Jedro

Toženkina odškodninska odgovornost temelji na dejstvu, da je imetnica psa kot toženkina zavarovanka, opustila ustrezno nadzorstvo nad psom.

Tožničina mati, ki je mladoletno tožnico pustila na dvorišču samo, kljub vedenju, da se tam zraven nahaja pes na verigi, do katerega je prost dostop, je svojo starševsko dolžnost glede skrbi v zvezi z varstvom otroka opravljala s premalo mero skrbnosti, ne glede na dejstvo, da se je otrok s tem psom že večkrat pred tem igral in da se je pes smatral za nenevarnega.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: "Tožena stranka je odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v škodnem dogodku z dne 10.6.2002 v 75 % deležu".

V preostalem, še izpodbijanem delu, se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je z vmesno sodbo opr. št. P 1070/2002 z dne 2.2.2004 odločilo, da obstoji polna povračilna zaveza tožene stranke za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v škodnem dogodku dne 10.6.2002 (prvi odstavek izreka) ter, da se izrek o pravdnih stroških pridrži za končno odločbo (drugi odstavek izreka).

Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče odločitev sprejelo na podlagi zaslišanja tožničine matere in zavarovanke tožene stranke, pri tem pa neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju A. K., ki je edini videl škodni dogodek in bi lahko pojasnil dogajanje v kritičnem času. Prav tako ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu po ogledu mesta škodnega dogodka. S tem zatrjuje, da je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče zaključuje, da je pes zavarovanke tožene stranke bil nenadzorovan, pri čemer ne pove, kakšno nadzorstvo bi v konkretni situaciji moralo biti. Pes je bil v kritičnem času privezan, kar mati tožnice priznava ter je bil oddaljen vsaj 20 m od vhoda v trgovino, kar je velika razdalja in povsem na drugem koncu objektov pri zavarovancu tožene stranke, zato toženi stranki oziroma njenemu zavarovancu ni mogoče očitati opustitve nadzora nad psom. Tožnica je prišla v trgovino z materjo, ko je ta nakupovala, skrb in nadzor nad njo je imela mati, ki je nadzor opustila in je hote ali nehote dopustila, da se je otrok gibal po zemljišču zavarovanke tožene stranke. Nedopustno je že iz načela varstva privatne lastnine, da se vsak, ki pride v trgovino sprehaja po tem zemljišču, ki ga nekdo ima. S tem je zakonita zastopnica kršila osnovna pravila, ko je dopustila, da se otrok sprehaja brez nadzorstva po tuji lastnini. Prav tako se je zavedala, da je pes nevarna stvar, kot je to sama navedla na obravnavi dne 2.2.2004, pa tudi če se tega ne bi zavedala, bi morala poskrbeti in imeti otroka pod nadzorstvom. Splošno znano je, da je pes nevarna stvar in da je lahko nevaren tudi ožjemu družinskemu članu, s katerim dnevno živi pod isto streho, saj so tovrstni primeri znani iz vsakodnevnega časopisja. Do škode je prišlo izključno zaradi opustitve skrbi nadzora zakonite zastopnice nad otrokom, ki v kritičnem času ni bila stara niti 5 let. Tako gre za oprostitev odgovornosti zavarovanca tožene stranke in s tem tožene stranke po II. odst. 153. čl. OZ. Otrok v tem času še ni sposoben samostojnega odločanja in samostojnega življenja in so v prvi vrsti poklicani in odgovorni za njegov nadzor in varstvo njegovi starši. Ker je zakonita zastopnica izgubila nadzor nad svojim otrokom in je s tem opustila varstvo, je le ona odgovorna za škodni dogodek, s tem pa je nastopila ekskulpacija zavarovanca tožene stranke, čeprav je le-ta ekskulpiran že iz razloga, ker je imel psa priklenjenega na verigi in ni pes prišel k tožnici temveč ona k njemu.

Tožeča stranka na pritožbo tožene ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v celoti odgovorna za nastanek škodnega dogodka K. J. s.p., lastnica psa, ki je dne 10.6.2002 pogrizel mld. tožnico, vsled česar ji je nastala škoda, ki jo vtožuje, iz razloga, ker je imela tožnica zavarovano odgovornost pri toženi stranki, je slednja v celoti zavezana k povrnitvi te škode. Toženkina zavarovanka ni poskrbela za dolžno varstvo in nadzorstvo nad psom, pri čemer tožnica s svojim ravnanjem k nastanku škode ni prispevala.

