Jedro

Tožeča stranka poslovnih dogodkov ni evidentirala v skladu z določbami ZPD in v smislu SRS-1993. Dolžnost davčnih zavezancev, da morajo voditi ustrezne evidence nabavljenih proizvodov, je določena v tretjem odstavku 55. člena ZPD. Sankcija za kršitev te dolžnosti pa je določena v tretjem odstavku 84. člena ZPD, ki pristojnemu organu omogoča obračun prometnega davka na podlagi razpoložljivih podatkov o opravljenem prometu, če teh podatkov ni, pa na podlagi podatkov o nabavi proizvodov. Da morajo vsi odhodki in prihodki temeljiti na verodostojni knjigovodski listini, sestavljeni v skladu s SRS, izhaja tudi iz 54. člena Zakona o gospodarskih družbah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki odmeril davek od prometa proizvodov za obdobje od 1. 1. 1999 do 30. 6. 1999 v skupnem znesku 10.616.119,00 SIT, to je 44.300,28 EUR (točke od I.1. do I.4.). Hkrati je ugotovil, da je zavezanec odmerjene obveznosti v celoti poravnal 12. 7. 2000 (točka II. izreka) in da ni zahteval povrnitve stroškov (III. točka izreka).

Davek od prometa proizvodov je davčni organ obračunal po davčni stopnjah iz tarifnih številk od 1 do 4 Tarife davka od prometa proizvodov (Zakon o prometnem davku, Uradni list RS, št. 4/92 in nasl. - v nadaljevanju ZPD) od osnov, ki jih je ocenil oziroma obračunal od povečane vrednosti izkupičkov v znesku 130.716.055,00 SIT tako, da je upošteval delež prometa po posamezni tarifi in delež neobdavčenega dela po podatkih tožeče stranke iz obračuna z dne 29. 4. 1999 (tabela 1 na 5 strani izpodbijane odločbe). Znesek 130.716.055,00 SIT, za kolikor je davčni organ povečal vrednost izkupičkov, je znesek storniranih izkupičkov od prodaje v trgovini na drobno z dne 29. 4. 1999 in je po ugotovitvah davčnega organa izkazan v računalniški evidenci „Izpis odvajanja davka – blagajna“ za obdobje 16. 4. 1999 do 30. 4. 1999. Davčni organ je odločbo izdal v ponovljenem postopku. Upravno sodišče RS je namreč s sodbo št. U 1194/2005-11 z dne 20. 5. 2008 odpravilo odločbo Ministrstva za finance o zavrnitvi pritožbe zoper odločitev prvostopnega organa o odmeri prometnega davka od povečane vrednosti izkupičkov. Presodilo je, da pritožbeni organ ni upošteval k pritožbi priloženega dokaza, tj. „novega“ mnenja računalniškega podjetja A. d.o.o., ki je ključnega pomena za odločitev, ali je v obravnavanem primeru prišlo do računalniške napake, kot to uveljavlja tožeča stranka. Sodišče je toženi stranki naložilo, da mora v ponovnem postopku to mnenje vsebinsko presojati. Če presoje ne bo mogel pritožbeni organ opraviti sam, bo moral postaviti izvedenca računalniške stroke, ali pa bo moral to naložiti prvostopnemu organu.

Ministrstvo za finance je ob upoštevanju sodbe Upravnega sodišča RS ugotovilo, da bo treba v ponovnem postopku odločiti, ali je mnenje izvedenca, ki bo lahko podlaga za ugotavljanje davčne osnove po 39. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl. - v nadaljevanju ZDavP), potrebno, ali pa je mogoče odločiti na podlagi razpoložljivih podatkov tako, da bo upoštevano že dosedanje poročilo 30040011.40p, ki vsebuje vse račune od 23. 4. 1999 do 29. 4. 1999. Zaradi ekonomičnosti postopka je pritožbeni organ zadevo prepustil v presojo prvostopnemu organu in z odločbo št. DT 415-413/00-17 z dne 2. 10. 2008 odpravil odločbo prvostopnega organa in mu naložil odpravo ugotovljenih nepravilnosti ter ponovno odločitev o zadevi.

