Jedro

Samovoljna vzpostavitev sodno ustanovljene nujne poti v naravi ima (načeloma) lahko za posledico nastanek pravno priznane škode.

Po določbi tretjega odstavka 89. člena SPZ) se nujna pot ne ustanovi brezplačno, ampak proti plačilu nadomestila. Nadomestilo pokriva škodo, ki lastniku zemljišča nastane zaradi zmanjšanja vrednosti (preostanka) obremenjene nepremičnine, omejene možnosti (ali izključitev od) uporabe trase nujne poti in drugo škodo, ki jo je bilo mogoče predvideti v postopku ustanovitve nujne poti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je s sklepom N 74/2000 z dne 14. 1. 2004, ki ga je potrdilo Višje sodišče v Kopru s sklepom I Cp 391/2004 z dne 15. 11. 2005, v korist parcele št. 5407/1 k.o. ..., v naravi stanovanjske hiše ... 108, last A.A. in B.B., ustanovilo na trikotniku zemljišča površine približno 6,5 m2 na skrajnem severovzhodnem delu parcele 5406/2 iste k.o., v naravi stanovanjske hiše z vrtom, last C.C., nujno pot za hojo in vožnjo z vsemi vozili.

2. A.A. in B.B. sta 18. 11. 2008 po najetih izvajalcih nujno pot v naravi vzpostavila sama; pri tem sta s parcele C.C. odstranila del zidu ob meji z javno cesto in del zidu ob meji z nepremičnino D.D., ki leži med parcelama pravdnih strank, izruvala nekaj cipres in slivovo drevo ter izkopala zemljo ter vse navedeno odpeljala, traso poti, določeno s sklepom nepravdnega sodišča, ki je nista presegla, pa utrdila z betonom.

3. C.C. je s tožbo zahteval vzpostavitev prejšnjega stanja in odškodnino, ki naj bi mu nastala zaradi samovoljnega posega tožencev, opisanega v prejšnji točki, zaradi katerega jima je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru I K 40924/2010, potrjenim s sklepom Višjega sodišča v Kopru II Kp 40924/10 z dne 12. 9. 2013, izrečen sodni opomin zaradi storitve kaznivega dejanja samovoljnosti v sostorilstvu.

4. Sodišče prve stopnje je vse tožnikove zahtevke zavrnilo. Pritrdilo mu je, da je bilo ravnanje tožencev protipravno, ker zanj nista imela izvršilnega naslova, vendar je zavzelo stališče, da škoda, ki jo je zatrjeval (in glede katere je bila tožba dovoljena(1)), ni pravno priznana. Zato odškodninske odgovornosti tožencev ni.

5. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

6. Na tožnikov predlog je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 165/2015 z dne 17. 9. 2015 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali ima lahko samovoljna vzpostavitev sodno ustanovljene nujne poti v naravi za posledico nastanek pravno priznane škode.

