Jedro

Ni mogoče trditi, da se je tožnik kar najbolj potrudil z utemeljevanjem svoje prošnje. Njegove izjave, podane pri sprejemanju prošnje za mednarodno zaščito in osebnem razgovoru, niso skladne in verjetne, poleg tega pa ni zaprosil za mednarodno zaščito tako hitro, kakor je bilo to mogoče. Na podlagi njegovih ravnanj in izjav je moč sklepati tudi na ugotovljeno splošno neverodostojnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 33. člena, v povezavi s 3. točko 3. člena ter prve alineje 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Tožnik, katerega istovetnost v postopku ni bila ugotovljena, je opisal pot po kateri je pripotoval do Slovenije in kot glavni razlog za mednarodno zaščito navedel preganjanje, ki se je začelo leta 1990. Takrat sta na dvorišču njihove hiše dva policista ubila njegovega očeta, menil je, da mu je očeta ubila „država“. Star je bil 16 let. Po tem dogodku je odšel v Nemčijo, kjer so ga na vse načine poskušali onemogočiti, da bi normalno živel in delal. To jim je tudi uspelo, zato išče zaščito v Republiki Sloveniji. Preganjali so ga vedno na enak način in v organizaciji istih ljudi, ki so se bali maščevanja zaradi očetovega umora. Prepričan je tudi, da so ti ljudje organizirali, da so mu pri eni od številnih operacij sinusov vstavili v telo posebno olje za čiščenje orožja „drnač“, s katerim so onemogočili zaraščanje in ozdravitev rane. Kdo natančno ga ogroža in preganja ni znal povedati. Menil pa je, da je preganjanje povezano z umorom njegovega očeta. Preganjanja ni nikoli prijavil policiji niti drugim organizacijam, na vprašanje, ali je bil kdaj v matični državi preganjan na kakršenkoli način zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno pa je odgovoril nikalno. S tožnikom je bil opravljen tudi osebni razgovor in sicer v prostorih Zavoda za prestajanje zaporne kazni.

Tožena stranka ugotavlja, da tožnik na mnoga vprašanja ni želel odgovoriti, in sicer glede organizacije poti, glede višine plačila poti, glede ponarejenega potnega lista, ki ga je posedoval, vprašanja v povezavi z bivanjem na območju Evropske unije, glede postopkov s strani policistov v Avstriji, Švici in Nemčiji, prav tako ne, zakaj se nahaja v prostorih Zavoda za prestajanje kazni. Pojasnil je, da se mu ta vprašanja niso zdela pomembna in da so osebne narave. Ob podaji prošnje je tudi zanikal, da bi se nahajal v Republiki Madžarski, kasneje pa je pojasnil, da to iz strahu, da ga slovenske oblasti ne bi vrnile v Republiko Hrvaško. Tožnik za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ni predložil nobenih dokumentov, zato je tožena stranka ugotavljala pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Ugotavlja, da je tako iz prošnje za mednarodno zaščito, kakor tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da je tožnik zelo skopo utemeljil svoje osebne razloge za zapustitev izvorne države in to kljub večkratnemu opozorilu uradne osebe, da mora odgovarjati čimbolj natančno. Poleg tega na mnoga vprašanja niti ni želel odgovoriti. Glede razlogov, zaradi katerih prosi za zaščito, je po oceni tožene stranke podajal splošne in skope odgovore, na konkretna vprašanja uradne osebe v zvezi z razlogi za preganjanje v izvorni državi pa je podajal splošne in kratke odgovore. Ni natančno pojasnil kdo ga v izvorni državi preganja, na kakšen način, kako pogosto, odgovoril je le, da je v izvorni državi preganjanj s strani države, od oblasti in tajne policije, ki se je nekoč imenovala „Državna bezbednost“. Tudi na poziv uradne osebe, naj natančneje opiše preganjanje, tega ni storil. Glede na izjavo tožnika, ki se je skliceval na nezmožnost pridobitve dokazov, tožena stranka ni presojala pogoja iz druge alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ.

Glede tretjega pogoja (tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ) je tožena stranka ugotovila, da v tožnikovih izjavah ni mogoče zaslediti večjih neskladnosti, pojavila pa se je ena večja neskladnost, s katero je bil prosilec tudi soočen. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je dejal, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal na ozemlju Republike Madžarske, na osebnem razgovoru pa je to zanikal. Nato pa je pojasnil, da se je na ozemlju Republike Madžarske sicer nahajal, vendar je to zamolčal iz strahu, da ne bi bil vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožena stranka tudi ocenjuje, da so izjave tožnika malo verjetne. V kolikor tožnik kljub večkrat ponovljenim vprašanjem in celo navajanjem, katere podatke naj odgovor vsebuje, ni konkretno in podrobno opisal svojih lastnih izkušenj, potem so njegove izjave malo verjetne. V kolikor bi bile resnične, bi bil sposoben celovito predstaviti dogodke sam od sebe. Ostale tožnikove izjave glede z nadlegovanjem s strani pripadnikov tako imenovane „Države bezbednosti“ tožena stranka ocenjuje prav tako kot zelo splošne. Glede na izjavo tožnika, da je preganjan od leta 1992, tožena stranka ugotavlja, da v 19 letih preganjanja v izvorni državi nikoli ni prišel v neposreden stik z osebami, ki ga preganjajo, niti se mu ves ta čas ni zgodilo ničesar.

