izplačilo regresa za leto 1999 in 2000, saj je toženka to obveznost že izpolnila s tem, ko je tožnici prodala slaščičarski stroj, katerega vrednost je kompenzirala z zneski regresov. Toženkino dokazovanje nakupa slaščičarskega stroja bi bilo potrebno samo v primeru, če bi bil nakup sporen oziroma če bi tožnica nakup stroja zanikala in obstoj nerealiziranega izplačila regresa navedla v podpisanem sporazumu. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba upravičeno graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja zavrnilo zgolj z navedbo, da sporazum sam po sebi ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali. Tožnica ves čas uveljavlja, da je sporazum ničen, ker datum prenehanja delovnega razmerja, kot bistvena sestavina sporazuma, sploh ni bil določen ob njegovem podpisu, temveč ga je šele naknadno vanj vnesla toženka. V skladu s 47. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Datum prenehanja delovnega razmerja je bistvena sestavina sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje sploh ni razčistilo okoliščin podpisovanja sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, saj je zaslišalo le tožnico, ne pa tudi toženke, čeprav sta obe stranki predlagali izvedbo dokaza z zaslišanjem strank in se je tudi toženka udeležila naroka za glavno obravnavo. V kolikor je podpisovanje sporazuma v resnici potekalo tako, kot navaja tožnica, to je, da je podpisala neizpolnjen obrazec sporazuma, v katerem ni bil določen datum, da je takšen neizpolnjen obrazec oddala toženki in je ta potem sama enostransko določila datum prenehanja delovnega razmerja, potem je tak sporazum ničen v smislu določb 47. čl. ZOR. V kolikor pa je sklepanje sporazuma potekalo tako, kot zatrjuje toženka, to je, da sta stranki skupno določili datum prenehanja delovnega razmerja, potem sporazum ni ničen, čeprav sta to storili potem, ko je tožnica že podpisala neizpolnjen obrazec.

Pritožba utemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje glede datuma vložitve zahteve za varstvo pravic. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi datuma, zapisanega na zahtevi za varstvo pravic (priloga A7) štelo, da je tožnica to zahtevo vložila šele 11.11.2000, čeprav je tožnica tudi s potrdilom o oddaji priporočene poštne pošiljke dokazovala, da je v resnici zahtevo vložila 12.10.2000 in da gre pri zapisu datuma za očitno pomoto. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica prepozno vložila zahtevo za varstvo pravic, bi tožbo moralo zavreči, ne pa, da to dejstvo le ugotavlja v razlogih sodbe. Vendar pa tožnici ni mogoče očitati, da bi zahtevo za varstvo pravic vložila prepozno. Drugi odstavek 80. čl. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) določa, da mora delavec ugovor vložiti pri organu, ki ga določa splošni akt oziroma kolektivna pogodba v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Navedeno pomeni, da je predhodni postopek varstva pravic predviden samo v primerih, ko gre za odločanje delodajalca o pravici delavca, torej za njegov enostranski akt. Tožnica pa v tem sporu izpodbija sporazum o prenehanju delovnega razmerja, torej dvostranski akt, ki naj bi ga stranki sklenili enakopravno in ki obe stranki enako zavezuje. Tak sporazum je možno spremeni samo sporazumno ali pa v posebnem postopku ugotavljanja njegove neveljavnosti. ZDR in ZTPDR takšnega postopka ne urejata, zato je potrebno smiselno uporabiti določbe ZOR o izpodbijanju pogodb in uveljavljanju ničnosti. Tako v skladu s 1. odst. 117. člena ZOR pravica zahtevati razveljavitev izpodbijne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko se je izvedelo za razlog izpodbijnosti oz. enega leta od prenehanja sile. Navedeno pomeni, da je tožnica tožbo vložila pravočasno.

Sodišče prve stopnje je tudi preuranjeno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leti 1999 in 2000. Zgolj na podlagi navedbe toženke, da je znesek regresa poračunala z vrednostjo slaščičarskega stroja, ki ga je prodala tožnici, sodišče prve stopnje ni moglo šteti za dokazano, da sta stranki res sklenili takšen posel. Tožnica pri pravdanju res ni bila najbolj skrbna in ni posebej odgovarjala na te navedbe toženke iz odgovora na tožbo. Vendar pa kljub temu zadošča tudi njeno splošno prerekanje vseh navedb iz odgovora na tožbo. Toženka je tista, ki bi morala dokazati obstoj dogovora kompenzaciji, ki naj bi ga sklenili stranki tega individualnega delovnega spora. Ne zadošča zgolj dokaz, da je tožnica toženki dolžna za slaščičarski stroj, temveč mora biti dokazano, da sta se stranki dogovorili, da bosta ta dolg pokrili z neizplačanim regresom za letni dopust. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje zaslišalo še toženko in nato ugotovilo, ali je bil ob sklenitvi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja določen datum prenehanja delovnega razmerja, kot bistveni sestavni del tega sporazuma in na tej podlagi znova odločilo o tožničinem zahtevku za ugotovitev ničnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ter njenem reparacijskem in reintegracijskem zahtevku. Pred tem pa bo seveda moralo tudi razčistiti, ali je tožnica zahtevo za varstvo pravic vložila v prekluzivnem roku iz 2. odst. 80. čl. ZTPDR. Na podlagi zaslišanja strank bo sodišče prve stopnje znova ocenilo, ali se je tožnica s toženko v resnici dogovorila, da se na račun kupnine za slaščičarski stroj odpoveduje pravici do regresa za letni dopust. Po tako izvedenem dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje o zahtevku lahko znova odločilo.

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.