Jedro

V pisni izdelavi sodbe ali sklepa mora sodišče navesti vse razloge za izdajo takšne odločbe. Vsaka obrazložitev odločitve sodišča mora imeti dva dela: opis dejanske podlage in obrazložitev v ožjem smislu. Sodišče mora nato poiskati v pravnem redu tisto abstraktno pravno normo, s katero je urejen dejanski stan, ki ga je ugotovilo. Uporaba pravnega pravila je v tem, da se dejansko stanje subsumira pod to pravilo. To mora sodišče povedati v razlogih sklepa. Stranka mora imeti možnost kontrole glede pravilne uporabe prava in glede ugotovitve dejanskega stanja, saj ji je le na takšen način zagotovljena pravica do pritožbe.

Izrek

Pritožbam se u g o d i in se oba sklepa sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i t a in zadeva v r n e sodišču v ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

S sklepom z dne 24.4.2003 in s sklepom o popravi z dne 20.5.2003 je sodišče prve stopnje zavrnilo začasno odredbo s katero so tožniki zahtevali, da sta toženki dolžni odstraniti vse ovire s služnostne poti ter tako omogočiti tožnikom nemoteno vožnjo po svojih zemljiščih ter da se jim v bodoče prepoveduje vsakršno postavljanje ovir na obstoječo služnostno pot. Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka obrazložilo z ugotovitvami pritožbenega sodišča v sklepu z dne 20.6.2002. Tako je sodišče zaključilo, da je glede na ugotovitve višjega sodišča in glede na opozorilo višjega sodišča zaključilo, da glede na izpovedi tožečih strank, ki so v ponovljenem naroku vztrajale pri izdaji iste začasne odredbe in niso izkazale novih dejstev, ki bi utemeljevale nastanek nenadomestljive škode, začasna odredba ni utemeljena, ker tožeče stranke niso izkazale nenadomestljivo škodo glede na zgoraj navedene dvome. Sodišče je še zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala uporabe sile, saj ni dokazala, da bi nastala kakršnakoli sila v zvezi z uporabo oz. neuporabo te poti. Zato je sodišče štelo, da pogoji po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju niso izkazani in je glede na ponovljeni dokazni postopek in navedbe višjega sodišča, zahtevek za izdajo začasne odredbe v celoti zavrnilo.

Tožeče stranke so se zoper sklep pravočasno pritožile in v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očitajo, da na novem naroku po razveljavitvi sklepa ni izvajalo nobenih dodatnih dokazov, da je bila obravnava kratka, pravdne stranke pa o svojih navedbah oz. trditvah niso bile dodatno zaslišane in je sodišče v zapisnik povzelo zgolj delna pojasnila strank. S tem pa je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po I. odst. 339. čl. in po 14 tč. II. odst. tega člena ZPP, saj ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana zato, ker je sodišče samo povzemalo ugotovitve višjega sodišča iz odločbe .... Sodišče je dolžno na naroku izvesti ponujene dokaze in razčiščevati sporna vprašanja, o teh spornih vprašanjih pa mora nato v odločbi zavzeti stališče in svojo razsodbo podpreti z navedbo utemeljenih in prepričljivih razlogov. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu očitalo sodišču prve stopnje, da so bili zaključki sodišča pavšalni in preuranjeni, v izpodbijani odločbi pa so ti zaključki še bolj pavšalni in izdani ne da bi sodišče dodatno ugotavljalo pogoje za izdajo začasne odredbe. V bistvu v izpodbijani odločbi ni naveden noben razlog o odločilnih dejstvih. Dvome višjega sodišča, ali je pri vseh tožnikih izkazan pogoj težko nadomestljive škode, je sodišče kar povzelo, kot da gre za dokazano zadevo, pri tem pa sploh ni odločalo o tem, ali nastaja prvi tožnici težko nadomestljiva škoda le na eni parceli, saj je bil dvom izražen le za eno od njenih parcel, ki je v naravi njiva, ne pa tudi za druga zemljišča. Sodišče je tudi nekritično povzelo neprecizno navedbo višjega sodišča glede tožeče stranke V. K.. Glede na vse bistvene kršitve je tako ostalo tudi dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile, takšni zaključki pa so tudi sami s seboj v nasprotju. Sicer pa sodišče z navedenim sklepom sploh ni razsodilo o stvari, ni zavzelo stališč do obširnih, včasih tudi ponavljajočih navedb tožečih strank in ni povzelo ugotovitev iz zapisnika na ogledu kraju, ki ga je opravilo 26.5.2003 in tudi ni sledilo navodilom višjega sodišča v zadnji odločbi. Zato odločba ni pravilna. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje, utemeljeno pa tudi predlagajo, da se spis dodeli drugemu sodniku.