Tožena stranka je tudi ugotovila, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil tako hitro, kakor bi bilo to mogoče. Iz depeše z dne 4. 8. 2010 je razvidno, da je po prihodu v Republiko Slovenijo pešačil približno 20 km, nato pa odšel na vlak v smeri Celja. V Celju je prestopil na vlak, ki je bil namenjen v Ljubljano, po prihodu v Ljubljano pa je na železniški postaji odšel v restavracijo Mc Donalds, kjer je jedel in popil kavo. Nato pa je ustavil policijski avto. Na podlagi ravnanja tožnika in njegovih izpovedi, je tožena stranka ocenila, da je mogoče zaključiti, da splošna verodostojnost tožnika ni podana.

Glede na izjave, ki jih je tožnik navajal v postopku za priznanje mednarodne zaščite tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi redno škodo v skladu s tretjim odstavkom 2. člena v povezavi z 28. členom Zakona o mednarodni zaščiti. Pri tem je tožena stranka upoštevala tožnikove izjave, ugotovila pa je tudi, da po splošno znanih dejstvih v Bosni in Hercegovini ni mednarodnega ali notranjega spopada.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitev pravil postopka ter zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila 21. člen ZMZ kljub temu, da je sama ugotovila, da pri tožnikovih izjavah ni večjih neskladnosti. Tožnik je jasno povedal, da ga v izvorni državi preganjajo zato, ker je videl očetovo smrt. Več kot to pa tožnik ne more povedati. Postopek za pridobitev mednarodne zaščite temelji na ugotavljanju nevarnosti, ta nevarnost pa ne predstavlja dejanskega preteklega historičnega dogodka, temveč gre za ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba podvržena temu prepovedanemu ravnanju v bodoče. Pri tem ni potrebno, da ugotovljena dejstva, informacije in okoliščine izkazujejo gotovost glede nevarnosti in utemeljenega strahu. Prav tako posamezniku ne sme biti naloženo pretežko breme dokazovanja oziroma izkazovanja ogroženosti, ampak mora biti breme dokazovanja razdeljeno med prosilcem in organom. V konkretnem primeru je jasno izpovedal, da mu je zaradi preganjanja v Bosni in Hercegovini nastala resna škoda in sicer na zdravju, ko so mu operirali sinuse. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da bi pooblaščenka oziroma svetovalka za begunce lahko prišla z njim v stik. Rok je bil prekratek, prav tako tudi je bilo preslabo svetovanje o možnostih, ki jih prosilec za mednarodno zaščito ima. Izvorno državo je zapustil zaradi strahu za svoje življenje, bil je priča uboju svojega očeta, zato ga preganjajo. Te trditve tožena stranka ni ocenila, niti ni v zvezi s tem podala kakršnekoli logične razlage ali utemeljitve. Tožena stranka je tudi kršila pravila postopka, ker je odločila v pospešenem, namesto v rednem postopku. Da bi tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, bi morala nujno pridobiti podatke o izvorni državi prosilca. Tožnik tudi nima zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito, zato ne ve kaj v njej piše. Zato predlaga, naj ga sodišče zasliši, da bo lahko te nejasnosti pojasnil. Pri tem naj upošteva 20. člen ZMZ, ki prepoveduje prisilno odstranitev ali vrnitev osebe v državo, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogroženo.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Tožena stranka je namreč po oceni sodišča skladno s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ pravilno upoštevala pogoje, ki jih je potrebno upoštevati takrat, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pravilno pa je tudi upoštevala, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ni soočen z utemeljenim tveganjem, ki bi utrpel resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da ni mogoče trditi, da se je tožnik kar najbolj potrudil z utemeljevanjem svoje prošnje, tožnikove izjave, podane pri sprejemanju prošnje za mednarodno zaščito in osebnem razgovoru pa niso skladne in verjetne, poleg tega pa je pravilna presoja, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito tako hitro, kakor je bilo to mogoče, na podlagi njegovih ravnanj in izjav pa je moč sklepati tudi na ugotovljeno splošno neverodostojnost. Tožnik je skopo utemeljil svoje osebne razloge za zapustitev izvorne države, na mnoga vprašanja niti ni želel odgovoriti. Dogodke je opisal splošno, brez kakršnekoli oprijemljive podrobnosti, kar kaže, da se ni najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje.

Tudi sodišče ocenjuje kot neskladno tožnikovo izjavo glede njegovega bivanja v Republiki Madžarski, glede na posplošeno navajanje okoliščin in na nepripravljenost odgovarjanja na posamezna vprašanja pa tudi sodišče njegove izjave ocenjuje kot malo verjetne. Sodišče se pridružuje utemeljitvi tožene stranke, da je tožnik v izvorni državi bival 19 let, vendar nikoli ni prišel v neposredni stik z osebami, ki naj bi ga preganjale, niti se mu v tem času ni zgodilo ničesar, kar bi kazalo na preganjanje.