7. Tožnik v pravočasni dopuščeni reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev načela pravne države (2. člen Ustave RS), enakega varstva pravic (22. člen) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa predlaga razveljavitev drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Povzema dosedanji potek postopka, vsebino odločitev sodišč prve in druge stopnje in argumente za nji. Poudarja, da je v tej zadevi bistveno vprašanje, ali gre pri vzpostavitvi poti brez pravnega naslova, brez upravnih dovoljenj in s kaznivim dejanjem za pravno priznano škodo ali ne. Naniza razloge, ki po njegovem prepričanju terjajo pritrdilni odgovor na to vprašanje. Navaja, da sta toženca 18. 11. 2008 pot preko njegove nepremičnine zgradila nasilno, s kaznivim dejanjem samovoljnosti, predpostavka vsakega kaznivega dejanja pa je, da je z njim nastala prepovedana posledica; ker je bilo v kazenskem postopku že odločeno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pravdno sodišče pa je na to sodbo po 14. členu ZPP vezano, je hkrati odločeno, da je nastala prepovedana posledica kaznivega dejanja (če ne bi bilo tako, kaznivega dejanja pač pa ne bi bilo). Prepovedana posledica pa ne more biti v skladu s pravnim redom, nasprotno stališče nižjih sodišč je materialnopravno zmotno. Toženca sicer razpolagata s sklepom o ustanovitvi nujne poti, a za njeno vzpostavitev v naravi nimata izvršilnega naslova, kar jima je pojasnilo že izvršilno sodišče, ki je predlog za izvršbo na podlagi sklepa o ustanovitvi nujne poti zavrnilo. V drugi zadevi jima je drugostopenjsko sodišče pojasnilo, da niti, če bi razpolagala s sodbo, po kateri bi jima moral tožnik dovoliti izgradnjo poti, take poti brez izvršbe ne bi smela vzpostaviti. Toliko bolj torej to velja sedaj, ko toženca s tako sodbo sploh ne razpolagata. Zato ni res, da nasilna izgradnja nujne poti ne predstavlja pravno priznane škode. Toženca sta pot zgradila brez gradbenega dovoljenja, čeprav je to po zakonu o graditvi objektov za tovrsten gradbeni poseg potrebno. Sklep o ustanovitvi nujne poti namreč ne more nadomestiti upravnih dovoljenj, tožnik pa si ne more dovoliti, da bi na njegovi nepremičnin stal objekt brez ustreznega dovoljenja - črna gradnja. Upoštevati je treba, da sta toženca zgradila cesto tudi preko nepremičnine D.D. in po svoji lastni nepremičnini v dolžini 45 m in da ta pot predstavlja priključek na javno občinsko cesto, po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost pa se za enostaven objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, šteje cestni priključek na javno občinsko cesto, če je širok do 3 m in dolg do 30 m. V konkretnem primeru so te dimenzije presežene. Po 66. členu Zakona graditvi objektov bi morala toženca za pridobitev gradbenega dovoljenja izkazati tudi pravico graditi in sicer tudi na nepremičnino D.D., ki leži med tožnikovo parcelo in parcelo tožencev in je pot zgrajena tudi na njen. Pravice graditi na tej parceli toženca nimata in prav v zavedanju tega sta cesto zgradila na silo in brez gradbenega dovoljenja. Vsemu temu navkljub sta sodišči odločili, da tožniku toženca nista povzročila pravno priznane škode. Tožnik soglaša, da je dolžan trpeti omejitve lastninske pravice, ki so posledica ustanovitve nujne poti, nikakor pa ni dolžan trpeti črne gradnje na svojem zemljišču. Že dejstvo samo, da črna gradnja stoji, predstavlja škodo, zato je stališče pritožbenega sodišča, da bi moral tožnik v zvezi s črno gradnjo še posebej zatrjevati, da mu je nastala škoda, zmotno. Sicer pa je tožnik trdil, da mu zaradi izgradnje poti zamaka klet, ki je ob nalivih polna vode. Napačen je tudi argument o nesmiselnosti vzpostavitve prejšnjega stanja zgolj za to, da bi toženca ponovno pridobila pravni interes in zoper tožnika lahko naperila novo tožbo, v kateri bi zahtevala, da se jima dovoli ponovna vzpostavitev nujne poti. Pravni sistem je pač tak, da v primeru spora predvideva pridobitev sodne odločbe. Toženca od pravnomočnosti sklepa o ustanovitvi nujne poti 15. 11. 2005 do 18. 11. 2008 nista storila ničesar, da bi si zagotovila vzpostavitev nujne poti v naravi. Poti torej nista uporabljala več kot 3 leta, kar je razlog za prenehanje služnosti po 223. členu Stvarnopravnega zakonika. Ker vzpostavitve poti nista zahtevala v sodnem postopku, sta tožniku odvzela možnost ugovora, da je služnost prenehala. Škodo tožniku predstavlja že pot kot taka, poleg tega pa je tožnik trdil, da mu zaradi načina izgradnje nastaja škoda na objektu (zalivanje kleti) porušen je bil zid, iz zemlje so bile izruvane ciprese in sadno drevje, s tožnikove nepremičnine je bila odstranjena zemlja. Vse to pa nedvomno predstavlja škodo in je ta podana, če tudi bi sodišče menilo, da obstoj poti kot take škode ne pomeni.

8. Toženca sta na revizijo obrazloženo odgovorila. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj jo zavrne.

9. Revizija je utemeljena.

10. Nujna pot je po ureditvi v SPZ stvarna služnost, ki se ustanovi prisilno: s sklepom nepravdnega sodišča, ki je konstitutivne narave. S pravnomočnostjo sklepa o ustanovitvi nujne poti pridobi upravičenec upravičenja, ki ustrezajo vsebini stvarne služnosti. V konkretnem primeru sta toženca (oziroma vsakokratni lastnik nepremičnine, v korist katere je ustanovljena nujna pot) pridobila pravico tisti del tožnikovega zemljišča, ki je obremenjen s služnostjo, uporabljati za hojo in vožnjo z vsemi vozili. Realizacijo te pravice je ovirala (vsaj) okoliščina, da je bilo zemljišče ograjeno z zidom in da so na njem rasle ciprese in sadno drevo, zaradi česar je bilo neprevozno. V tem je specifičnost obravnavane zadeve.

