Jedro

Sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti dokaze, na katere jo je oprlo (četrti odstavek 358. člena ZPP) in če ob tem ne polemizira z vsemi dokazi, ki jih je štelo kot relevantne, so pa enakovrstni (v tem primeru zaslišanje strank in zaslišanje priče), to ne pomeni bistvene kršitve postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in zvečine niti ne relativne kršitve po prvem odstavku tega člena. Vendar, ne da bi se spuščali v presojo tega, ali je šlo tu sploh za relativno kršitev ali ne, je pomembno dejstvo, da toženka te kršitve v pritožbi ni uveljavljala in je zato tudi ne more zdaj v reviziji. Če jih namreč stranka v pritožbi ne uveljavlja, jih s tem sanira. V reviziji je mogoče uveljavljati relativne kršitve le, če so bile storjene na drugi stopnji odločanja (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) ali pa v primeru, če je stranka v pritožbi opozorila na takšne kršitve, storjene na prvi stopnji pa jih sodišče druge stopnje neutemeljeno ni upoštevalo. Končno ni moglo iti za takšno kršitev, storjeno na drugi stopnji, ker njena naloga ni podajati razloge za ugotovitev dejanskega stanja, marveč le nadzirati, ali je sodišče prve stopnje uporabilo pravilne metode izbire relevantnih dejstev ter objektov in sredstev dokazovanja in pravilne metode pri ugotavljanju resničnosti dejanskih navedb strank, skratka, ali je bila tudi ocena dokazovanja pravilna.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika proti toženki in tej naložilo, naj mu plača 156.781,02 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1993 dalje in mu povrne 38.160,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zavrnilo pa je toženkin tožbeni zahtevek proti tožniku za plačilo enakega zneska. Tožnik je uveljavljal obresti od vnaprej plačane kupnine za čas od plačila do dobave avtomobila, toženka pa razliko v cenah ob plačilu in ob dobavi.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbo stranskega intervenienta pa zavrglo kot prepozno.

Proti tej sodbi, stranski intervenient pa še proti sodbi sodišča prve stopnje, vlagata reviziji toženka in stranski intervenient iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, naj vrhovno sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka trdi, da se je tožnik odločil za nakup zaradi reklamne prodaje in drugih ugodnosti in zato ne drži, da je pogojevala prodajo z vnaprejšnjim plačilom. Določbo 26. člena zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 - ZBP) je mogoče uporabiti le za delno vnaprejšnje plačilo. Tožniku je sprememba cene prinesla 226.500,00 SIT in prihranek 20 % prometnega davka od razlike v cenah. Ni jasnih in odločilnih razlogov o tem, zakaj sodišči ne verjameta priči J. Z.. Načelo enake vrednosti dajatev je bilo kršeno le v škodo tožene stranke.

Stranski intervenient trdi poleg tistega na kar opozarja tožena stranka, še, da je bila kupcu ohranjena vrednost vozila; da kupec škode sploh ni uveljavljal; da so priznane obresti višje od vpoglednih; da, kar zadeva pobotni ugovor, ni bil izvršen končni obračun in da mora kupec priznati razliko v ceni; da je bila soglasno sprejeta klavzula fiksna cena/odpoved obrestim; da ni bilo zavzeto stališče o končnem obračunu.

Na vročeni reviziji tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njiju ni izjavil. Reviziji nista utemeljeni.

Revizijskih trditev obeh revidentov, češ da tožena stranka ni pogojevala nakupa avtomobila z vnaprejšnjim plačilom, ni mogoče upoštevati, ker skušata s takšno trditvijo izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revidentka sicer ne opredeli posebej, za kakšno procesno kršitev naj bi šlo, ko trdi, da sodbi nimata jasnih in odločilnih razlogov o tem, zakaj ne verjameta priči J. Z., sklepati pa je mogoče, da meri na 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP, ker označuje revizijsko uveljavljanje procesne kršitve s 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP, ki zajema absolutne kršitve z drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti dokaze, na katere jo je oprlo (četrti odstavek 358. člena ZPP) in če ob tem ne polemizira z vsemi dokazi, ki jih je štelo kot relevantne, so pa enakovrstni (v tem primeru zaslišanje strank in zaslišanje priče), to ne pomeni bistvene kršitve postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in zvečine niti ne relativne kršitve po prvem odstavku tega člena. Vendar, ne da bi se spuščali v presojo tega, ali je šlo tu sploh za relativno kršitev ali ne, je pomembno dejstvo, da toženka te kršitve v pritožbi ni uveljavljala in je zato tudi ne more zdaj v reviziji. Če jih namreč stranka v pritožbi ne uveljavlja, jih s tem sanira. V reviziji je mogoče uveljavljati relativne kršitve le, če so bile storjene na drugi stopnji odločanja (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) ali pa v primeru, če je stranka v pritožbi opozorila na takšne kršitve, storjene na prvi stopnji pa jih sodišče druge stopnje neutemeljeno ni upoštevalo. Končno ni moglo iti za takšno kršitev, storjeno na drugi stopnji, ker njena naloga ni podajati razloge za ugotovitev dejanskega stanja, marveč le nadzirati, ali je sodišče prve stopnje uporabilo pravilne metode izbire relevantnih dejstev ter objektov in sredstev dokazovanja in pravilne metode pri ugotavljanju resničnosti dejanskih navedb strank, skratka, ali je bila tudi ocena dokazovanja pravilna.

Sodišči sta tudi materialno pravo pravilno uporabili. Ni mogoče pritrditi trditvi, da 26. člena ZBP ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, ker je bila kupnina v celoti plačana vnaprej. Omenjeni predpis določa, da je prodajalec, ki kupcu izrecno ali molče postavi pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen del kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Res govori ta člen o delu vnaprej plačane kupnine, vendar je za njegovo pravilno razumevanje potrebno upoštevati zakonodajalčev namen v zvezi z obravnavanim zakonom in tu sproženim problemom. Namen je bil zaščititi kupca pred prodajalcem kot močnejšim partnerjem, ki utegne izkoriščati razmere na trgu. Če je ta ravnal proti temeljnemu načelu prodaje "daš - dam" (primerjaj 122. in 475. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in zahteval vnaprejšnje plačilo, naj se po namerah zakonodajalca kupcu prizna vsaj odmena za uporabo denarja, s katerim prodajalec neupravičeno razpolaga od plačila do dobave blaga. V tej povezavi gledano mora ta zakonska določba pomeniti, da velja toliko bolj za primere, ko je vnaprej plačana celotna kupnina in ne le njen del (argumentum a minori ad maius), ker sicer namen predpisa ne bi bil dosežen. Po razglabljanju obeh revidentov bi namreč pomenilo, da bi bil nagrajen tisti prodajalec (s tem, da mu ne bi bilo potrebno plačati obresti), ki zahteva vnaprejšnje plačilo celotne kupnine, v primerjavi s tistim, ki bi zahteval le delno takšno plačilo.

Dejstvo, da je tožena stranka kot prodajalka zagotovila tožniku kot kupcu nespremenjeno ceno, ne onemogoča odločitve, kakršno sta sprejeli nižji sodišči. Nespremenjena cena namreč za kupca v danih okoliščinah pomeni le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil pozneje po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. V času čakanja na avtomobil nima ne tega ne denarja. Z njegovim denarjem razpolaga prodajalec. Obresti po 28. členu ZBP pa pomenijo le minimalno odmeno za uporabo denarja. Obresti od vpoglednih hranilnih vlog so namreč najmanj, kar dobi vsak varčevalec za bančno hranilno vlogo.

Zgrešena je intervenientova revizijska trditev, da tožniku ne gre odškodnina, saj ni postavil nobenega odškodninskega zahtevka. Svoj zahtevek je utemeljeval le na določbah ZBP, oblikoval pa ga je na podlagi kapitalizacije obresti, ki mu gredo po 26. členu zakona, plačila le-teh pa zakon v ničemer ne povezuje s pogoji, ki morajo biti sicer podani, če naj bi bil utemeljen kakšen odškodninski zahtevek. Obresti po 26. členu ZBP niso sankcija za zamudo, marveč le odmena za uporabo kupčevega denarja v času od plačila do dobave blaga, kot je bilo že poudarjeno. Ne gre za zamudne obresti, ne za obresti zaradi nepravočasne izročitve blaga.

Ni videti, na čem gradi revident svojo trditev, da so po obravnavanih sodbah priznane obresti višje kot obresti po obrestni meri za vloge na vpogled. Med izvedenimi dokazi je bila tudi listina - obračun Abanke za obresti po avista sredstvih in takšne obresti je sodišče tožniku tudi prisodilo. Revident ne pojasni svoje trditve, ki je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nadalje je neutemeljen intervenientov očitek, češ da bi moralo sodišče opraviti končni obračun. Takšen obračun bi morala opraviti že tožena stranka sama ob izročitvi vozila tožniku, kot to nalaga 26. člen ZBP in mu pri tem priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti... Ker tožena stranka tega ni storila, je bil tožnik prisiljen uveljavljati svojo pravico, ki mu jo daje zakon, s tožbo. S tem, ko je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in tako tožniku prisodilo obresti, ki mu gredo, po drugi strani pa zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe, je namesto toženke opravilo končni obračun. Seveda pa tega ni storilo tako, kot si predstavljata oba revidenta, da bi se upoštevala razlika med dogovorjeno ceno in ceno avtomobila ob njegovi dobavi, za kar ni zakonske podlage.

V zvezi z revizijskim opozorilom, da se je tožnik ob pogodbi odpovedal obrestim, velja poudariti, da je zakonska določba o plačilu obresti za vnaprej plačano kupnino kogentne narave, zaradi česar s pogodbo ni mogoče izključiti takšne obveznosti tožene stranke kot prodajalke. Zato je pogodbeno določilo, da se kupnina ne obrestuje, nično (prvi odstavek 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 103. člena in 10. člen ZOR). Če bi sodišče upoštevalo takšno pogodbeno določilo, bi bil izničen namen zakona - zavarovati kupce pred izsiljenim vnaprejšnjim plačilom.

K prejšnjim ugotovitvam v zvezi z nespremenjeno ceno naj bo glede na revizijske trditve še dodano, da nikakor ni šlo za kršitev nečela ekvivalentnosti (15. člen ZOR) v smislu, kot ga skušata prikazati revidenta. Nasprotno, kupec ju je kreditiral, kot rečeno, za ceno obrestne mere za vpogledne hranilne vloge nasproti obrestnim meram bank za kreditne posle ali še huje, drugih oseb za takšne posle. Ne gre tudi pozabiti, da 26. člen ZBP z določbo o priznanju najmanj obresti za hranilne vpogledne vloge smiselno nalaga prodajalcem oziroma jih poziva k temu, da priznajo kupcem višje kot takšne obresti.

Revizijama torej ni mogoče pritrditi v prav nobenem pogledu in ker revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti ni ugotovilo, da bi šlo za procesno kršitev, na kakršno mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen v zvezi z 10. točko drugega odstavka 354. člena ZPP), je reviziji kot neutemeljeni zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revidentkinih revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).