Pritožba je utemeljena.

Vsi tožniki so skupaj z vloženo tožbo, s katero so zahtevali, da toženci opustijo vsakršno poseganje v njihovo služnostno pravico in da sta toženki dolžni v roku 15 dni izstaviti listino, ki bo primerna za zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice vožnje z vsemi vozili v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. ... k.o. V., ki je last obeh toženk, ker so to služnostno pravico priposestvovali, obstaja pa tudi na podlagi dosežene sodne poravnave pred sodiščem v letu 1973 predlagali, da sodišče izda začasno odredbo. Predlog za izdajo začasne odredbe so obrazložili s tem, da jim nastaja težko nadomestljiva škoda, saj je jesen čas spravila pridelkov in drugih kmetijskih opravil povezanih s pripravo zemljišč. Zaradi oviranja izvrševanja služnostne pravice voženj s strani toženk menijo, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe v skladu z 272. čl. ZIZ. Tožbo in začasno odredbo so vložili 6.9.1999. Po vložitvi odgovora na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe so svoje navedbe še dopolnjevali v pripravljalnih spisih. Prav tako pa so tudi dopolnili predlagano začasno odredbo.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi odločilo že tretjič. S sklepom z dne 3.7.2000 je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je ugotovilo, da naložen material ne more predstavljati ovire pri vožnji. Sodišče je takrat štelo, da osebna vozila, ki so na dvorišču in preko katerega vodi pot do služnostne poti, ne morejo predstavljati ovir, saj premična vozila niso predmet začasne odredbe, ker se tam ne nahajajo stalno in jih tožena stranka premika. Zato je sodišče štelo, da ne morejo predstavljati ovire v smislu izvajanja služnostne poti. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z dne 17.12.2001 delno ugodilo začasni odredbi in toženkama naložilo, da sta dolžni odstraniti vse ovire, ki preprečujejo prehod po služnostni poti, med njimi tudi odstraniti traktor s prikolico ter osebna vozila in omogočiti tožnikom nemoteno hojo in vožnjo s kmetijskimi stroji za potrebe kmetijske obdelave nepremičnin, glede odstranitve materiala pa je predlog zavrnilo. Zoper sklep je bil vložen ugovor in je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15.2.2002 ugovoru tožene stranke delno ugodilo tako, da je toženkama naložilo odstranitev vozil dvakrat na teden, v petek in soboto od 8.00 do 12.00 ure in 16.00 do 20.00 ure, v ostalem delu pa je ugovor zavrnilo. Na pritožbo obeh pravdnih strank je nato pritožbeno sodišče s sklepom pritožbi ugodilo in sklep sodišča v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje.

Ob drugi razveljavitvi je pritožbeno sodišče v obrazložitvi sklepa (stran 3 sklepa) navedlo pravno podlago, v okviru katere je sodišče dolžno ugotavljati pravno pomembna dejstva in ocenjevati dokaze. Pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, kakršna je terjatev tožnikov, so določeni v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (čl. 272 ZIZ-a). Upnik mora izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala, razen tega pa tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (III. odst. 270. člena ZIZ v zvezi z III. odst. 272. člena ZIZ-a).

