Jedro

Regresni zahtevek je zapadel v plačilo, ker je bilo podjetje obveščeno preko svojega direktorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni priznati, da je tožeča stranka upravičena zahtevati poplačilo njene terjatve do družbe V d.o.o., v tolarski protivrednosti 319.668 ATS s 15% letnimi obrestmi, računano od ATS, ki tečejo od 18.7.1996 dalje do plačila, v tolarski protivrednosti na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije in vse stroške postopka, iz zastavljenih nepremičnin, vl. št. 2682 k.o.. Odločilo je tudi, da sta toženi stranki dolžni dopustiti plačilo opisane terjatve in stroškov postopka z izvršbo na njune zastavljene nepremičnine, vl. št. 2682 k.o.. Odločilo je o tem, da morata toženi stranki povrniti tožeči stranki pravdne stroške, v ostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da terjatev ni bila plačana in da je regresni zahtevek tožeče stranke zapadel. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in navaja: Napačna je ugotovitev, da je obveznost plačila že zapadla. Dolžnik tožeče stranke je bilo podjetje V d.o.o. in ne njegov direktor M.V.. V zastavni pogodbi je izrecno rečeno, da mora regresni zahtevek prejeti podjetje V d.o.o. Na potrdilu o prejemu pošiljke bi morala biti štampiljka omenjenega podjetja. Sporno je, kdo je v resnici podpisal potrdilo o prejemu pošiljke. Sodišče razen iz podpisa samega ne more zaključiti, da je to podpis M.V.. To velja toliko bolj, če se podpis te osebe na zastavni pogodbi primerja s tistim na povratnici z dne 16.7.1996. Storjena je tudi bistvena kršitev pravil postopka, saj je prisodilo obresti v višini 15% letno. V zastavni pogodbi namreč ni rečeno, da so to letne obresti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi v tem, da sodišče ni zaslišalo M.V..

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. To sodišče ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno, pravilna pa je tudi materialnopravna odločitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov proti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je bil opomin vročen M.V., bil izpolnjen pogoj iz 2. čl. 1. točke zastavne pogodbe (priloga A16), kar torej pomeni, da je regresni zahtevek zapadel v plačilo tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pečat podjetja na potrdilu o prevzemu tako ni odločilnega pomena. Bistveno je namreč, da je bilo podjetje preko svojega direktorja obveščeno, da obstaja regresni zahtevek, ni pa odločilnega pomena oblika, v kateri je bilo to storjeno. Pritožba sicer izrecno ne trdi, da podpis na potrdilu o pošiljki (priloga A19) ni podpis M.V., izraža pa dvom o tem in predlaga njegovo zaslišanje. V tem delu gre za nedopustno navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov, kajti v postopku na prvi stopnji tožena stranka tega ni trdila (člen 337 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Nasprotno, na listovni št. 13 je navajala, da je bil poziv vročen tudi M.V.. Poudariti je tudi treba, da v postopku pri sodišču prve stopnje ni bila tožena stranka tista, ki je predlagala zaslišanje M.V., ampak je bila to tožeča stranka. Tožena stranka torej v postopku na prvi stopnji ni predlagala dokaza z zaslišanjem M.V.. Sodišče prve stopnje zato ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, ko je o stvari odločilo, ne da bi zaslišalo M.V., saj je za svojo odločitev tudi brez izvedbe tega dokaza imelo dovolj podlage.

Trditev, ki se nanaša na bistveno kršitev določb postopka v zvezi s 15% letnimi obrestmi, ni jasna. 15% zamudne obresti so vknjižene v zemljiški knjigi (priloga C3). Kakšne naj bi obresti sicer morale biti, če ne letne, pritožba ne pove; 15% mesečnih pa najbrž nima v mislih.

V obravnavanem primeru je šlo za t.i. hipotekarno tožbo. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se dopusti poplačilo z zastavno pravico zavarovane terjatve z izvršbo na zastavljene nepremičnine tožene stranke (gl. čl. 63/1 in 64/1 Zakona o tmeljnih lastninskopravnih razmerjih v zvezi s čl. 17/1 in 17/2 tč. 1 Zakona o izvršbi in zavarovanju).Tako je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).