Jedro

Ker je bila tožniku pravica do invalidske pokojnine že dokončno in pravnomočno priznana in odmerjena na podlagi 7. člena ZPIZVZ, je toženec zahtevo za odmero invalidske pokojnine na podlagi 6. člena ZPIZVZ utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločba toženke z dne 23. 11. 2009 in sklep z dne 29. 7. 2009 in, da se tožniku prizna pravica do odmere pokojnine na podlagi 6. čl. Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev ter je toženka dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe izdati odločbo o odmeri pokojnine in izplačati razliko v pokojnini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje, do plačila.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kratenja ustavnih pravic ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da mu je bila z odločbo SSNO – Zavoda za zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda z dne 4. 1. 1992 priznana pravica do invalidske vojaške pokojnine od 1. 1. 1992 dalje, v mesečnem znesku 19.693,30 din. Na podlagi Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin mu je bila pravnomočna priznana akontacija invalidske pokojnine v višini 17.974,89 SIT na mesec za čas od 1. 1. 1992 dalje in je bil zato prikrajšan za 1.718,41 SIT. Toženka je z odločbo z dne 8. 12. 1998 po uradni dolžnosti prevedla akontacijo vojaške pokojnine v pravico do vojaške invalidske pokojnine od 1. 10. 1998 in sicer po 7. čl. in 9. čl. ZPIZVZ in je pri tem zmotno uporabila materialno pravo, kar je sedaj potrdilo sodišče prve stopnje. Pritožnik meni, da se določba 6. čl. ZPIZVZ ne omejuje le na odločbe, izdane s strani organov socialistične Republike Slovenije oz. kasneje organov Republike Slovenije in bi mu morala biti pokojnina odmerjena po 6. čl. in ne po 7. čl. ZPIZVZ. To je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 185/2007 z dne 24. 2. 2009, ko je odločalo, da bi morala biti tožniku, ki mu je bila pravica do starostne pokojnine prav tako priznana z odločbo Zavoda za zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda, akontacija odmerjena na podlagi 1. odst. 3. čl. odloka, ne pa na podlagi 4. čl. in 5. čl. odloka. Pritožnik nadalje v pritožbi navaja, da mu je bila pravica do vojaške invalidske pokojnine priznana na podlagi določb odloka in odločbe Ustavnega sodišča št. Up-241/96 z dne 28. 5. 1998 in ne na podlagi določb ZPIZVZ. Toženec je bil dolžan samo akontacijo pokojnine, odmerjene po odloku, po uradni dolžnosti prevesti v vojaško invalidsko pokojnino. Njegova zadeva se je začela in končala pred uveljavitvijo ZPIZVZ in se tako toženec ne bi smel sklicevati na zakon, ki ga sploh ni bilo. Tožnik nadalje meni, da o njegovi pravici do vojaške invalidske pokojnine po ZPIZVZ še ni bilo odločeno. Saj je bilo odločeno samo o vlogi za priznanje pravice do akontacije vojaške invalidske pokojnine po odloku. Vlogo za odmero pokojnine po 6. čl. ZPIZVZ je vložil prvič šele 29. 1. 2009. V njej je zahteval, da se mu pokojnina odmeri po 6. čl. ZPIZVZ, ker je to zanj ugodneje in ima v skladu z 177. čl. ZPIZ-1 možnost izbire med pokojninama. Meni, da so mu bile kratene pravice, ki so zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije, saj je eden med redkimi, ki jim je bila priznana pravica do akontacije invalidske vojaške pokojnine po odloku, a pokojnina odmerjena po 7. čl. ZPIZVZ, ki v času priznanja pravice sploh ni obstajal. Drugim, ki so imeli odločbo nosilca zavarovanja kot tožnik, je bila odmerjena akontacija po odloku, prevedena na podlagi določb 25. čl. ZPIZVZ, v vojaško pokojnino in meni, da gre za neenakost pred zakonom, ki jo določa 14. čl. Ustave in da gre za kršitev 22. čl. Ustave, torej kršitev enakega varstva pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. čl. ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 23. 