Prvostopenjski organ je opravil ponoven inšpekcijski nadzor in o ugotovitvah sestavil, zapisnik z dne 24. 11. 2008 zoper katerega je tožnik dal pripombe.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe davčni organ povzema ugotovitve predhodnega davčnega inšpekcijskega nadzora in ugotovitve iz obrazložitve odločbe drugostopnega organa z dne 2. 10. 2010 ter obrazložitve tožeče stranke o tehnični napaki in mnenja s prilogami, ki jih je posredovala družba A. d.o.o. Tako je v ponovnem postopku obravnaval navedbe iz „pritožbe zoper odločbo“ in „prilogo k pritožbi zoper odločbo“, ki vsebujeta vse navedbe tudi iz dokumentov tožeče stranke, ki jih je davčni organ obravnaval že v prvem postopku. „Prilogo k pritožbi zoper odločbo“, ki vsebuje razlago zavezanca k poročilu 30040011.40p, naj bi prvostopni organ presojal kot alternativo (po navodilu drugostopnega organa), ker ni ugotovil potrebe oziroma pogojev za določitev izvajanja mnenja izvedenca računalniške stroke.

Argumente tožeče stranke in podatke iz dokumentacije, ki jo je predložila, prvostopni organ zavrača kot neprepričljive in neustrezne glede na določbe 29. člena Zakona o davčnem postopku in 32. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2). Meni namreč, da bi morala tožeča stranka neustrezno računalniško rešitev verodostojno prikazati davčnemu organu in dokazati, kako je bila ta popravljena oziroma spremenjena. Predložiti bi torej morala ne le opis vsebine evidentiranja, temveč tudi elektronski arhiv ali delujočo računalniško rešitev, če je ta še v uporabi. Elektronski arhiv bi moral biti v bralni obliki, tako da ga uradna oseba davčnega organa lahko bere, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, ki ponazarja delovanje te rešitve. Po oceni prvostopnega organa predložene diskete tem zahtevam ne zadostijo, saj naj bi vsebovale le elektronska poročila. Prva obrazložitev tožeče stranke pa naj bi bila le obrazložitev formata računalniških poročil brez vsebinskih pojasnil. Kot neverodostojne je davčni organ ocenil izpise prve in zadnje strani elektronskega blagajniškega poročila, saj nimajo „glave“ programske rešitve, pečata in podpisa odgovorne osebe, po vsebini pa naj tudi ne bi dokazovala napake pri računalniški rešitvi. Po oceni davčnega organa izpis elektronskih poročil, ki naj bi ponazarjal potek razknjiževanja od 23. 4. 1999 do 29. 4. 1999, ni verodostojna listina, saj ni razvidno niti iz katerega okolja je izpisan in natisnjen. Navaja, da je tudi vsebinska razlaga teh izpisov neprepričljiva. Meni, da ni mogoče ugotoviti, zakaj naj bi bil „pravilni“ promet naveden v predzadnjem od osmih stolpcev, niti ali je v zadnjem stolpcu pod oznako „preveč knjiženo“ res evidentiran preveč knjižen promet in zakaj se je računalnik vedno „zmotil“ v točno določenem deležu, ki naj bi se od 23. 4. 1999 do 29. 4. 1999 zniževal. Po podatkih tožeče stranke naj bi v tem obdobju delež pravilnega prometa v primerjavi s „preveč knjiženim“ prometom naraščal, oziroma naj bi delež „preveč knjiženega“ prometa padal. Primerjava razlage o preveč knjiženem prometu v „pritožbi zoper odločbo“ in ilustrativnim prikazom večkratnega razknjiženja elektronskih poročil, po ugotovitvah prvostopnega organa kažejo na razhajanja v navedbah tožeče stranke tako glede deleža preveč knjiženega prometa kot glede evidentiranja posamičnega izkupička. Davčni organ meni, da bi moralo biti zaradi računalniške napake, kot jo zatrjuje tožeča stranka, 188.742.428,70 SIT preveč knjiženega prometa in ne le 130.716.055,00 SIT, kot ga je stornirala tožeča stranka.

