Jedro

Tožnik se je odločil za vložitev negatorne konfesorne tožbe, s katero od nelastnika zahteva, da preneha z onemogočanjem izvrševanja njegove osebne služnosti. Ker je tožnikova služnostna pravica dosmrtnega užitka hiše vpisana v zemljiški knjigi, učinkuje zoper vsakogar. Tak učinek pa ni enostranski, temveč velja tudi v zrcalni smeri. Vsak, ki ima pravni interes, lahko ugovarja, da je v zemljški knjigi sicer vpisana služnostna pravica kasneje prenehala obstajati, da je torej ni več. Služnostne pravice nastajajo in prenehajo tudi izvenknjižno. Pravna podlaga nastanka ali prenehanja ni samo pogodba, ampak tudi izpolnitev v zakonu določenih pogojev. Gre za originaren način nastanka ali prenehanja služnostne pravice. Na tak način se služnostna pravica pridobi s priposestvovanjem zaradi 20-letnega izvrševanja, izgubi pa se prav tako s takoimenovanim priposestvovanjem prostosti na podlagi 20-letnega neizvrševanja. Do njenega prenehanja pride ne glede na predhodni vpis v zemljiško knjigo, torej na podlagi samega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se toženi stranki prepovedalo onemogočanje tožnika pri izvrševanju osebne služnosti užitka hiše v P., ji naložilo izročitev hiše, prazne oseb in stvari, tožniku v posest, izročitev ključev in tudi naložilo, da naj bi se v bodoče vzdržala takih in podobnih ravnanj. Zavrnilo je še tožbeni zahtevek za plačilo 500,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, ki je temeljil na zatrjevani neupravičeni pridobitvi. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnikova osebna služnost dosmrtnega užitka sporne hiše prenehala zaradi več kot 20-letnega neizvrševanja služnosti. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Tožnik očita sodišču druge stopnje, da ni ocenilo vseh njegovih pritožbenih ugovorov v zvezi z nezakonito zasedbo nepremičnine, nemožnostjo priposestvovanja v družbeno lastnino in neutemeljenostjo ugovora zastaranja. Zlasti pa sta obe sodišči zmotno uporabili materialnopravne določbe, ki veljajo za stvarne služnosti, namesto tistih, ki veljajo za osebne služnosti. Za morebitno zastaranje služnosti ne pride v poštev 20-letna doba, ker v času nastanka obveznosti še ni veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 61/80, 36/90; v nadaljevanju: ZTLR), temveč kvečejmu 30-letna doba po prejšnjih predpisih. Tudi po Ustavi iz leta 1974 zakoni niso mogli imeti učinka za nazaj. Zato 20-letna doba lahko velja le od uveljavitve ZTLR.

Neutemeljno je sklicevanje sodišča druge stopnje na 58. člen ZTLR, ker ta ureja le prenehanje stvarnih služnosti. Tožnik ima vknjiženo osebno služnost, ki lahko preneha le z njegovo smrtjo, po njegovi volji ali po izrecni volji lastnika hiše v smislu določb o priposestvovanju prostosti. Nedobroverni tretji ne more uveljavljati ugovorov, ki merijo na prenehanje osebne služnosti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Tožnik v reviziji ne opredeli, konkretno katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja. Če je kot tak ugovor šteti njegove trditve, da sodišče druge stopnje ni ocenilo vseh njegovih pritožbenih ugovorov, je ta očitek procesne kršitve neutemeljen. Po prvem odstavku 375. člena ZPP/77 mora sodišče druge stopnje v razlogih sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Ker je sodišče druge stopnje pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je sporna služnost zaradi neizvrševanja prenehala, se mu z ostalimi tožnikovimi pritožbenimi ugovori ni bilo treba ukvarjati, saj za odločitev v sporu niso bili več pomembni.

