Jedro

Lastninski delež denacionalizacijskega upravičenca se določi od vrednosti celotnega družbenega kapitala (osnovnega kapitala in rezerv).

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1635/95-17 z dne 11.4.2001. 2. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odločbo z dne 29.9.1995 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 18.8.1995, s katerim je navedeni prvostopni organ na podlagi 6. odstavka 20. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, v nadaljevanju ZLPP) med drugim odločil, da se podjetje K. p.o., L. lastninsko preoblikuje (1. točka izreka) ter da se za zavarovanje tožnikovega lastninskega deleža izda in začasno prenese na Sklad Republike Slovenije za razvoj 7.335,00 delnic (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožnik po odločbi o denacionalizaciji, ki jo je dne 14.4.1994 izdal Sekretariat za gospodarstvo Občine L.-C., upravičen do vzpostavitve lastninskega deleža na podjetju K. p.o., L. s prenosom delnic nanj v višini 14.884.094,60, SIT po vrednosti na dan 31.12.1992. Po določbi 54. člena Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Uradni list RS, št. 24/93) in 14., 15. in 16. člena ZLPP se lastninski delež upravičenca določi od vrednosti celotnega družbenega kapitala (osnovnega kapitala in rezerv), ugotovljenega z otvoritveno bilanco na dan 1.1.1993. V obravnavani zadevi tožena stranka tožnikovega deleža ni izračunala od vrednosti celotnega družbenega kapitala, ugotovljenega z otvoritveno bilanco (1.618.176.000,00 SIT), temveč je od navedene vrednosti odštela nominalni znesek tožnikovega lastninskega deleža (14.884.000,00 SIT) in tako znižano vrednost družbenega kapitala (1.603.292.000,00 SIT) upoštevala kot osnovo za preoblikovanje podjetja. Podjetje je v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja in Uredbo o načinu oblikovanja rezerv v okviru otvoritvene bilance stanja (Uradni list RS, št. 40/93) oblikovalo rezerve v višini 50,72%, tako da znaša v kapitalu, ki se lastnini, nominiran kapital 790.137.000,00 SIT in rezerve 813.155.000,00 SIT, skupaj torej 1.603.292.000,00 SIT, tožnikov lastninski delež pa predstavlja v nominiranem kapitalu 7.335.000,00 SIT in v rezervah 7.549.000,00 SIT. Tožnikov lastninski delež ni bil izračunan od vrednosti družbenega kapitala, ugotovljenega z otvoritveno bilanco na dan 1.1.1993, zato je tožnik prejel tudi premajhno število delnic. V ponovljenem postopku bo zato potrebno pravilno izračunati delež tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca v celotnem družbenem kapitalu.

Zavrnilo pa je tožnikov ugovor, da je upravičen do lastninskega deleža s prenosom delnic v višini 14.884.094,60 SIT le na osnovnem kapitalu, ne pa tudi na oblikovanih rezervah. Če se je tožnik odločil za delež na dosedanjem družbenem kapitalu podjetja, je s tem prevzel podjetniško tveganje. Če pa tožnikov delež na kapitalu podjetja ne bi bil določen po enakih merilih kot preostali del družbenega kapitala, bi bil tožnik v neenakopravnem položaju z novimi nosilci preostalega dela družbenega kapitala.

Tožnik se v pritožbi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da njegov lastniški delež na družbenem kapitalu, ki izhaja iz upravičenj do denacionalizacije, pomeni delež na osnovnem kapitalu in sorazmerni delež v rezervah, ki jih je podjetje oblikovalo. Oblikovane rezerve vplivajo na višino osnovnega kapitala, saj se osnovni kapital zmanjšuje za znesek oblikovanih rezerv. Zato lastninski delež, ki ga je dobil na podlagi odločbe prvostopnega upravnega organa, ne ustreza vrednosti odvzetega premoženja, ki je bila priznana s pravnomočno odločbo v postopku denacionalizacije. Vrednost delnic, ki jih je prejel, bi morala ustrezati znesku, navedenem v odločbi o denacionalizaciji. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikov lastniški delež v družbenem kapitalu podjetja, ki se lastnini, ni bil pravilno določen. Pri določitvi njegovega lastninskega deleža je bila namreč upoštevana poravnava, sklenjena med tožnikom in zavezanim podjetjem, na podlagi katere je tožnik upravičen do lastninskega deleža na premoženju zavezanega podjetja s prenosom delnic v višini 14.884.094,60 SIT v vrednosti na dan 31.12.1992. Poravnava ima moč izvršljive odločbe, izdane v upravnem postopku (134. člen ZUP/86) in je zavezujoča. Zato tožena stranka ne more poseči v njeno vsebino in tožnikov delež določiti na način, kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Meni, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo določbe ZUP/86, ZLPP in ZOR, kolikor se nanašajo na inštitut poravnave. Ugotavlja tudi, da dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana sodba, ni bilo pravilno ugotovljeno. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pravilno je stališče, da se v skladu z določbami 54. člena Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja in 14., 15. in 16. členom ZLPP lastninski delež denacionalizacijskega upravičenca določi od vrednosti celotnega družbenega kapitala (osnovnega kapitala in rezerv), ugotovljenega z otvoritveno bilanco po metodologiji. Vrednost družbenega kapitala, ugotovljenega z otvoritveno bilanco, ki je osnova za preoblikovanje podjetja po ZLPP, znaša v obravnavanem primeru 1.618.176.000,00 SIT. Tožnik je do lastninskega deleža na družbenem premoženju upravičen na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe, ki temelji na predhodno sklenjeni poravnavi. Iz odločbe, izpodbijane v upravnem sporu ter podatkov upravnih spisov, pa izhaja, da tožnikov lastninski delež v programu preoblikovanja družbenega podjetja ni bil določen od navedene zakonite osnove, kar v zadevi tudi ni sporno, temveč od zmanjšanega zneska družbenega kapitala v višini 1.603.292.000,00 SIT. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bil pravilno ugotovljen.

Lastninski deleži denacionalizacijskih upravičencev so v programu preoblikovanja družbenih podjetjih določeni na podlagi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb. V obravnavanem primeru pravnomočna denacionalizacijska odločba temelji na predhodno sklenjeni poravnavi. Pritožbeno sodišče zato zavrača ugovor tožene stranke, da bo v ponovljenem postopku poseženo v vsebino sklenjene poravnave ter posledično zmotno uporabljeno materialno pravo, če bo tožnikov lastninski delež v skladu z ZLPP določen od vrednosti družbenega kapitala, ugotovljenega z otvoritveno bilanco.

Po določbi 5. odstavka 72. člena je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V konkretnem upravnem sporu je sodišče odločilo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Glede na takšno omejeno možnost izpodbijanja dejanskega stanja v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se pritožba nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

K točki II: Če pritožnik nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, je pritožba po določbi 3. odstavka 343. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99), v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, ki se primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, nedovoljena.

Pravni interes je možnost, da stranka v postopku izboljša svoj pravni položaj. V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo uspel, saj je bila na podlagi njegove tožbe, v kateri je predlagal, da prvostopno sodišče odločbo, izpodbijano v upravnem sporu odpravi, zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikove navedbe v tožbi, tožnik, po presoji pritožbenega sodišča ni imel pravnega interesa za vložitev pritožbe.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo tožeče stranke pa na podlagi 352. člena ZPP s sklepom zavrglo kot nedovoljeno.