11. Ko namreč izvrševanje služnosti ni pogojeno z usposobitvijo trase poti, ki terja posege v služeče zemljišče,(2) lahko služnostni upravičenec prične nujno pot uporabljati s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bila ustanovljena. Če pa se lastnik služečega zemljišča temu upira, lahko služnostni upravičenec zoper njega zahteva: - izvršbo, če je oblikovalnemu izreku sklepa (o ustanovitvi nujne poti) dodan tudi dajatveni izrek (o zavezi lastnika dopustiti uporabo v dovoljenem obsegu) ali - varstvo s konfesorno tožbo (212. člen SPZ(3)), na njeni podlagi izdana sodba pa je izvršilni naslov.

Obligatorna vsebina sklepa o ustanovitvi nujne poti je skladno z določbo drugega odstavka 145. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP)(4)(5) le natančna določitev trase in načina uporabe nujne poti in višine denarnega nadomestila, kar pa ne pomeni, da kumulacija dajatvenega izreka o dovolitvi uporabe poti (zaradi katerega v primeru preprečevanja uporabe poti odpade potreba po konfesorni tožbi) ni dopustna.

12. Posebnost obravnavanega primera je v tem, da uporaba ustanovljene nujne poti brez znatnega posega v zemljišče ni bila mogoča, sklep o zavezančevi dolžnosti dovoliti uporabo poti ali konfesorna tožba upravičencev zoper lastnika služečega zemljišča pa ni ustrezna podlaga za vzpostavitev (izgradnjo) poti. Nujna pot je omejitev lastninske pravice, saj je lastnik dolžan trpeti oblastvene posege lastnika drugega zemljišča na svojem zemljišču,(6) ni pa mogoče od njega zahtevati, da jo mora usposobiti za rabo, za katero je ustanovljena. To je breme, ki ga mora trpeti služnostni upravičenec, lastnik služečega zemljišča pa ga mora dovoliti.

13. Posegi, potrebni za usposobitev nujne poti za dovoljeno rabo, so od primera do primera različni; nekje bo zadoščala odstranitev ograje, drevesa, brez posega v zemljišče, drugje pač ne in bo potrebno prestaviti električne, vodovodne, telefonske vode, poglobiti ali nasuti zemljišče, zgraditi ali odstraniti škarpe, pohodne ali vozne površine utrditi in drugo. Upoštevati je treba, da ni v vseh zadevah mogoč le en sam in vnaprej popolnoma jasen način usposobitve poti. Ko način usposobitve trase poti ni očiten ali ko je možnih več načinov, je treba izbrati tistega, ki je pravno dopusten,(7) strokovno pravilen in najprimernejši glede na vpliv na okoliška zemljišča(8) ter upravičencu omogoča izvrševanje upravičenj iz ustanovljene služnostne pravice, lastnikovo lastninsko pravico pa omejuje v čim manjši meri. Ni torej relevantna le v sodbah nižjih sodišč poudarjena okoliščina, da sporna nujna pot, ki sta jo vzpostavila tožnika, po obsegu (dimenzijah) ne odstopa od poti, ustanovljene s sklepom;(9) relevanten je tudi način izvedbe poti v naravi.

14. Ko med služnostnim upravičencem in lastnikom zemljišča ni konsenza glede izvedbe nujne poti na trasi, na kateri je ustanovljena, o tem odloči sodišče. Izbira načina ne more biti prepuščena upravičencu. Tudi lastniku zemljišča, ki bo z vzpostavitvijo poti obremenjeno, je treba dati možnost obravnavanja.

15. Prva možnost za to je, kot izhaja iz nekaterih odločb nepravdnih sodišč, podana že v okviru nepravdnega postopka za ustanovitev nujne poti. Že v sklepu o ustanovitvi nujne poti sodišče na upravičenčev predlog odloči o lastnikovi dolžnosti dopustiti vzpostavitev konkretno opredeljenega stanja v naravi in način vzpostavitve (o konkretno opredeljenih posegih). Tak sklep je izvršljiv.

Druga možnost, ki pride v poštev, če nepravdno sodišče o navedenem ne odloči, je tožba upravičenca zoper lastnika zemljišča z zahtevkom za dopustitev vzpostavitve konkretno opisane poti in načina vzpostavitve.