Dejanska podlaga za odločitev v tem sporu so ugotovitve obeh sodišč o naslednjih odločilnih dejstvih. Zemljiškoknjižna lastnica sporne hiše je M. G., ki je potrditvah tožnika v postopku na prvi stopnji njegova babica in je takrat še živela. V zemljiški knjigi je v tožnikovo korist vpisana pravica dosmrtnega užitka na sporni hiši. Tožnik se je iz hiše po lastnih tožbenih navedbah izselil leta 1962 po smrti svojega deda in hišo zaprl. Ko se je v letu 1988 vrnil iz tujine, je ugotovil, da je hiša naseljena. Služnosti torej ni izvrševal več kot 20 let. Ob takih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilna opredelitev sodišča prve stopnje, da gre za osebno in ne stvarno služnost, zaradi česar se je sodišče prve stopnje pretežno sklicevalo na pravna pravila bivšega Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanu: ODZ). Le glede vprašanja prenehanja osebne služnosti je zavzelo stališče, da taka služnost preneha na način, kot sicer preneha stvarna služnost in se zato sklicevalo na 58. člen ZTLR.

Sodišče druge stopnje je k razlogom sodišča prve stopnje dodalo, da gre za prenehanje služnosti na podlagi samega zakona in se prav tako sklicevalo na 58. člen ZTLR. Sklicevanje obeh sodišč na ZTLR ne predstavlja nedovoljenega urejanja spornega pravnega razmerja s predpisom, ki je začel veljati kasneje. Zlasti iz razlogov sodišča prve stopnje, ki se hkrati sklicuje na 60. člen ZTLR in nesprejetje republiškega zakona, ki bi uredil materijo osebnih služnosti, je mogoče zaključiti, da je šlo le za analogno uporabo ZTLR. Ta je namreč tako pri stvarnih služnostih, kot pri marsikaterem drugem vprašanju uzakonil stališča, ki so se oblikovala v dotakratni sodni praksi na podlagi pravnih pravil bivšega ODZ. Eno od teh stališč je tudi vprašanje časa, potrebnega za priposestvovanje. Tako je bilo na razširjeni občni seji takratnega Zveznega vrhovnega sodišča dne 4.4.1960 sprejeto načelno mnenje, da znaša doba, potrebna za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini, le 20 let in ne več 30 let, kot so določala pravna pravila bivšega ODZ. Sprejem takega stališča so narekovale spremenjene razmere in načelo pravne varnosti (Poročilo o sodni praksi VS LRS št. 1/60). Sodna praksa je tako dobo sprejela tudi za priposestvovanje služnostne pravice (Poročilo VS SRS št. 1/86). Zato je neutemeljno tožnikovo revizijsko zavzemanje za daljšo, 30-letno dobo.

V nasprotju s stvarno služnostjo je za osebno služnost značilno, da se ustanovi v korist določene osebe (ad personam). Osebna služnost je neposredno namenjena zadovoljevanju potreb te osebe, saj se prav njej da pravica rabiti in uživati določeno stvar. Ker je pri sporni hiši vpisana pravica dosmrtnega užitka v korist tožnika, je njegova služnostna pravica res osebne narave. Za osebne služnosti so se pred uveljavitvijo ZTLR, pa tudi kasneje (ker kljub 60. členu ni bil sprejet ustrezen zakon, ki bi uredil to materijo) uporabljala pravna pravila bivšega ODZ in na podlagi njihove smiselne uporabe izoblikovana sodna praksa. To velja tudi za vprašanje prenehanja osebne služnosti. Način in čas prenehanja lahko pogodbeni stranki določita s pogodbo. Če tega ne storita, osebna služnost preneha s smrtjo služnostnega upravičenca (pravno pravilo paragrafa 529 ODZ). Osebna služnost pa lahko preneha tudi zaradi neizvrševanja, kadar se lastnik izvrševanju upre, upravičenec pa svoje pravice ne uveljavlja v treh zaporednih letih (pravno pravilo paragrafa 1488 ODZ). Drugi način prenehanja osebne služnosti zaradi neizvrševanja je takoimenovano priposestvovanje prostosti, ko služnostni upravičenec v času, ki je potreben za priposestvovanje, ne izvršuje osebne služnosti. Pri tem načinu ni potrebna nobena aktivnost lastnika služne stvari. Institut priposestvovanja prostosti služnosti je imel pravno podlago v pravnih pravilih paragrafov 524 in 1479 ODZ.