Tožnik je v Republiko Slovenijo ilegalno vstopil 4. 8. 2010, za mednarodno zaščito pa je zaprosil 5. 8. 2010, kar samo po sebi še ne pomeni, da za mednarodno zaščito ni zaprosil kakor hitro je bilo to mogoče. Vendar pa je pri presoji tega pogoja pomembna okoliščina, da je tožnik sedel na vlak v smeri Celja, v Celju prestopil na vlak namenjen v Ljubljano, nato pa po prihodu v Ljubljano odšel v restavracijo. Tožnik je imel tudi po presoji sodišča vse možnosti, da bi že po prihodu v Slovenijo, vsekakor pa že na prvi ali vsaj na drugi železniški postaji zaprosil za mednarodno zaščito, vendar se za to možnost ni odločil nemudoma.

Pravilno je tožena stranka tudi zaključila, da glede na vsa tožnikova ravnanja in njegove izjave ni mogoče zaključiti, da je tožnikova splošna verodostojnost podana.

Tožena stranka je tudi pravilno obrazložila, zakaj v obravnavanem primeru, ob upoštevanju tožnikovih izjav v prošnji in glede na njegovo ravnanje, ne obstajajo zakonski pogoji za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Na kratko je tudi obrazložila ob upoštevanju splošno znanih dejstev, stanje v tožnikovi izvorni državi.

Tožbeni ugovori niso utemeljeni. Tožena stranka je odločala v rednem postopku, zato ni utemeljena tožbena navedba, da so bila kršena pravila postopka, ker je odločala v pospešenem postopku.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepravilno uporabila 21. člen ZMZ, kljub temu, da je sama ugotovila, da pri tožnikovih izjavah ni večjih neskladnosti. Neskladnost je le eden izmed pogojev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Tožena stranka je sicer navedla, da večjih neskladnosti v izjavah ni ugotovila, vendar je podrobno pojasnila, zakaj je ocenila neskladnost v izjavi glede tožnikovega bivanja na Madžarskem. Zato je pravilno ugotovila tudi neizpolnjevanje pogoja iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ.

Tožnik zmotno meni, da je za vložitev prošnje za mednarodno zaščito dovolj že to, da je tožnik kot razlog za preganjanje navedel dejstvo, da je videl očetovo smrt. Pravilno je tožena stranka ocenila in obrazložila, da tožnik ni konkretno pojasnil vzročne zveze med videnjem očetove smrti in njegovim preganjanjem, le pavšalno je zatrjeval osebe in dogodke preganjanja.

Po presoji sodišča so nedokazana zatrjevanja tožnika, da so mu pri eni od številnih operacij sinusov vstavili v telo posebno olje za čiščenje orožja ter ga napačno zdravili. Kdaj se je to zgodilo, katere osebe so to organizirale in komu so to naročile, tožnik v svoji prošnji, niti ob razgovoru, ni pojasnil. Težave s sinusi, ki jih zatrjuje, pa tega dejstva ne morejo potrditi.

Iz upravnih spisov (prošnje za mednarodno zaščito z dne 5. 8. 2010 in osebnega razgovora z dne 12. 7. 2011) izhaja, da je bila ob navedenih procesnih dejanjih prisotna pooblaščenka tožnika A.A. Tožnika je torej v postopku zastopala pooblaščenka oziroma svetovalka za begunce. Tožnik v tožbi po presoji sodišča zgolj pavšalno zatrjuje, da mu ni bila dana možnost, da bi pooblaščenka lahko prišla do njega, ne pojasni pa, kdaj naj bi se to zgodilo oziroma, ali je zaprosil za razgovor s pooblaščenko, pa mu je bilo to odklonjeno, prav tako pavšalno zatrjuje, da je mu je bil dan prekratek rok in preslabo svetovanje o možnostih, ki jih prosilec za mednarodno zaščito ima. Iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je tožnik prejel brošuro z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite ter je bil seznanjen o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik je tudi potrdil, da je pred sprejemom prošnje razumel ustno informacijo, ki jo je prejel. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do tožnikove navedbe, da so mu ubili očeta, zaradi njegove prisotnosti pri uboju, pa ga preganjajo. Tožena stranka se je do teh navedb opredelila in jih ocenila kot splošne, podrobno je tudi obrazložila razloge za takšno oceno.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na pridobitev podatkov o izvorni državi tožnika, saj je tožena stranka obrazložila, zakaj v obravnavanem primeru, ob upoštevanju tožnikovih izjav v prošnji, ne obstajajo zakonski pogoji za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj o tožbi odloči po opravljeni glavni obravnavi. To je smiselno predlagal s tem, ko je predlagal, da naj ga sodišče zasliši, ker nima zapisnika o podaji prošnje in ne ve kaj v njem piše. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil zapisnik ob podaji prošnje z dne 5. 8. 2010 tožniku prebran v srbohrvaškem jeziku, tožnik nanj ni imel pripomb in je zapisnik podpisal. Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 12. 7. 2011 pa je bil vročen tožnikovi pooblaščenki A.A.