Strankam je ustavno zajamčena pravica do pritožbe. Da se jim omogoči ta pravica, je treba stranko natančno seznaniti z vsebino odločbe. To pa pomeni, da mora v pisni izdelavi sodbe ali sklepa sodišče navesti vse razloge za izdajo takšne odločbe. Vsaka obrazložitev odločitve sodišča mora imeti dva dela: opis dejanske podlage in obrazložitev v ožjem smislu. Opis dejanske podlage je v tem, da sodišče povzame v pismeno izdelan sklep ali sodbo na kratek in jedrnat način navedbe ene in druge stranke, obojestranske dokazne in stvarne predloge, kakor so jih stranke navajale tekom postopka in pove, kakšno gradivo je obravnavalo. V dejansko podlago pridejo tudi tista dejstva, ki so jih navedle stranke misleč, da so pomembna, sodišče pa je bilo drugega mnenja. Obrazložitev v ožjem smislu pa pomeni, da mora odločitev sodišča vsebovati tudi dokaze ter predpise in pravna pravila, na katere je sodišče oprlo sodbo. V obrazložitev v ožjem smislu spada ugotovitev dejanskega stanja in navedba uporabljenih pravnih pravil. Dejansko stanje je skupnost tistih pravotvornih dejstev, ki so po mnenju sodišča pomembna za odločbo. Takšno dejansko stanje ugotovi sodišče na podlagi uspeha obravnave in dokazovanja. Kadar si navedbe strank nasprotujejo, mora sodišče o njih izvesti dokaze, te dokaze pa mora presoditi in svojo presojo v obrazložitvi sodbe navesti. Sodišče mora ugotoviti vsako sestavino dejanskega stanja. Odločitev sodišča o tem, ali šteje neko dejstvo za resnično ali ne, je dejanska ugotovitev. Sodišče je dolžno povedati, zakaj je neko dejstvo štelo za resnično, oziroma zakaj je glede nekih dejstev mislilo, da niso resnična. Ker se dejstva ugotavljajo na podlagi izpeljanih dokazov, mora sodišče tudi povedati, kako je te dokaze presodilo, kateri dokazi so bili odločilni za njegovo prepričanje, zakaj je verjelo enim in ne drugim. Sodišče mora nato poiskati v pravnem redu tisto abstraktno pravno normo, s katero je urejen dejanski stan, ki ga je ugotovilo. Uporaba pravnega pravila je v tem, da se dejansko stanje subsumira pod to pravilo. To mora sodišče povedati v razlogih sklepa. Stranka mora imeti možnost kontrole glede pravilne uporabe prava in glede ugotovitve dejanskega stanja, saj ji je le na takšen način zagotovljena pravica do pritožbe.

Pritožnik upravičeno očita sodišču, da se sklep nima nikakršnih razlogov in da nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. člena ZPP-a. Argumenti, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v tem sklepu niso nikakršni argumenti, saj je navajalo le razloge, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v razveljavitvenem sklepu. Vsa obrazložitev navaja le mnenje pritožbenega sodišča, ugotovitve v razveljavitvenem sklepu, kar vse pa ne morejo biti argumenti za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tisto, ki mora v okviru pravne podlage povedati, kakšno dejansko stanje je ugotovilo in ali lahko na podlagi tega dejanskega stanja zahtevku za izdajo začasne odredbe ugodi ali ne, seveda ob pravilni uporabi materialnega prava. Povedati mora na podlagi katerih dejstev in dokazov je to dejansko stanje ugotovilo, kaj je štelo za dokazano in kaj ne. To kar je pritožbeno sodišče navedlo v sklepu, s katerim je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, so le napotki za delo sodišča, ne pa razlogi za to, ali se zahtevku stranke ugodi, ali ne. Nepošteno do strank je, kadar sodišče svoje odločitve ne obrazloži in strankam ne pove, zakaj meni, da jim neka pravica pripada, ali ne pripada. Ta sklep sodišča prve stopnje pa nima prav nikakršnih argumentov, čeprav je sodišče že tretjič odločilo o začasni odredbi. Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem odločanju ugotoviti, ali so glede na trditve tožeče stranke in ponujene dokaze izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in nato v obrazložitvi sklepa povedati, katere dokaze je izvedlo, kako je ocenilo te dokaze in zakaj meni, da so izpolnjeni pogoji, ali da pogoji niso izpolnjeni. Tožba in predlog za začasno odredbo sta bili vloženi 1999 leta, zato bo moralo sodišče s to zadevo postopati prioritetno in istočasno obravnavati tudi sam zahtevek tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 356. člena ZPP-a odločilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom, to pa iz razlogov, ker je bilo o tej zadevi že trikrat odločeno.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški tega postopka.