Sprejeli sta ga pravna teorija (Stojanović: Stvarno pravo, Beograd 1968, stran 165; Finžgar: Stvarno pravo - služnosti, zastavna pravica, Ljubljana 1972, stran 34; Stanković, Orlić: Stvarno pravo, Beograd 1982, stran 341; Grbin: Pravo služnosti, Naša zakonitost št. 9-10/1990, stran 1111; Sajovic: Osnove civilnega prava - Stvarno pravo II, Ljubljana 1997, stran 99) in sodna praksa (odločbi VS RS II Ips 203/92, VSH Rev 151/87). Drugi načini prenehanja osebnih služnosti za odločitev v tej pravdni zadevi niso pomembni.

Pravno varstvo upravičenca osebne ali stvarne služnosti je enako. Poleg posestne tožbe ima možnost vložiti servitutno tožbo (actio confessoria), ki jo naperi proti tistemu, ki mu preprečuje ali ga moti pri izvrševanju služnosti. To je lahko lastnik služeče stvari ali tretja oseba. Toženec se med drugim lahko brani tudi z negatornim ugovorom, da tožniku ne pripada pravica služnosti (Stojanović: že navedeno delo, stran 167).

V tej pravdni zadevi se je tožnik odločil za vložitev negatorne konfesorne tožbe, s katero od nelastnika zahteva, da preneha z onemogočanjem izvrševanja njegove osebne služnosti. Ker je tožnikova služnostna pravica dosmrtnega užitka hiše vpisana v zemljiški knjigi, učinkuje zoper vsakogar. Tak učinek pa ni enostranski, temveč velja tudi v zrcalni smeri. Vsak, ki ima pravni interes, lahko ugovarja, da je v zemljški knjigi sicer vpisana služnostna pravica kasneje prenehala obstajati, da je torej ni več. Služnostne pravice nastajajo in prenehajo tudi izvenknjižno. Pravna podlaga nastanka ali prenehanja ni samo pogodba, ampak tudi izpolnitev v zakonu določenih pogojev. Gre za originaren način nastanka ali prenehanja služnostne pravice. Na tak način se služnostna pravica pridobi s priposestvovanjem zaradi 20-letnega izvrševanja, izgubi pa se prav tako s takoimenovanim priposestvovanjem prostosti na podlagi 20-letnega neizvrševanja. Do njenega prenehanja pride ne glede na predhodni vpis v zemljiško knjigo, torej na podlagi samega zakona.

Tožnik je v tej pravdni zadevi z izpiskom iz zemljiške knjige dokazoval, da je upravičenec osebne služnosti dosmrtnega užitka sporne stanovanjske hiše in zato od tožene stranke zahteval prenehanje onemogočanja izvrševanja te služnostne pravice in izročitev hiše v posest. Tožena stranka je imela pravni interes dokazati nasprotno, da je tožnikova služnostna pravica po vpisu v zemljiško knjigo zaradi 20-letnega neizvrševanja prenehala obstajati. Z negatornim ugovorom, da tožniku služnostna pravica ne pripada več, je v pravdi uspela. Če je služnostna pravica prenehala obstajati, ni več mogoče uspešno uveljavljati njenega sodnega varstva. Zato sta bili materialnopravno pravilni odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka in sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, v postopku pred nižjima sodiščema pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo. Zavrnilni izrek vsebuje tudi zavrnitev tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov.