Jedro

Pravilna je odločitev, da so bile pritožbene navedbe tožeče stranke o toženkini slabovernosti prepozne in da tožeča stranka ni uspela izpodbiti dobrovernosti tožene stranke. To pa pomeni, da z zahtevkom za ugotovitev obstoja lastninske pravice zoper toženo stranko ne more uspeti, ker jo varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Tožnica je že sama v tožbi navedla, da sta bila obogatena pravna prednika tožene stranke, saj sta dobila vrnjeno nepremičnino večje vrednosti, kot pa jima je bila zaplenjena. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka nepremičnino odkupila in upoštevajoč, da tožnica ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi bila kupnina, ki jo je plačala za nepremičnino, nižja od vrednosti nepremičnine, je pravilna odločitev, da tožnica ni izkazala neupravičene obogatitve tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je od sodišča zahtevala, naj primarno razsodi, da je z vlaganji v stanovanje pridobila solastninsko pravico na nepremičnini, podrejeno pa, da ji je tožena stranka na račun vlaganj v nepremičnino dolžna povrniti 134.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnice in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper takšno odločitev tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne razume obrazložitve sodišča druge stopnje v delu, ko ta navaja, da ni nikoli zahtevala odkupa stanovanja, niti zatrjevala pridobitve pravic po 116. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), pač pa je sklenila najemno pogodbo, sedaj pa uveljavlja zahtevek zoper novega lastnika. Pritožbi prilaga dve zahtevi za odkup stanovanja in upravno odločbo, s katero je bila njena zahteva za uvedbo postopka v zvezi s priglasitvijo vlaganj v stanovanje zavržena. Opozarja, da so si razlogi drugostopenjskega sodišča v nasprotju, saj se najprej sklicuje na dobrovernost toženke, nato pa na določbe Stanovanjskega zakona (SZ), po katerih mora vsak kupec nepremičnine računati z zahtevki, kakršne uveljavlja tožnica. Poudarja, da je že pred sodiščem prve stopnje opozorila, da je bila pravnima prednikoma toženke nepremičnina vrnjena po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in ne po Zakonu o denacionalizaciji in da je to dejstvo pomembno za pravilno uporabo materialnega prava. Meni, da to, da je bila nepremičnina pravnima prednikoma toženke vrnjena, pomeni, da lastninske pravice na njej nista pridobila originarno, poleg tega pa tudi ni res, da v primeru originarne pridobitve lastninske pravice ni mogoče uveljavljati pridobitve lastninske pravice z gradnjo. Tožnica meni, da je sodišče druge stopnje tudi zmotno odločilo, da 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ni mogoče uporabiti v primeru, ko je bila nepremičnina v družbeni lastnini. Poudarja, da je ta omejitev veljala le za priposestvovanje, ne pa za gradnjo na nepremičninah v družbeni lastnini, s katero je imetnik pravice uporabe soglašal. Meni, da sodišče ne bi smelo uporabiti določb SZ, saj je bil le-ta sprejet že po zaključeni gradnji in pojasnjuje, da nepremičnina ni etažirana in da zato lahko zatrjuje pridobitev lastninske pravice le na alikvotnem delu. Predlaga, da Vrhovno sodišče njeni reviziji ugodi in obe sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je opredeljeno v četrtem odstavku 5. člena in prvem odstavku 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in 10. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). S pozitivnega stališča to načelo pomeni, da na nepremičnini obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, oziroma z negativnega stališča, da pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Oseba, ki se v pravnih razmerjih opira na zemljiškoknjižne podatke o pravicah, se lahko zanese, da so ti podatki točni in ne sme trpeti škodljivih posledic. Res pa je, da načelo zaupanja učinkuje samo v korist dobroverne osebe.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravna prednika tožene stranke, katerima je bila nepremičnina vrnjena leta 1997, le-to 17.5.2001 prodala toženi stranki, ki se je na podlagi prodajne pogodbe tudi vpisala v zemljiško knjigo. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica šele v pritožbi začela zatrjevati, da je bila tožena stranka slaboverna in da je kot opravičilo navedla, da je to storila šele v pritožbi zato, ker se tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala na svojo dobro vero. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da se dobra vera domneva, kar pomeni, da je tožeča stranka tista, ki bi morala v obravnavani zadevi zatrjevati in dokazati slabo vero tožene stranke. Tako je pravilna odločitev, da so bile pritožbene navedbe tožeče stranke o toženkini slabovernosti prepozne in da tožeča stranka ni uspela izpodbiti dobrovernosti tožene stranke. To pa pomeni, da z zahtevkom za ugotovitev obstoja lastninske pravice zoper toženo stranko ne more uspeti, ker jo varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Vsi ostali razlogi, ki jih je v svoji obrazložitvi navedlo sodišče druge stopnje so pravno nepomembni, zato Vrhovno sodišče tudi ne odgovarja na tiste revizijske ugovore, ki se nanje nanašajo.

8. Glede neutemeljenosti zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi pa obe sodišči pravilno ugotavljata, da tožena stranka glede na trditve tožeče stranke za tak zahtevek ne more biti pasivno legitimirana. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je tožnica že sama v tožbi navedla, da sta bila obogatena pravna prednika tožene stranke, saj sta dobila vrnjeno nepremičnino večje vrednosti, kot pa jima je bila zaplenjena. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka nepremičnino odkupila in upoštevajoč, da tožnica ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi bila kupnina, ki jo je plačala za nepremičnino, nižja od vrednosti nepremičnine, je pravilna odločitev, da tožnica ni izkazala neupravičene obogatitve tožene stranke.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.