Materialna podlaga o odločanju o odškodninske odgovornosti zavarovanke toženke je v II. odst. 158. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS št. 83/2001). Škodni dogodek je nastal 10.6.2002, citirani zakonik je stopil v veljavo z dnem 1.1.2002, zato je v okviru materialne presoje obravnavanega razmerja med pravdnima strankama potrebno uporabiti njegova določila. Ker gre za škodo, ki jo je povzročila domača žival je potrebno upoštevati II. odst. 158. čl. OZ, ki pravi, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.

Tožena stranka najprej s pritožbo izpodbija zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje iz razloga, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem A. K. ter z ogledom mesta škodnega dogodka. Trdi, da je A. K. edini videl škodni dogodek in bi lahko pojasnil dogajanje v kritičnem času, z ogledom pa bi si sodišče lahko ustvarilo objektivno sliko o konkretnih okoliščinah, to je o oddaljenosti psa od vhoda v trgovino, o ograji, ki je med trgovino in objektom, kjer je bil privezan pes in o drugih pomembnih okoliščinah. Pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da je tožena stranka podala predlog po zaslišanju A. K. iz razloga, da slednji pojasni tožničine trditve v zvezi z opozorilnim napisom, da je pes hud, nikoli pa v postopku ni zatrjevala, da je bil A. K. tisti, ki je edini videl škodni dogodek. Slednje tudi ne izhaja iz podatkov v spisu. Edina priča, ki je zatrjevala, da je bil A. K. očividec škodnega dogodka je bila zavarovanka toženke, ki pa je povedala, da je bil A. K. le eden izmed dveh očividcev ter se torej njena izpovedba ne ujema s pritožbenimi trditvami, pa tudi sicer izpovedbe prič ne morejo nadomestiti tožbenih oziroma odgovornih trditev strank v postopku. Po zatrjevanju toženke v postopku, bi priča A. K. vedel povedati le glede (ne)obstoja v zvezi z opozorilnim napisom, pri čemer navedena okoliščina, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, ni vplivala na odločitev sodišča. Enako se izkaže za neutemeljena tudi pritožbena graja o neizvedbi dokaza z ogledom na kraju samem, saj je ugotoviti, da si je sodišče prve stopnje ustvarilo realno predstavo o konkretnih okoliščinah (zatrjevanih v pritožbi) na podlagi izpovedb priče K. in zakonite zastopnice. Glede na skladnost njunih izpovedb si je sodišče prve stopnje prav gotovo lahko ustvarilo realno predstavo o tem, kje se je nahajal pes, kje sta se nahajala oba lokala in kje je bila ograja, kjer so bila urejena parkirišča. Zaradi tega sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu tožene po ogledu kraja škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje torej utemeljeno ni izvedlo obeh predlaganih dokazov. Dokaz z zaslišanjem priče K. se izkaže za pritožbeno novoto, med-tem, ko dokaz z ogledom kraja škodnega dogodka za nepotreben. S tem se izkaže pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot povsem neutemeljen. Pritožba prav tako nima prav, ko trdi, da toženkini zavarovanki ni mogoče očitati opustitve nadzora nad psom. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je imela toženkina zavarovanka v hiši poleg katere se je nahajalo gospodarsko poslopje, kjer se je nahajal pes, trgovino in gostinski lokal; dvorišče ni bilo ograjeno; iz parkirišča se je lahko neovirano prišlo do psa; pes je bil na verigi; mld. tožnica je psa poznala, saj se je z njim pred tem večkrat igrala; toženkina zavarovanka nikoli ni rekla tožničinim staršem, da se otrok s psom ne sme igrati (saj kot je zatrjevala, ni bil napadalen). Vsa ugotovljena dejstva kažejo na to, da je toženkina zavarovanka (K.) nadzor nad psom opustila. Ugotoviti torej je, da je lahko vsakdo prišel do psa, saj pes ni bil ločen z ograjo, bil je le na verigi, kar pa seveda ne zadostuje (kot trdi v pritožbi tožena stranka) za ustrezno varstvo