Davčni organ ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala načina kako, oziroma, ali je res prišlo do računalniške napake. Nasprotno pa je ugotovil, da tožeča stranka v obdobju od 17. 4. 1999 do 30. 4. 1999 (oziroma v pripadajočem obračunskem obdobju obračuna prometnega davka od 1. 1. 1999 do 30. 6. 1999) ni v zadostni višini evidentirala izkupičkov v višini najmanj 141.197.238,78 SIT, ker je 29. 4. 1999 tožeča stranka knjižila le znesek storno -130.716.055,00 SIT, ne da bi istočasno knjižila tudi +10.470.881,94 SIT izkupička tistega dne.

Po ugotovitvah prvostopnega organa znašajo neevidentirani prihodki po evidenci o nakupu in prodaji blaga na drobno (v nadaljevanju TDR) 146.784.780,00 SIT. Ta znesek je davčni organ ugotovil kot razliko med vrednostjo zalog po popisu z dne 30. 6. 1999 in vrednostjo zalog, ugotovljeno glede na podatke o prodajni vrednosti nabavljenega trgovskega blaga, podatke o prodajni vrednosti začetnih zalog in podatke o evidentirani vrednosti izkupičkov v TDR. Znesek 141.197.238,78 SIT naj bi bil zelo blizu zneska 146.784.780,00 SIT, ugotovljenega po evidenci TDR.

Po oceni prvostopnega organa tožeča stranka v zvezi z zatrjevano tehnično računalniško napako ni predložila dokumentacije, ki bi zadostila zahtevam iz 29. ZDavP in 32. člena ZDavP-2. Zato je davčni organ ugotovil, da izvedenec računalniške stroke niti ne bi mogel obravnavati ustreznosti računalniške rešitve in podati mnenja glede zatrjevane tehnične računalniške napake.

Mnenje izvedenca računalniške stroke ni potrebno tudi zato, ker poslovna dokumentacija oziroma poslovne knjige, ki so bile obravnavane, po ugotovitvah davčnega organa niso verodostojne v smislu Slovenskih računovodskih standardov (sklep o določitvi Slovenskih računovodskih standardov – Uradni list RS, št. 69/93 in 72/93 – Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, julij 1993 – v nadaljevanju SRS-1993), saj se pri njihovem kontroliranju pokaže, da strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, na njihovi podlagi ne more jasno in brez kakih dvomov spoznati naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.9. – 1993). Odločitev, da postavitev izvedenca računalniške stroke ni potrebna, davčni organ utemeljuje tudi s sklicevanjem na načelo ekonomičnosti postopka. Navaja, da je v korist tožeče stranke prometni davek obračunal po osnovi 130.716.055,00 SIT, čeprav je v ponovnem postopku ugotovil za najmanj 141.197.238,78 SIT neevidentiranega prometa proizvodov.

Pripombe, ki jih je dala tožeča stranka na zapisnik, izdan v ponovnem postopku, je zavrnil kot neutemeljene. Pri tem se je skliceval na celotno dokumentacijo iz predhodnega davčnega postopka, ki je označen v popisu spisa pod zaporedno številko 8, ker je tudi tožeča stranka vztrajala pri vseh pripombah, pojasnilih in dokazilih, ki jih je predložila v predhodnem postopku, in jih ni ponovno navajala. Očitke, da je davčni organ dokazno gradivo v zapisniku z dne 24. 11. 2008 interpretiral oziroma razumel napačno, zavrne kot neobrazložene, in navaja, da se je davčni organ do elektronskih nosilcev (tj. do predloženih sedmih disket) opredelil že v predhodnem postopku inšpiciranja in v zapisniku o ponovnem davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 24. 11. 2008. Ker gre zgolj za elektronska poročila, po mnenju davčnega organa ne pojasnjujejo ničesar v zvezi z morebitno tehnično napako pri računalniški rešitvi.

