Jedro

Prvostopenjsko sodišče je preživninsko breme v znesku 520,00 EUR med oba starša porazdelilo tako, da je toženec dolžan kriti 54 % ugotovljenih potreb, tožnikova mati pa 46 %. Pri tem je še navedlo, da je toženec dolžan materialno prispevati za preživljanje mladoletnega tožnika več kot njegova mati, tudi zato, ker je vsa skrb za vzgojo in varstvo mladoletnega otroka v celoti na materi. Takšen zaključek ni logičen, glede na okoliščino, da je toženčeva preživninska zmožnost glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča za več kot 50 % večja od preživninske zmožnosti tožnikove matere. V seštevku dohodkov tožnikove matere in toženca, bi bil delež slednjega 61,2 %, delež matere pa 38,8 %. Porazdelitev preživninskega bremena v znesku 520,00 EUR v enakem odstotku pomeni, da bi morala tožnikova mati za njegovo preživljanje prispevati po 200,00 EUR mesečno, tožnik pa 320,00 EUR. Po mnenju pritožbenega sodišča bi preživnina določena v navedenih zneskih predstavljala sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki iz 129. člena ZZZDR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi: „1. Toženec je dolžan za preživljanje mladoletnega tožnika namesto preživnine, dogovorjene v 2. točki sodne poravnave s 14. 11. 2014 v zadevi IV P 2010/2014 Okrožnega sodišča v Kranju v znesku 250,00 EUR, od 5. 2. 2016 dalje plačevati na 320,00 EUR zvišano preživnino.

2. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke mora toženec plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva zapadlosti do plačila.

3. Tako določeno preživnino je toženec dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin vlade Republike Slovenije in obvestila Centra za socialno delo X. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 221,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

5. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 53,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačevati tožniku namesto preživnine, dogovorjene s sodno poravnavo z dne 14. 11. 2014 v zadevi IV P 210/2014, mesečno preživnino v znesku 280,00 EUR od dneva izdaje sodbe dalje (tč. I izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan mladoletnemu tožniku od dneva vložitve tožbe plačati razliko od dogovorjene preživnine s sodno poravnavo v znesku 210,00 EUR (tč. III izreka sodbe) in mu povrniti pravdne stroške v znesku 93,00 EUR (tč. IV izreka sodbe).

2. Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo in ocenilo bistvene okoliščine, na podlagi katerih se določa preživnina. Tako ima pomisleke glede ugotovljenih potreb, predvsem pa glede ugotovljene zmožnosti toženca. Tožnikove potrebe so bistveno višje od ugotovljenih. Tako sodišče ni upoštevalo stroškov v zvezi z uporabo stanovanja, ki znašajo 270,00 EUR mesečno oziroma 90,00 EUR za tožnika ter stroškov letnega dopusta. Iz izpodbijane sodbe pa tudi ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče ugotovilo preživninsko sposobnost tožnika. Toženec ni komentiral podatkov, ki jih je pridobilo sodišče, nesporno pa je, da je poleg plače pri A., ki znaša 896,00 EUR, dobil v štirih mesecih in pol dodatno še 5.539,61 EUR oziroma 1.231,00 EUR mesečno. Skupaj je torej dobil mesečno najmanj 2.127,00 EUR nakazil. Njegova preživninska sposobnost ni le nekoliko višja od preživninske sposobnosti tožnikove matere, temveč je najmanj 2,73 krat višja. Do tega dejstva se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav bi se moralo, saj je že na podlagi preprostega izračuna mogoče ugotoviti, da toženec zmore plačilo preživnine, ki je 2,73 krat višja od preživnine, ki bi odpadla na mater. Že ob upoštevanju, da znašajo stroški preživljanja za tožnika 520,00 EUR, bi moral tožnik plačati 329,52 EUR preživnine. Upoštevati pa je treba, da stroški preživljanja znašajo najmanj 647,50 EUR mesečno. Upoštevati je treba tudi, da tožnik s tožencem nima nobenih stikov, ker jih toženec zavrača, kar pomeni, da je celotna skrb za preživljanje tožnika na strani tožnikove matere.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Predmet tožbe v tej zadevi je bil zahtevek za zvišanje preživninske obveznosti, ki je bila določena s sodno poravnavo z dne 14. 11. 2014 sklenjeni pri Okrožnem sodišču v Kranju pod št. IV P 210/2014 v znesku 250,00 EUR mesečno. Po določilu 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, 69/2004 – Uradno prečiščeno besedilo, ZZDR), lahko sodišče na zahtevo upravičenca zviša z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pogoj za utemeljenost takšnega zahtevka je torej sprememba okoliščin bodisi na strani otroka, očeta ali matere. Sklepanje na spremenjenost okoliščin je omogočeno na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o določilnih okoliščinah v izvršilnem naslovu. Tožnik je v tožbi kot spremenjene okoliščine izpostavil povišanje stroškov preživljanja (nov strošek vrtca ter povišanje nekaterih drugih življenjskih stroškov) in zmanjšano materino preživninsko zmožnost, saj prejema nižjo plačo (prej 780,00 EUR neto, sedaj 383,70 EUR). Iz presoje stroškov preživljanja, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, izhaja, da so se potrebe preživninskega upravičenca spremenile (ne pa tudi preživninska zmožnost tožnikove matere). Takšen zaključek pa pogojuje ponovno odločanje o porazdelitvi preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca oziroma starša mladoletnega tožnika.

