Jedro

Če toženec med postopkom izpolni uveljavljano terjatev, s tem smiselno pripozna tožbeni zahtevek. Zato mora tožniku, če ta takoj po izpolnitvi umakne tožbo, povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 158. člena ZPP). Izjema pa je v primeru, ko toženec ni dal povoda za tožbo (157. člen ZPP). Velja, da je toženec dal povod za tožbo, če je tožnik na podlagi toženčevega ravnanja pred pravdo lahko sklepal, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njegovih pravnih interesov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožnik je dolžan tožencu plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepa.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da je dolžan v roku 8 dni tožencu plačati stroške izvršilnega in pravdnega postopka v višini 186,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2.Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper II. točko izreka sklepa. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa v izpodbijanem delu, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kot bistveno navaja, da ima umik tožbe z zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov poleg sklepa o ustavitvi za posledico neposredno uporabo prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Če je tožena stranka izpolnila zahtevek, mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške, razen če je ta tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka. Stroškovna odločitev v primeru umika tožbe ni odvisna od utemeljenosti ali neutemeljenosti zahtevka. Po stališču teorije, če glavnega zahtevka ni več, ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju, da bi sodišče odločilo o stroških postopka. Vprašanje, ali je tožeča stranka utemeljeno vložila zahtevek, in vprašanje, ali bi z zahtevkom uspela, je tako nerelevantno. S tem, ko se je toženec strinjal z umikom tožbe, se je odpovedal tudi nadaljnji presoji utemeljenosti zahtevka. Tožnik je že v vlogi z dne 10. 5. 2024, s katero je umaknil tožbo, pojasnil, da je po vložitvi predloga za izvršbo na dan 27. 2. 2024 s strani toženca dne 29. 2. 2024 prejel plačilo v višini 35,55 EUR, s tem plačilom pa je toženec poravnal vtoževano glavnico. Prav tako je tožnik navedel, da je toženec dolg nesporno poravnal po vložitvi predloga ta izvršbo. Pa tudi, da je bil tožbeni zahtevek tožnika nedvomno utemeljen tako po temelju kot tudi po višini. Toženec je bil vseskozi seznanjen s svojimi obveznostmi, ki pa jih vse do vložitve predloga za izvršbo ni poravnal. Da je prišlo do izpolnitve šele po vložitvi predloga za izvršbo, je tožnik izkazal s potrdilom o plačilu UPN na dan 29. 2. 2024, ki ga je toženec sam priložil svojemu ugovoru. Tako je zmotno stališče, da toženec ni dal povoda za tožbo. Toženec tega ni izkazal. Sam namreč izrecno priznava, da je poziv k plačilu zapadle premije prejel že januarja 2024 in ravno v znesku 35,55 EUR, z rokom plačila 17. 1. 2024, ter da je navedeni dolg poravnal šele 29. 2. 2024.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka. Kot bistveno navaja, da do umika tožbe ni prišlo takoj po izpolnitvi. Toženec je namreč svoj dolg 35,55 EUR dne 29. 2. 2024 poravnal svojemu pravemu upniku, Zavarovalnici A. d. d. Pritožniku torej ni plačal ničesar, v zvezi s čimer je bil vložen predlog za izvršbo. Prav tako ne drži, da se med izpolnitvijo in umikom ni zgodilo nobeno procesno dejanje. Po plačilu je sodišče izdalo sklep o izvršbi, nato še sklep o ugovoru.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo na določilo 157. člena ZPP. Pojasnilo je, da je toženec 35,55 EUR plačal sicer po vložitvi predloga za izvršbo, vendar povoda za sprožitev izvršilnega postopka ni dal. Tožnik doslej ni zanikal ugovornih trditev toženca, da ni bil v pravnem razmerju s tožnikom, temveč z zavarovalnico, ki ji je v januarju 2024 izpolnil zapadlo obveznost plačila premije zdravstvenega zavarovanja v višini 35,55 EUR. Ker se nezanikana dejstva štejejo za priznana (214. člen ZPP), je tako sodišče prve stopnje štelo, da toženec ni dal povoda za tožbo. Glede na to in ob dejstvu, da je toženec soglašal z umikom tožbe, je odločilo, da je stroške v zvezi z ugovorom zoper sklep o izvršbi in stroške odgovora na umik tožbe dolžan kriti tožnik.