Davčni organ je zavrnil tudi pripombe v zvezi s postopkom inšpekcijskega nadzora, s pojasnilom, da je bila tožeča stranka o uvedbi ponovnega inšpekcijskega postopka obveščena in da je bil postopek opravljen v prostorih Davčnega urada Brežice, ker tožeča stranka ne opravlja več dejavnosti in ne deluje v poslovnih prostorih, kot je delovala v času opravljanja dejavnosti.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Sklicuje se na posebno naravo listin, tj. na verodostojnost knjigovodskih listin, ki so relevantne za dokazovanje v davčnem postopku. Tudi po mnenju pritožbenega organa mnenje družbe A. d.o.o. ne more nadomestiti verodostojne listine. Strinja se z oceno prvostopnega organa, da tudi elektronska računalniška poročila blagajne niso verodostojna, ker ne pojasnjujejo zatrjevane tehnične napake. Sporne situacije naj ne bi pojasnjevale niti kopije blagajniškega traku. Po mnenju pritožbenega organa tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bilo mogoče z dokazovanjem z izvedencem dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. V zvezi z ugotavljanjem davčne osnove navaja, da ni bila določena na podlagi cenitve v smislu 39. člena ZDavP in da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje davčne osnove na podlagi podatkov zavezanca, tj. na podlagi notranje primerljive metode.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z ugotovitvami in stališči davčnega organa ne strinja in meni, da so posledica bistvenih kršitev določb upravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnih predpisov. V davčnem postopku naj bi ji bilo onemogočeno dokazovanje z izvedencem računalniške, ekonomske in trgovinske stroke, kar naj bi bilo v nasprotju s sodbo Upravnega sodišča RS št. U 1194/2005-11. Zato predlaga, naj sodišče na glavni obravnavi zasliši direktorja tožeče stranke, pričo B.B. in samo postavi izvedenca računalniške, ekonomske in trgovinske stroke, ter izpodbijano odločbo davčnega urada odpravi.

Trdi, da je dokazno breme izpolnila v celoti ter da davčni organ neupravičeno ni sprejel njenih dokazov in ni dopustil dokazovanja z izvedenci. Zato meni, da ji je bila vsebinsko onemogočena zakonsko in ustavno zajamčena pravica do izjave v postopku. Navaja, da seštevek žurnalov blagajne, ki jih je predložila davčnemu organu, dokazuje pravi promet. To bi lahko dokazal izvedenec računalniške stroke s pregledom strojne in programske opreme ter disket, lahko pa bi to ugotovil tudi davčni organ z ročnim seštevkom žurnalov. Davčni organ naj bi predložene dokaze zmotno razlagal in ni upošteval vseh predloženih poročil. Podatki o pravem prometu naj bi bili tudi na predloženih blagajniških trakovih homologiranih blagajn, ki so bile v Sloveniji v splošni uporabi. Izvedenec računalniške stroke in izvedenec trgovinske stroke naj bi potrdila, da prometa, kot ga predpostavlja izpodbijana odločba, že logistično ni mogoče izpeljati. V zvezi s tem se sklicuje na fizične zmogljivosti blaga, propustnost trgovine, statistične izračune, na promet v nekaterih večjih trgovskih hišah in na podatke o zahtevkih kupcev za vračilo prometnega davka.