5. Po 129. členu ZZZDR se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo tožnikove mesečne preživninske potrebe 520,00 EUR. V okviru teh je prvostopenjsko sodišče upoštevalo vse tiste stroške, ki jih je tožnik navedel v tožbi. Neutemeljeno zato tožnik očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo nobenih stroškov v zvezi z uporabo stanovanja, ki znašajo 270,00 EUR mesečno, od katerih naj bi 90,00 EUR odpadlo nanj, saj jih ni zatrjeval, pri tem pa niti v pritožbi teh stroškov ne opredeli. Neutemeljen je tudi njegov pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo stroškov dopusta, saj tudi teh stroškov v prvostopenjskem postopku ni zatrjeval. 6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da iz podatkov, ki jih je pridobilo sodišče, izhaja, da toženec poleg plače pri A., ki znaša 896,00 EUR, dobi mesečno še po 1.231,00 EUR. Sodišče je ugodilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, da od toženčevega delodajalca pridobi podatke o njegovih mesečnih plačah, od banke, kjer ima toženec transakcijski račun pa podatke o vseh nakazilih. Pri tem je ugotovilo, da se podatki o plačah, ki jih toženec sprejema pri delodajalcu A., in podatki, ki jih omenjeni delodajalec nakazuje na toženčev transakcijski račun, ne ujemajo. Ugotovilo je, da naj bi bil toženčev mesečni dohodek po podatkih njegovega delodajalca 896,00 EUR, iz bančnih podatkov pa izhaja, da mu delodajalec na račun mesečno nakazuje povprečno po 1.231,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato pravilno, v okviru presoje toženčeve zmožnosti, upoštevalo znesek, ki ga toženec dejansko prejme oziroma mu je nakazan.

7. Utemeljena pa je tožnikova pritožbena kritika odločitve sodišča prve stopnje o porazdelitve preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca oziroma tožnikova starša. Prvostopenjsko sodišče je preživninsko breme v znesku 520,00 EUR med oba starša porazdelilo tako, da je toženec dolžan kriti 54 % ugotovljenih potreb, tožnikova mati pa 46 %. Pri tem je še navedlo, da je toženec dolžan materialno prispevati za preživljanje mladoletnega tožnika več kot njegova mati, tudi zato, ker je vsa skrb za vzgojo in varstvo mladoletnega otroka v celoti na materi. Takšen zaključek ni logičen, glede na okoliščino, da je toženčeva preživninska zmožnost glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča za več kot 50 % večja od preživninske zmožnosti tožnikove matere. V seštevku dohodkov tožnikove matere in toženca, bi bil delež slednjega 61,2 %, delež matere pa 38,8 %. Porazdelitev preživninskega bremena v znesku 520,00 EUR v enakem odstotku pomeni, da bi morala tožnikova mati za njegovo preživljanje prispevati po 200,00 EUR mesečno, tožnik pa 320,00 EUR. Po mnenju pritožbenega sodišča bi preživnina določena v navedenih zneskih predstavljala sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki iz 129. člena ZZZDR. Tožnikovi pritožbi je bilo zato treba delno ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo tako, da se za čas od vložitve tožbe v tem postopku (5. 2. 2016) namesto preživnine, določene s sodno poravnavo z dne 14. 11. 2014, določi na 320,00 EUR zvišana preživnina (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev pod tč. I in tč. III izreka zaradi večje razumljivosti in preglednosti združilo v eno točko.(1) V preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Sprememba odločitve o določitvi višine preživnine je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške glede na (21 %) uspeh po višini tožbenega zahtevka. Po spremembi izpodbijane odločitve v pritožbenem postopku je tožnikov uspeh 50 % (zahteval je zvišanje preživnine za 140,00 EUR, uspel pa je s 70,00 EUR). Od nastalih pravdnih stroškov, ki jih je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 443,00 EUR, mu je zato toženec dolžan povrniti 221,50 EUR pravdnih stroškov.

9. Tožniku pa pripadajo tudi stroški pritožbenega postopka sorazmerno njegovemu uspehu (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo strošek pritožbe 91,80 EUR ter strošek poštnine in pisarniškega materiala (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife) v znesku 1,83 EUR, DDV v znesku 20,19 EUR ter strošek sodne takse v znesku 36,00 EUR. Skladno pritožbenemu uspehu (36%) je toženec dolžan tožniku od skupaj odmerjenih stroškov v višini 149,00 EUR povrniti 53,64 EUR.

Op. št. (1): S tem se je izognilo morebitnemu nasprotju v izpodbijani odločitvi pod tč. I in III.