16. Že na podlagi navedenega je mogoče podati pritrdilen odgovor na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija: samovoljna vzpostavitev sodno ustanovljene nujne poti v naravi ima (načeloma) lahko za posledico nastanek pravno priznane škode. Sporno pa je, ali je taka škoda nastala tudi v konkretnem primeru.

17. Tožnik je vse zahtevke, tudi restitucijskega, uveljavljal na odškodninskopravni podlagi.

18. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da sta tožnika ravnala protipravno, ker sta nujno pot v naravi v nasprotju s tožnikovo voljo vzpostavila sama, izven izvršilnega postopka, pri čemer ne razpolagata niti z izvršilnim naslovom, ki bi tožniku nalagal, da jima mora dopustiti vzpostavitev sedanjega stanja. Revizijsko sodišče, ki sicer, kot izhaja iz gornjih razlogov, s tem soglaša, na revizijske trditve, ki poudarjajo protipravnost, ne odgovarja: po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je revizija dopuščena. Enako velja glede zatrjevanih ustavnih kršitev.

19. Vrhovno sodišče se mora torej omejiti na preizkus materialnopravne presoje, da škoda, za katero je tožnik uveljavljal odškodnino, ni pravno priznana.

20. Tožnik je uveljavljal za škodo za uničena dela zidov s temelji ter odstranjene in odpeljane ciprese, sadno drevo in zemljo s trase nujne poti, 3.785,96 EUR odškodnine, za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti s potjo neobremenjenega dela nepremičnine, poslabšanja bivanjskih razmer in okrnjene zasebnosti 9.800 EUR in za škodo zaradi neuporabe približno 10 m2 zemljišča 2.200 EUR odškodnine. Tovrstna škoda ni pravno nepriznana, a je bil zahtevek vseeno pravilno zavrnjen. Po določbi tretjega odstavka 89. člena SPZ(10) se nujna pot ne ustanovi brezplačno, ampak proti plačilu nadomestila. Nadomestilo pokriva škodo, ki lastniku zemljišča nastane zaradi zmanjšanja vrednosti (preostanka) obremenjene nepremičnine, omejene možnosti (ali izključitev od) uporabe trase nujne poti in drugo škodo, ki jo je bilo mogoče predvideti v postopku ustanovitve nujne poti.(11)(12) Navedeno pa sta pravilno poudarili obe nižji sodišči (čeprav sta iz tega izpeljali zmoten zaključek, da gre za pravno nepriznane škode). Lastnik mora v nepravdnem postopku uveljavljati, da se te škode upoštevajo pri odmeri primernega nadomestila. V konkretnem primeru je bilo že v nepravdnem postopku ugotovljeno, da ustanovitev nujne poti ne bo zmanjšala vrednosti ostalega dela tožnikove nepremičnine. Popolnoma jasno je bilo, da bo potrebno s trase nujne poti odstraniti ciprese in slivovo drevo ter da dela zidov ne bosta mogla ostati (da ju bo treba ali odstraniti ali zasuti); iz izpodbijane in prvostopenjske sodbe sicer ni razvidno, ali je nepravdno sodišče to pri odmeri nadomestila upoštevalo, a tudi če ni, tožnik tega po zaključku nepravdnega postopka ne more več zahtevati. Enako velja za (sicer povsem nekonkretizirane) trditve o škodi v obliki poslabšanja življenjskih razmer in okrnjeni zasebnosti. Nemožnost uporabe trase nujne poti je bila upoštevana in je zajeta z nadomestilom.

21. Tožnik je skozi postopek trdil, da bi morala tožnika za izgradnjo nujne poti (ki jo je treba obravnavati kot celoto in ne po delih, ki potekajo po zemljiščih različnih lastnikov) pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje; poudarjal je, da črne gradnje na svojem zemljišču ni dolžan trpeti(13). V zvezi s tem je sodišče druge stopnje presodilo, da bi zavrnilno sodbo iz tega razloga (črne gradnje) tožnik izpodbil le, če bi trdil, da mu je prav zaradi gradnje na črno nastala škoda, pa takih trditev ni podal. Če drži, da gre za črno gradnjo, potem ima to lahko za posledico premoženjsko škodo oziroma – kot pravi revident – črna gradnja že sama po sebi pomeni škodo: že po splošnem vedenju lahko vpliva na vrednost tožnikove nepremičnine tudi v primeru, če bi bila gradnja povsem enako izvedena tudi na podlagi gradbenega dovoljenja. To pri določitvi nadomestila v nepravdnem postopku ni bilo (in ni moglo biti) upoštevano (ni bil pričakovan tak način izgradnje poti). Tožnik ni v tej pravdi iz tega naslova uveljavljal denarne odškodnine, je pa tudi restitucijski zahtevek utemeljil z odškodninskopravno podlago (in ne negatorno).