Tožeča stranka pojasnjuje tudi neskladje med dejanskim in knjigovodskim stanjem ter popravek, po katerem je bil račun upoštevan v obdobju dejanskih dobav. Tako naj bi bile tudi vknjižbe jasne, popolne in čitljive. Meni, da zaradi tega ni mogoče odrekati verodostojnosti celotnim knjigam in evidencam, predvsem pa ne temeljnim knjigovodskim dokumentom – računu, virmanu in prevzemnicam. Tudi sicer naj ne bi bil ugotovljen noben primer dvomljive temeljne knjigovodske listine. Za odpravo nepravilnega knjiženja tudi ni uporabila „brisanja“, temveč vknjižbo storno, ki jasno odraža dogajanje v evidencah. Prav tako naj bi bila pregledna evidenca opravljenega prometa, obseg katerega naj bi bilo vedno možno rekonstruirati. Pravilen naj bi bil tudi podatek tožeče stranke o stanju zalog, saj naj davčni organ ne bi upošteval vseh pripomb, ki jih je dalo računovodstvo davčnemu organu že med pregledom. Popravki naj bi bili usklajeni tudi s stališči davčnega inšpekcijskega organa. Davčnemu organu očita procesne kršitve, ki naj bi jo prikrajšale za pravico do sodelovanja v postopku. Kršitev 18. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 57/04 – ZDS) pa utemeljuje z navedbami o kršitvah prvotnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, v katerem je upravni organ po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Sodišče je s sodbo št. U 1194/2005-11 z dne 20. 5. 2008 odpravilo odločbo pritožbenega organa, ker ta pri odločanju ni upošteval dokaza, ki je ključnega pomena za odločitev, ali je v obravnavanem primeru prišlo do računalniške napake. Po stališču sodišča je bilo treba v ponovnem postopku vsebinsko presojati mnenje računalniškega podjetja A. d.o.o., s čimer so upoštevali navodila iz dopolnilnega zapisnika in prvostopne odločbe, ter z računalniškim izpisom dokazovali kronološki potek razknjiževanja s poročilom 30040011.40p, ki vsebuje vse račune od 23. 4. 1999 do 29. 4. 1999, in iz katerega je razviden način, kako je prišlo do višine storniranega zneska. Odločitev o tem, ali bo glede na njeno zapletenost zadevo lahko rešila sama, ali s pomočjo strokovnjaka računalniške stroke, je sodišče prepustilo davčnemu organu.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane določbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja: Iz vsebine tožbenih navedb je razvidno, da se očitki o procesnih kršitvah nanašajo na okoliščine prvega inšpekcijskega postopka in ne ponovnega, ki je podlaga za izpodbijano odločbo. Zato z argumenti, ki se nanašajo na procesne kršitve ob izdaji odločbe, ki jo je sodišče že odpravilo, ne more utemeljiti procesnih kršitev v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Kolikor je tožbene navedbe mogoče razumeti kot očitek, da se je tudi ponovni postopek opravil v prostorih davčnega organa, pa sodišče te tožbene ugovore zavrača, saj je davčni organ ponovni postopek opravil po določbah ZDavP-2, ki je dovoljeval opravljanje inšpekcijskega nadzora v prostorih davčnega organa (drugi odstavek 137. člena ZDavP-2). Razlogi, ki jih je davčni organ navedel za to, pa so tudi po presoji sodišča utemeljeni.

Tožeča stranka sicer v tožbi trdi, da ji je bila vsebinsko onemogočena pravica do izjave v postopku, vendar se ta očitek nanaša na nemožnost izjave o vsebini ene izmed sedmih disket, s katerimi je tožeča stranka dokazovala, da je šlo pri evidentiranju blagajniškega prometa za računalniško napako. Vprašanje, ali je bila v zvezi s tem tožeči stranki kršena pravica do izjave ali ne, je naprej odvisna od vprašanja, ali bi vsebina te diskete lahko vplivala na odločitev.

V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora je davčni organ ugotovil, da je tožeča stranka 29. 4. 1999 znesek 130.716.055,00 stornirala, ne da bi o tem sestavila verodostojno listino. Davčni organ prve stopnje se je v ponovnem postopku opredelil do mnenja družbe A. d. o. o. in ob tem ugotovil, da ne obravnavana pojasnila glede računalniške tehnične napake oziroma mnenje družbe A. d.o.o., niti druga predložena dokumentacija s tem v zvezi, ne morejo nadomestiti verodostojne listine, ki bi izkazovala razloge za storno znesek evidentiranega prometa v obdobju od 23. 4. 1999 do 29. 4. 1999, ker niso izpolnjevala zahtev po 29. členu ZDavP (ki je veljal v času, ko je davčni organ odločal prvič) in po drugem odstavku 32. člena ZDavP-2 (ki je že veljal v času ponovnega odločanja davčnega organa).

