Jedro

Toženka v pritožbi prvič navaja, da banka pri sklepanju kreditne pogodbe ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Toženka razlogov, zakaj brez svoje krivde te trditve ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne ponudi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica vtožuje znesek zavarovalnine, ki jo je izplačala banki, ker toženka ni poplačala vseh obrokov kredita po kreditni pogodbi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 9.048,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2019 dalje, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 9. 2019 do 24. 9. 2019, ter naložilo toženki plačilo pravnih stroškov tožnice v višini 432,09 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka in med drugimi navaja, da so listine, ki jih je v postopku vložila tožnica, v izrecnem nasprotju z razlogi sodbe in tožbenim zahtevkom. Sodišče bi moralo zato zaslišati priči A. A. in B. B., ki bi lahko izpovedali, da je bila dejanska stranka kreditne pogodbe A. A. Toženka poleg tega navaja tudi, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka je v pritožbi v pretežni meri ponovila trditve, ki jih je podala že pred sodiščem na prvi stopnji. Nasprotje med listinami in razlogi sodbe ter tožbenim zahtevkom navaja pavšalno, pri čemer le na splošno zatrjuje, da zaključek sodišča prve stopnje, da A. A. ni dejanska stranka kreditne pogodbe, nasprotuje listinam, ki jih je v spis vložila toženka. Pri tem izrecno navaja listini B5 in B6 in zatrjuje njuno nasprotje z razlogovanji sodbe, da je toženka znesek kredita najverjetneje podarila ali posodila svojemu bratu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, na podlagi česa je prišlo do takšne ugotovitve (točka 14 sodbe), toženka pa se do razlogov, ki jih je v sodbi navedlo, sploh ni opredelila. Prav tako ni konkretno utemeljila, kako sta si listini v nasprotju z ugotovitvijo sodišča in na podlagi česa v njuni vsebini bi bilo mogoče priti do sklepa, da je A. A. dejanska stranka kreditne pogodbe in ne le pooblaščenec toženke, kot to izhaja iz sodbe. Pritožbe zaradi presplošnih navedb ni mogoče preizkusiti.

6. Toženka navaja tudi, da bi moralo sodišče zaslišati priči A. A. in B. B., ker bi le-ti lahko izpovedali, da je dejanska stranka kreditne pogodbe A. A. Sodišče prve stopnje omenjenih prič ni zaslišalo, ker je lahko vsa pravno relevantna dejstva za odločitev v tej pravdni zadevi ugotovilo na podlagi drugih dokazov v spisu, kar je sodišče tudi ustrezno utemeljilo in argumentiralo (točke 12, 13 in 14 sodbe). Ustrezno je obrazložilo, kako in na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je bila kreditna pogodba sklenjena s toženko, da je bil kredit nakazan na njen bančni račun in da je bil kredit gotovinski in nenamenski, zaradi česar je lahko toženka z njim razpolagala povsem prosto in ga tudi podarila ali posodila tretji osebi.

7. Toženka v pritožbi prvič navaja, da banka pri sklepanju kreditne pogodbe ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena (Zakona o pravdnem postopku) ZPP ne sme upoštevati. Toženka razlogov, zakaj brez svoje krivde te trditve ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne ponudi.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi 165. členom ZPP).