in nadzorstvo nad njim. Pes je bil v neposredni bližini trgovine in gostinskega lokala, ki ga je uporabljalo neomejeno število oseb, očitno tudi otroci, ki so lahko neovirano prišli do psa, pri tem pa se izpostavili nevarnosti, da jih pes poškoduje, zato zatrjevanega nadzorstva nad psom s tem, da je bil slednji privezan z verigo, seveda ni mogoče šteti za zadostnega. Hkrati tudi okoliščina, da so drugi psi tega psa napadli, ko je bil na verigi, za kar je Ku. vedela, dodatno potrjuje, da pes ni bil nadzorovan, saj bi lastnik psa zaradi tega napada lahko pomislil na to, da bodo reakcije psa odslej drugačne, kot so bile dotlej. V konkretnem primeru torej vsi izvedeni dokazi kažejo na to, da je K. opustila dolžno nadzorstvo in, da s tem, ko je bil pes privezan z verigo ni v zadostni meri poskrbela za varnost drugih, še posebej ob dejstvu, da se je pes nahajal v neposredni bližini njenih lokalov, trgovine in gostilne) ter dejstvu, da je bil do tega psa prost prehod. Nenazadnje K. v postopku priznava, da nikoli ni opozarjala otroka in njegovo mater na kakršnokoli nevarnost, ki bi lahko grozila od psa. Iz navedenega sledi, da je zavarovanka tožene stranke in s tem tožena stranka odgovorna za nastanek tožničine škode. Vendar pa se pri tem izpostavlja vprašanje eventualne sokrivde zakonite zastopnice mld. tožnice. Tako ima pritožba prav v obsegu, ko smiselno zatrjuje, da tožničina mati svojega, še ne 5 let starega, otroka ni dovolj skrbno varovala, pri čemer ji seveda ne gre naprtiti vso krivdo za nastalo škodo, kot v pritožbi izpostavlja pritožnica. V času nastanka škodnega dogodka je bila mld. tožnica stara nekaj manj kot 5 let, kar pomeni, da otrok v tej starosti ni mogel sam skrbeti za svojo varnost ter mu ni mogoče naprtiti nobene odgovornosti v smislu, da bi mogel vedeti, da mu s strani psa grozi kakršnakoli nevarnost, to pa še posebej ob dejstvu, ker je bilo otroku dopuščeno, da se je v času pred tem že večkrat s psom igral. Seveda pa je bila za otrokovo varnost odgovorna njegova mati (zakonita zastopnica), s katero je otrok tistikrat prišel v trgovino in edino ona je bila takrat zavezana za otrokovo varnost kot eden izmed roditeljev v smislu 4., 102. in 103. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Pritožbeno sodišče glede presoje soodgovornosti matere ugotavlja, da je tudi mati v določeni meri soodgovorna za nastanek škodnega dogodka, saj je nadzor nad otrokom opustila, kljub temu, da je vedela, da se za hišo nahaja gospodarsko poslopje, kjer je z verigo privezan pes in, do katerega lahko otrok pride. S tem je svojo starševsko dolžnost, da otroka varuje po mnenju pritožbenega sodišča opravila s premalo mero skrbnosti, ki je tudi ni mogoče izključiti ob dejstvu, da se je otrok s tem psom pred tem že večkrat igral in, da se je pes smatral za nenevarnega. Gre za opustitev dolžne skrbnosti v okviru roditeljske pravice v smislu citiranih določb ZZZDR. Zaradi tega del odgovornosti za škodo nastalo otroku nosi tudi njena mati. Po presoji pritožbenega sodišča znaša njena soodgovornost v deležu 25 %. V tem obsegu je šteti, da je k nastanku škode soprispevala tožničina mati, zato ima slednja pravico le do v tem deležu sorazmerno zmanjšane odškodnine skladno z dol. I. odst. 171. čl. OZ v zv. z dol. 185. čl. istega zakona. Tožena stranka je odgovorna za nastanek škode izvirajoče iz škodnega dogodka z dne 10.6.2002 v 75 % deležu. Pritožba toženke je torej v ugotovljenem deležu soprispevka mld. tožnice zaradi opustitve ustreznega varstva nad njo zakonite zastopnice utemeljena v višini 25 % glede podanega temelja odškodninske odgovornosti. V tem obsegu je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti zaradi pravilne uporabe materialnega prava, skladno z dol. 4. tč. I. odst. 358. čl. ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.