Davčni organ se je do navedenih pojasnil opredelil tudi po vsebini. Ugotovil je razhajanja med podatki in razlago tožeče stranke o računalniški napaki večkratnega razknjiženja elektronskih poročil. Poleg tega tožeča stranka na dan 29. 4. 1999 sploh ni evidentirala izkupička tega dne v višini 10.470.881,94 SIT. Tako je po ugotovitvah davčnega organa tožeča stranka osnovo za obračun prometnega davka zmanjšala vsaj za 141.197.238,78 SIT.

Vendar v obravnavanem primeru pravilnost ugotovitev davčnega organa v zvezi z zatrjevano računalniško napako ni odločilna, ker je davčni organ neevidentirane izkupičke ugotovil tudi na drug način. Po evidenci TDR (za katero tožeča stranka v tožbi trdi, da je verodostojna) in primerjavi stanja zalog je namreč ugotovil celo višji znesek neevidentiranih izkupičkov v obdobju od 1. 1. 1999 do 30. 6. 1999, tj. znesek 146.784.780,00 SIT.

Tožeča stranka sicer navaja, da evidenca TDR ne potrjuje, da bi šlo za neevidentiranje izkupičkov in v zvezi s tem zatrjuje, da je bil po kontrolni inventuri 16. 1. 1999 ugotovljen višek v znesku 376.257,93 SIT, ki pa ni bil knjižen. Pravilno stanje zalog na dan 17. 4. 1999 naj bi bilo 181.277.423,82 SIT in ne 180.901.165,89 SIT, kot naj bi to upošteval davčni organ. Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno (str. 9), da je davčni organ pri ugotavljanju neevidentiranega prometa za obdobje 17. 4. 1999 do 30. 4. 1999 obravnaval znesek zalog v višini 181.277.423,82 SIT. Točno ta znesek je namreč odštel od zneska nove nabave trgovskega blaga z dne 18. 4. 1999, ki je bil naveden v stolpcu 9 evidence TDR „prodajna vrednost s prometnim davkom“. Skupni seštevek nabav trgovskega blaga v obdobju od 1. 1. 1999 do 19. 4. 1999 in v obdobju od 19. 4. 1999 do 30. 6. 1999, in skupni seštevek vrednosti evidentiranih izkupičkov v evidenci TDR, so bili ugotovljeni na podlagi evidenc tožeče stranke, pri čemer so bili upoštevani zneski, ki jih je tožeča stranka navajala tudi sama. Nenazadnje je vrednost zalog ugotovila tožeča stranka sama, s popisom na dan 30. 6. 1999. V obravnavani zadevi je torej odločilno, da tožeča stranka poslovnih dogodkov ni evidentirala v skladu z določbami ZPD in v smislu SRS-1993. Dolžnost davčnih zavezancev, da morajo voditi ustrezne evidence nabavljenih proizvodov, je določena v tretjem odstavku 55. člena ZPD. Sankcija za kršitev te dolžnosti pa je določena v tretjem odstavku 84. člena ZPD, ki pristojnemu organu omogoča obračun prometnega davka na podlagi razpoložljivih podatkov o opravljenem prometu, če teh podatkov ni, pa na podlagi podatkov o nabavi proizvodov. Da morajo vsi odhodki in prihodki temeljiti na verodostojni knjigovodski listini, sestavljeni v skladu s SRS, izhaja tudi iz 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD), na kar se je skliceval že pritožbeni organ.