11. 2009 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep toženke z dne 29. 7. 2009 s katerim je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnika z dne 29. 1. 2009 za priznanje pravice po 6. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami), ker je bilo o priznanju pravice do pokojnine po ZPIZVZ že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 8. 12. 1998. Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja: tožniku je bila z odločno SSNO – Zavoda za zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda z dne 4. 1. 1992 priznana pravica do vojaške invalidske pokojnine od 1. 1. 1992 dalje; z pravnomočno odločbo z dne 20. 7. 1998 mu je bila s strani tožene stranke od 1. 1. 1992 dalje odmerjena akontacija vojaške pokojnine; z odločbo toženke z dne 8. 12. 1998 mu je bila po uradni dolžnosti akontacija vojaške pokojnina prevedena v pravico do vojaške invalidske pokojnine. Navedena odločba je postala pravnomočna na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 798/2007 z dne 16. 4. 2008; tožnik je dne 28. 1. 2009 toženi stranki podal vlogo za priznanje pokojnine po 6. čl. ZPIZVZ kar je toženka zavrgla s sklepom z dne 29. 7. 2009, pritožba je bila z odločbo toženke z dne 23. 11. 2009 zavrnjena.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje, ob uporabi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), pravilno odločilo, ko je zahtevo tožnika zavrnilo. Kot navaja sodišče prve stopnje je v predmetnem socialnem sporu odločilno, da je z odločbo toženke z dne 8. 12. 1998 bilo odločeno o pravici do invalidske pokojnine tožnika na podlagi ZPIZVZ in je ta odločba postala v upravnem postopku dokončna in pravnomočna. V predmetnem socialnem sporu je tožnik uveljavljal le odmero vojaške invalidske pokojnine na podlagi druge določbe ZPIZVZ-ja. Tako je tožena stranka ravnala pravilno, ko je vlogo tožnika upoštevaje določbo 4. točke 1. odst. 129. čl. ZUP, zavrgla. Saj je bilo o vprašanju pravice do pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 8. 12. 1998. Takrat je bilo tudi odločeno o odmeri oz. višini pokojnine, kar vse je del izreka pravnomočne odločbe.

Tožnik je v zvezi s tem sicer že vložil izredno pravno sredstvo, predlog za obnovo postopka katerega je toženka zavrgla z odločbo z dne 16. 1. 2004 kar je bilo potrjeno s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 798/2007 z dne 16. 4. 2008. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da tožniku ni bila pravica do vojaške invalidske pokojnine odmerjena na podlagi določbe ZPIZV-ja, saj je bilo to opravljeno po uradni dolžnosti v skladu s 25. čl. ZPIZVZ, ko je bila akontacija pokojnine, ki je bila predtem odmerjena po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Odlok, Ur. l. RS, št. 4/92), prevedena. V pravnomočno ugotovljeno pravico do vojaške invalidske pokojnine in s tem tudi njene višini bi bilo mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. čl. ZPIZ-1 določa 4. odst. 225. čl. ZUP.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti zatrjevanju tožnika, da so mu kratene ustavne pravice in sicer pravica do enakosti pred zakonom iz 14. čl. Ustave in enako varstvo pravic iz 22. čl. Ustave Republike Slovenije. V tem postopku, tako tožena stranka v predsodnem postopku, kakor sodišče prve stopnje, nista odločali o tem ali je bila prevedba akontacije vojaške pokojnine v pravico do vojaške pokojnine pravilno prevedena po 6. ali po 7. čl. ZPIZVZ temveč je spor bil glede tega ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je zahtevo tožnika že v okviru predhodnega preizkusa s sklepom zavrgla. V tem postopku se torej ni odločalo meritorno, po vsebini o pravici tožnika do vojaške invalidske pokojnine niti o njeni višini.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.