22. Ker pravno priznana škoda lahko nastane tudi pri samovoljni vzpostavitvi nujne poti, ustanovljene v nepravdnem sodnem postopku, vzrok zanjo pa je lahko tudi v tem, da je pot črna gradnja, je ta okoliščina lahko pomembna za izid pravde. Zato je Vrhovno sodišče reviziji tožnika ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev po dopolnitvi dejanskih ugotovitev o statusu nujne poti oziroma o potrebnosti upravnih dovoljenj za njeno izgradnjo in škodi kot posledici morebitne gradnje na črno (drugi odstavek 385. člena ZPP).

23. Ne glede na izid pravde v ponovljenem postopku pa revizijsko sodišče poudarja, da je nujna pot navkljub neodobravanju tožnika pravnomočno ustanovljena in da ostaja odprto le vprašanje, kakšna bo njena izvedba v naravi.

24. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Glede škode, ki naj bi nastajala z zamakanjem v klet tožnikove hiše, spremembe tožbe (zvišanja zahtevka med pravdo) ni dopustilo.

(2) Na primer, če je nujna pot ustanovljena za hojo ali vožnjo s kmetijsko mehanizacijo po travniku, pešpot po utrjenem dvorišču in podobno.

(3) Če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha.

(4) Sklep o določitvi nujne poti mora obsegati natančen potek nujne poti, način uporabe nujne poti in višino denarnega nadomestila. Skica o poteku nujne poti je sestavni del sklepa.

(5) ZNP se po uveljavitvi SPZ še vedno uporablja za procesna vprašanja, sklep je namreč podlaga za vpis v zemljiško knjigo po določbi 19. člena Zakona o zemljiški knjigi.

(6) Primerjaj Juhart, M., Omejitev lastninske pravice na nepremičninah zaradi doseganja prostorskih, Podjetje in delo, 2003, št. 6-7, str. 1531-1540. (7) Tudi skladen z dovoljenji, ko so ta potrebna.

(8) Glede konkretne nujne poti je po podatkih spisa v nepravdnem postopku izvedenec gradbene stroke, ki je bil angažiran zaradi podaje mnenja o predpostavkah za ustanovitev nujne poti, sedanjo traso ocenil kot primerno, je pa opozoril tudi na potrebo po premisleku, ali bo zaradi zagotovitve optimalnega nagiba primerneje pot v naravi vzpostaviti z zasutjem zemljišča nad nivo (sedaj odstranjenih) zidov ali z odstranitvijo zidov in poglobitvijo terena.

(9) In ne drži niti, da sta toženca tožnika s samovoljno izgradnjo poti, o kateri sodišče ni odločilo, tožnik pa ji nasprotuje, izgubila pravni interes za dajatveno tožbo (z zahtevkom, usklajenim s stanjem v naravi).

(10) Za dovoljeno nujno pot je upravičenec dolžan plačati zavezancu primerno nadomestilo.

(11) Primerjaj Berden, A., v Juhart, M. in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem,Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2004, stran 468. (12) Ni mogoče vnaprej predvideti npr. škode, ki nastane pri izvedbi poti v naravi (poškodovanje infrastrukture, po tožniku zatrjevano zamakanje kleti, ki ni bilo predmet vsebinskega odločanja v tej pravdi, in podobno).

(13) Sodna praksa je že obravnavala vprašanje, ali je dopustno ustanoviti nujno pot za redno rabo stavbe, ki je črna gradnja. V odločbah pritožbenih sodišč, dostopnih v bazi sodne prakse, je bilo nanj odgovorjeno štirikrat: trikrat nikalno, enkrat pritrdilno. Za konkretno zadevo ni pomembno katero od teh stališč (upravnopravno ali civilistično) je pravilno, že zato ne, ker so v omenjenih zadevah lastniki zgradili stavbe brez ustreznih potnih povezav na svojih zemljiščih, v konkretnem primeru pa domnevno črno gradnjo predstavlja pot, ki sta jo toženca zgradila na tujem - tožnikovem - zemljišču. Ali gre res za črno gradnjo, sodišči nista ugotavljali, med strankama pa je bilo sporno (toženca sta trdila, da gre za enostavno gradnjo, za katero niso potrebna nobena dovoljenja).