Po 77. členu ZDavP-2 davčni zavezanec svoje trditve praviloma dokazuje s pisno dokumentacijo ter s poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Knjigovodske listine pa so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12., Uradni list RS, št. 118/05). Že davčni organ je pojasnil, da je enako opredelitev verodostojne knjigovodske listine vseboval SRS 21.9. - 1993. Po presoji sodišča pa je davčni organ argumentirano obrazložil pomanjkljivosti in napake, zaradi katerih spornih knjigovodskih listin ni mogoče šteti za verodostojne knjigovodske listine.

Tako sodišče ne vidi razloga za dvom v ugotovitev davčnega organa, da tudi kopije blagajniških trakov niso verodostojen dokument, ker ne vsebujejo predpisanih podatkov, kot jih vsebuje original. Dejstvo, da so bile blagajne homologirane, samo po sebi kopijam blagajniških trakov ne daje značaja verodostojnega knjigovodskega dokumenta. Verodostojnosti podatkov o prometu od 1. 1. 1999 do 30. 6. 1999, pa z izvedeniškimi mnenji, kot jih predlaga tožeča stranka, ni mogoče izkazati. Tudi pojasnila tožeče stranke in mnenje družbe A. d.o.o., o zatrjevani računalniški napaki, ne morejo nadomestiti neverodostojnih poslovnih evidenc glede neevidentiranega izkupička po evidenci TDR v višini 146.784.780,00 SIT. Računalniška napaka, za katero naj bi šlo v obdobju od 23. 4. 1999 do 29. 4. 1999, namreč tudi po vsebini ne pojasnjuje neskladja med vrednostjo zalog po popisu z dne 30. 6. 1999 in vrednostjo zalog, ugotovljeno kot razliko med prodajno vrednostjo nabavljenega trgovinskega blaga od 1. 1. 1999 do 30. 6. 1999 (z upoštevanjem začetnih zalog trgovinskega blaga na dan 1. 1. 1999) in vrednostjo izkupičkov, evidentiranih v evidenci TDR (prodajna vrednost s prometnim davkom). Z dokazovanjem z izvedeniškimi mnenji pa, kot je pojasnil že pritožbeni organ, ni mogoče dopolnjevati ugotovitev dejanskega stanja.

V obravnavanem primeru torej ne gre za to, da bi davčni organ tožeči stranki onemogočil dokazovanje, temveč za to, da tožeča stranka z dokazi, ki jih je predložila, svojih trditev o pravilnem evidentiranju izkupičkov v obdobju od 1. 1. 1999 do 30. 6. 1999 ni verodostojno izkazala. Iz prej navedenega je razvidno, da dokazovanje, da je šlo za računalniško napako, ne bi moglo biti odločilno, ker izpodbijana odločitev ne temelji zgolj na ugotovitvi, da so bili izkupički večji v obdobju od 23. 4. 1999 do 29. 4. 1999 za 130.716.055,00 SIT, temveč, da so bili večji v obdobju od 1. 1. 1999 do 30. 6. 1999 za 146.784.780,00 SIT. Tako po mnenju sodišča morebitna napačna ocena vsebine računalniških poročil in pojasnil glede računalniške napake v dneh med 23. 4. 1999 in 29. 4. 1999, na pravilnost odločitve ne vpliva. Zato tudi dokazovanje z izvedenci različnih strok po presoji sodišča na odločitev ne more vplivati. Ker vsebina disket ni odločilna za pravilnost izpodbijane odločitve, tožeči stranki tudi ni bila kršena pravica do izjave glede vsebine okvarjene diskete.

Izpodbijana odločba ne temelji na ugotovitvi, da na dan 19. 4. 1999 seštevek izkupičkov, evidentiranih po posameznih blagajnah, kaže več, kot prikaže posamezna blagajna ob zaključitvi, čeprav na 8. strani izpodbijane odločbe to razliko omenja. Zato so tožbene navedbe v zvezi s tem neupoštevne.

Po navedenem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in predlaga izvedbo dokazov, vendar gre za dokaze, ki za odločitev niso pomembni.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.