Jedro

Ker delodajalec ni ravnal po določilu 144. členu ZPP, ampak je potem, ko je tožnica odklonila sprejem odpovedi PZ, odpoved PZ nabil na oglasno desko, tožnici odpoved ni bila vročena zakonito.

ZPP le v primeru spremembe naslova stranke določa, da se pisanje vroča prek oglasne deske.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9.5.2003 nezakonita in jo je razveljavilo. V 2. tč. izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožnici priznati vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja za čas od 24.6.2003 do vpoklica na delo, jo v roku 8 dni sprejeti nazaj na delo ter ji izplačati vse neizplačane plače iz naslova delovnega razmerja skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. V 3. tč. izreka je tožencu naložilo, da tožnici povrne stroške tega postopka v znesku 148.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo smiselno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnica tožbo vložila prepozno, saj ji je toženec

9.5.2003 osebno vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je trdila, da je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi po pošti, vendar ji toženec te odpovedi po pošti sploh ni poslal. V zvezi s tem je predlagal poizvedbo na Pošti Slovenije, vendar sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga ni izvedlo. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica nazadnje delala v lokalu M. v Š., saj sloni na neresnični izpovedbi tožnice in priče R. P.. Tožnica je nazadnje delala (to je 28.2.2003), v poslovni enoti K.. Več o tem bi vedela povedati priča A. A.. V tej poslovni enoti pa je bilo z odločbo tržnega inšpektorata z dne 31.3.2003 zaposlenim, ki so bili po poklicu natakarji, prepovedano opravljati delo prodajalca do pridobitve ustrezne strokovne izobrazbe za prodajalca. Tudi delavka toženca, na katero se je glasila odločba tržnega inšpektorja, je bila prav tako kot tožnica po poklicu natakar. Glede na to je toženec od vseh natakarjev zahteval, da se dodatno izobražujejo in s tem ohranijo svoje delovno mesto. Toženec tožnici ni nikoli odrejal dela na delovnem mestu prodajalec. Tožnica je sicer delo in naloge natakarja v poslovalnici M. v Š. opravljala od 6.1.2003 do

10.1.2003, do 21.2.2003 je bila v bolniškem staležu, od 22.3. do

7.3.2003 pa je nadaljevala z zdravljenjem, kar izhaja iz pritožbenih prilog. Tožnica je imela težave s hrbtenico.

Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi toženec moral tožnici ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi po 3. odst. 88. čl. ZDR, saj je to v nasprotju z 3. odst. 229. čl. ZDR in 12. ter 16. čl. Zakona o trgovini. Nesporno je, da je tožnica pred prevzemom pri podjetju K. opravljala delo natakar, prodajalec - strežba pijač in jedi. Toženec je bil s strani podjetja K. in tožnice zaveden, da lahko tožnica opravlja tudi delo prodajalca.

Tožnica ni imela razloga za odklonitev podpisa pogodbe o izobraževanju. Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je bil tožnici omogočen zagovor, katerega se je tožnica tudi udeležila.

Po spremembi sistemizacije z dne 18.4.2003 delovnega mesta natakar pri tožencu ni bilo več sistemiziranega, zato je želel tožnico prekvalificirati, po zaključenem izobraževanju pa bi ji ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljen je očitek tožnice, da se je toženec s pogodbo o prevzemu zavezal prevzete delavke zaposliti na delovnih mestih, ki ustrezajo stopnji njihove strokovne izobrazbe, saj so se zahteve delovnih mest s spremembo sistemizacije spremenile. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila dana prepozno, saj je rok pričel teči s sprejetjem akta o sistemizaciji, to pa je bilo 18.4.2003. Sodba sodišča prve stopnje, s katero se nalaga tožencu, da mora tožnico poklicati na delo, ni izvršljiva, saj so se po spornih dogodkih razmere spremenile. Toženec je odstopil od najemne pogodbe, ki jo je imel sklenjeno za najem poslovnih prostorov, zaradi česar je prišlo do prenehanja obratovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica s tožencem dne

7.5.2002 sklenila pogodbo o zaposlitvi (A 2) za nedoločen čas za delovno mesto natakar. Do sklenitve te pogodbe je prišlo na podlagi sporazuma o prevzemu delavk, ki sta ga sklenila podjetje K. in toženec. Dne 9.5.2003 je toženec tožnici podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti - neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakonom ali izvršilnim predpisom na podlagi zakona. Iz obrazložitve te odpovedi je razvidno, da je tožencu tržni inšpektor prepovedal, da bi delavci toženca opravljali delo, zaradi katerega nimajo strokovne izobrazbe. Tožnica je delala kot natakar - prodajalec, čeprav je po poklicu natakar. Toženec je tožnici ponudil možnost izobraževanja, vendar pa je tožnica to odklonila. Toženec je tožnici pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočil zagovor dne

28.4.2003, ki se ga je tožnica tudi udeležila. Ker tožnica ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dela, določenih v zakonu in ker ni sprejela ponudbe za prekvalifikacijo, ji je toženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je toženec skupaj s pritožbo vložil v spis 62 prilog v 2 izvodih. Teh prilog pa pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti njegove pritožbe ni moglo upoštevati, ker toženec ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP (1. odst. 337. čl. ZPP). K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je nekatere izmed teh listin toženec vložil v spis pravočasno, to je do prvega naroka za glavno obravnavo, te listine pa je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločanju o utemeljenosti njegove pritožbe. Kot pritožbeno novoto pa je potrebno opredeliti tudi dokazni predlog toženca za zaslišanje priče A. A., saj toženec ni izkazal, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogel predlagati najkasneje do konca glavne obravnave (1. odst. 337. čl. ZPP).

Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca o tem, da je tožnica tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila prepozno.

Toženec je zatrjeval, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi vročil tožnici 9.5.2003 v prostorih toženca, vendar pa je tožnica takšno vročitev zavrnila, čeprav naj bi bila potrditvi toženca, kot izhaja iz odgovora na tožbo, z vsebino odločbe o redni odpovedi zaradi nesposobnosti tudi ustno seznanjena. 2. odst. 87. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) določa, da mora delodajalec vročiti delavcu redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi osebno, praviloma v prostoru delodajalca oz.

na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. Na podlagi 3. odst. 87. čl. ZDR vroča delodajalec redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu po pravilih pravdnega postopka. V ZPP je vročanje urejeno v členih od 132 do

149. Če delavec odkloni sprejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez zakonitega razloga, mu jo mora vročevalec na podlagi 144. čl. ZPP pustiti v stanovanju ali v prostorih, kjer delavec dela ali pa v hišnem ali izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oz. prostorov. Na vročilnico zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kje je pustil pisanje. Šteje se, da je s tem vročitev opravljena. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi toženec tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti vročil na takšen način, saj jo je potem, ko naj bi tožnica sprejem te odpovedi odklonila, obesil na oglasno desko. ZPP vročanja z nabitjem na oglasno desko v primeru odklonitve sprejema ne določa, saj pride vročanje z nabitjem na oglasno (sodno) desko v poštev le v primeru spremembe naslova stranke (145. čl. ZPP). Na podlagi tega je potrebno zaključiti, da tožnici redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena v skladu s pravili pravdnega postopka. Ob tem pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je iz dokaznega postopka razvidno, da je tožnica nazadnje delala v lokalu M. v Š. To izhaja tako iz izpovedbe tožnice in priče R. P. kot tudi iz zapisnika o razgovoru s tožnico, ki je bil sestavljen v M. v Š dne 3.1.2003 (A 8) in obrazca o prijavi nastopa dopusta z dne 4.4.2003 (A 9). Dejstvo, da tožnica ni nazadnje delala v poslovni enoti K., kot to zatrjuje toženec v pritožbi, pa izhaja tudi iz odgovora na tožbo toženca, ki je v 3. tč. med drugim pojasnil, da je bil toženec kaznovan zaradi tega, ker je ena od njegovih delavk opravljala delo prodajalke, vendar pa je bilo to v drugi poslovni enoti, kazen pa je bila izrečena tožencu za drugo delavko, za S. B.. Iz odločbe tržnega inšpektorja je razvidno, da je S. B. 4.3.2003 delala v poslovnih prostorih objekta K. To pa z ozirom na zgoraj navedeno ne daje opore toženčevi trditvi, da je v tem lokalu nazadnje delala tudi tožnica. Ker je tako iz obvestila toženca (B 6) kot tudi iz izjave R. P. (B 20) razvidno, da se je oglasna deska, na katero je toženec pritrdil sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, nahajala v prostorih K., medtem ko je bilo tožničino delovno mesto v lokalu M. v Š., ni mogoče zaključiti, da je toženec redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pustil v prostorih, kjer je tožnica delala. Glede na navedeno vročanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo pravilno, zato tega dne ni pričel teči rok za vložitev tožbe po 3. odst. 204. čl. ZDR. Ker je tožnica tožbo vložila 13.6.2003 in ker v spisu ni drugih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, kdaj je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena skladno z določbo 2. in 3. odst. 87. čl. ZDR, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila v okviru 30 dnevnega roka iz 3. odst. 204. čl. ZDR.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni obstajal resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Toženec je s tožnico sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto natakarja (A 2) na podlagi predhodno sklenjenega sporazuma o prevzemu delavk, s katerim je bila od tožničinega prejšnjega delodajalca skupaj s štirimi delavkami (A 6) prevzeta na delo k tožencu tudi tožnica. Iz akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest toženca (B 8), ki ga je v aprilu 2003 sprejel toženec, je razvidno, da je toženec svojo dejavnost izvajal na štirih lokacijah, med drugim tudi v lokalu M. v Š. V tem lokalu sta bili sistemizirani dve delovni mesti in sicer natakar I. in natakar II.. Ker je iz pogodbe o zaposlitvi (A 2) in iz izpovedbe tožnice, dane na naroku za glavno obravnavo dne 31.5.2004, razvidno, da je bila tožnica po poklicu natakarica, kar pomeni, da je izpolnjevala predpisane pogoje za opravljanje dela natakarja, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bil podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odst. 88. čl. ZDR (neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oz. ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja).

Ob ugotovitvi, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito, je prvostopenjsko sodišče tožnici ugodilo tudi v preostalem delu njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem toženca, da je po spornih dogodkih prišlo do določenih sprememb, v posledici česar toženec tožnice ne more več zaposlitvi, saj je prišlo do prenehanja najemne pogodbe za poslovne prostore, ki jih je toženec imel v najemu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to dejstvo na samo pravilnost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje nima odločilnega pomena.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženec ni priglasil.