6.Če toženec med postopkom izpolni uveljavljano terjatev, s tem smiselno pripozna tožbeni zahtevek. Zato mora tožniku, če ta takoj po izpolnitvi umakne tožbo, povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 158. člena ZPP). Izjema pa je v primeru, ko toženec ni dal povoda za tožbo (157. člen ZPP). Velja, da je toženec dal povod za tožbo, če je tožnik na podlagi toženčevega ravnanja pred pravdo lahko sklepal, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njegovih pravnih interesov.

7.V obravnavani pravdni zadevi, ki se je začela z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je toženec (prej dolžnik) v ugovoru zoper sklep o izvršbi primarno zanikal obstoj kakršnegakoli pravnega razmerja s tožnikom B. d. o. o. (prej upnikom). Ne glede na to pa je, podredno, dokazno podprto še zatrdil, da v kolikor se predlog za izvršbo nanaša na plačilo premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja pri Zavarovalnici A. d. d., pa je navedeni dolg poravnal dne 29. 2. 2024, torej pred izdajo sklepa o izvršbi. Tožnik (prej upnik) je v umiku tožbe z dne 10. 5. 2024 sicer res med drugim navedel, da je bil tožbeni zahtevek utemeljen tako po temelju kot po višini, ter da je bil toženec (prej dolžnik) vseskozi seznanjen s svojimi obveznostmi. Vendar pa tožnik pri tem ni prerekal ugovornih trditev toženca (prej dolžnika), da ni bil v nobenem pravnem razmerju z njim, temveč le z Zavarovalnico A. d. d. Tako tudi v vlogi z dne 10. 5. 2024 ni pojasnil svoje aktivne legitimacije, čeprav je tožbo umaknil na podlagi toženčevega plačila Zavarovalnici A. d. d. in ne njemu. Tudi tožnik se je namreč skliceval na potrdilo o plačilu - UPN z dne 29. 2. 2024, ki ga je ugovoru zoper sklep o izvršbi priložil toženec (prej dolžnik). Iz tega dokazila pa je razvidno plačilo zneska 35,55 EUR dne 29. 2. 2024 Zavarovalnici A. d. d. in ne tožniku. Po drugi strani je toženec v odgovoru na umik tožbe vztrajal, da do tožnika ni imel in tudi nima nobenega dolga.

8.Ugotoviti je torej mogoče, da tožnik v umiku tožbe niti ni zatrjeval toženčeve izpolnitve njem, temveč je potrdil izpolnitev Zavarovalnici A. d. d. Že iz tega razloga uporaba prvega odstavka 158. člena ZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ne gre za položaj, ko bi toženec med postopkom obveznost izpolnil tožniku. V pritožbi obširno citirana sodna praksa in teoretična stališča v zvezi z navedeno zakonsko določbo zato za odločitev o pritožbi niso uporabljiva.

9.Neutemeljeno pritožnik graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni dal povoda za tožbo. Res je toženec sam priznal, da je poziv k plačilu zapadle premije prejel že v januarju 2024, in to ravno v znesku 35,55 EUR, z rokom plačila 17. 1. 2024, dolg pa je poravnal šele 29. 2. 2024. Vendar pritožba spregleda že zgoraj navedeno ključno dejstvo, da toženec ni priznal obstoja navedenega dolga do tožnika, temveč do Zavarovalnice A. d. d. Ob odsotnosti kakršnegakoli tožnikovega pojasnila njegove aktivne legitimacije v obravnavani zadevi zato višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženec ni dal povoda za tožbo, ki jo je zoper njega vložil tožnik.

10.Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Višje sodišče ni našlo niti uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

11.Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, je pa dolžan tožencu plačati stroške obrazloženega odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) je višje sodišče tožencu priznalo 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), pavšalni znesek 2% za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 186,66 EUR. Stroški za prejem odločbe in poročilo stranki pa tožencu ne gredo, ker je to opravilo že zajeto v nagradi za sestavo vloge. Navedeni znesek 186,66 EUR mora tožnik tožencu plačati v roku 8 dni od prejema tega sklepa.

-------------------------------

(1) Glej tudi na primer VSL sklepa I Cp 1985/2023 in I Cp 762/2023.

(2) Ugovoru priloženo potrdilo o plačilu UPN z dne 29. 2. 2024.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 157, 158, 158/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.