Jedro

Če obramba v primeru zavrnitve dokaznega predloga uveljavlja kršitev pravice v postopku z izrednim pravnim sredstvom, mora konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega H.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 700 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.11.2006 obsojenega H.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 181. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanko T.S. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega H.Z. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb ZKP in napačne uporabe kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru navaja, da zahteva uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega tega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Zato meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Obsojenčeva zagovornica v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve in dodaja, da sodišče ni navedlo razlogov za krivdno obliko, saj je popolnoma zanemarilo subjektivno stran kaznivega dejanja, tako da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obsojenega H.Z. z navedbami, da obsojenec ni storil očitanega kaznivega dejanja, saj da je oškodovanko samo potrepljal po ramenu in jo pozdravil ter da tudi zaslišana priča B.M. ni v celoti potrdil oškodovankine izjave, ponuja svojo dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za vložničine navedbe, da je izpovedba oškodovanke neverodostojna, ker je najprej trdila, da naj bi dogodek trajal pet minut, pozneje pa opis dogajanja spremenila in govorila o petnajstih minutah. Nestrinjanje z dejanskim stanjem obsojenčeva zagovornica izraža tudi z navedbami, da je oškodovanka umsko prizadeta in da je očitno podala neresnično prijavo svoji vzgojiteljici E.D. Z vsemi temi navedbami vložnica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Vložnica navaja, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič N.H., F.H., T.K., Š.A. in M.H. ter da tudi ni ocenilo k obrambnim vlogam predloženih izjav navedenih prič, prav tako pa da ni zaslišalo priče Z.G. in s tem po vsebini uveljavlja kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom velja načelo dispozitivnosti in ni preizkusa izpodbijane pravnomočne odločbe po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko ta to uveljavlja kot kršitev pravice tudi v postopku z izrednim pravnim sredstvom, vendar mora v takem primeru obdolženec konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza instanci, ki o vloženem izrednem pravnem sredstvu odloča. Tej zahtevi pa zagovornica obsojenega H.Z. z golim naštevanjem dokazov, ki jih je sodišče zavrnilo, ni zadostila.

Prav tako je vložnica ostala na ravni golega zatrjevanja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni opravilo soočenja med oškodovanko in obsojencem. Soočenje obtoženca in priče je posebna oblika zaslišanja, katerega namen je odpraviti bistvena nasprotja, ki so v njunih izpovedbah o kakšnem pomembnem dejstvu. Sodišče prve stopnje je soočenje med obtožencem in oškodovanko, ki ga je predlagala obramba, zavrnilo z utemeljitvijo, da soočenje ne bi pojasnilo odnosa med oškodovanko in obtožencem, saj je oškodovanka v prisotnosti obtoženca vedno molčala, kazala znake nelagodja in od nje ni bilo mogoče dobiti nobenega odgovora. S tako utemeljitvijo se je strinjalo tudi višje sodišče in dodalo, da vložnica v pritožbi sploh ni navedla, v čem bi soočenje prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Tega ni obrazložila niti v zahtevi, zato je tudi v tem obsegu vloženo izredno pravno sredstvo neutemeljeno.

Glede izvedenke psihiatrične stroke dr. M.R. pa vložnica navaja, da ni verodostojno podala izvedenskega mnenja in bi sodišče moralo postaviti drugega izvedenca. Vprašanje verodostojnosti izvedenke spada v domeno dejanskega stanja, navedba, da bi sodišče moralo postaviti drugega izvedenca je popolnoma nesubstancirana, tako da je z vidika morebitne kršitve določbe 258. člena ZKP sploh ni mogoče preizkusiti.

Kolikor pa vložnica v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca še v okviru trimesečnega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva širi razloge iz zahteve in trdi, da sodišče ni navedlo razlogov za krivdno obliko in da zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, tudi ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je obsojenec oškodovanko prijel tako, da jo je od zadaj zgrabil z rokami okoli telesa preko njenih rok tako močno, da se glede na njegovo fizično premoč temu ni mogla upreti in izviti iz prijema in jo je potem tako močno stiskal z rokami za prsi, ji govoril, da ima rad take, ki nimajo velike prsi ter ji predlagal, da bi šla z njim v garderobo, da bi mu ga potegnila ter da je s tem izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Višje sodišče pa je izrecno zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da se je obsojenec zavedal prepovedanosti svojega ravnanja in ga hotel storiti. Iz take argumentacije nedvoumno izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom. Zato je treba zavrniti očitke v izjavi na odgovor državnega tožilca, ki v bistvu pomenijo dopolnitev zahteve, podano še v zakonskem roku, kot neutemeljene.

Kršitve kazenskega zakona, ki jo uvodoma zatrjuje vložnica, v zahtevi ni obrazložila.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornica obsojenega H.Z., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni H.Z. na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino v znesku 700 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa, in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za nezahtevno zadevo.