Jedro

Prvostopenjski organ je napravil nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je dokazni predlog z zaslišanjem priče A. A. zavrnil, ker je ocenil, da iz nasprotnih dokazov (tj. podatkov, pridobljenih od JZTNP) izhaja nasprotno do tistega, o čemer naj bi priča izpovedala (ta naj bi izpovedala, da je bila objektu namembnost spremenjena že 1994 in 1995 ter ne šele po letu 2000, kar izhaja iz pridobljenih dokazov, ki jih je organu predložil JZTNP). Pri legalizaciji objekta je treba upoštevati tudi okoljske predpise zaradi spoštovanja ukrepov varovanja okolja in ohranjanja narave

Izrek

I.Postopek, prekinjen s sklepom, I U 1971/2020 z dne 7. 6. 2022, se nadaljuje.

II.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Radovljica, št. 351-399/2019-28 z dne 21. 7. 2020, se v 4. točki izreka odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Prvostopenjski organ je s 4. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnil zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja - počitniško hišico s površino zemljišča pod stavbo 25 m2, vpisano v kataster stavb s številko stavbe 111, zgrajeno na zemljišču s parc. št. 222, k.o. ..., in zunanjega wc-ja, s površino zemljišča pod stavbo 1 m2, vpisanega v kataster stavb s številko stavbe 333, zgrajeno na zemljišču s parc. št. 222, k.o. ...

2.Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ obravnaval zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po 117. členu Gradbenega zakona (GZ). Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da pogoji za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja niso izpolnjeni za počitniško hišico z zunanjim wc-jem. Iz zahteve, priložene in pridobljene dokumentacije, aplikacije e-prostor in odgovorov Občine Bohinj, Javnega zavoda Triglavskega narodnega parka (JZTNP), Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) in Inšpektorata RS za okolje in prostor je razvidno, da je bil predmetni objekt spremenjen po 1. 1. 1998, saj so bila objektu na novo vgrajena vrata in okna ter narejena frčada. Objektu je bila tudi spremenjena namembnost iz senika oziroma pastirskega stanu kot kmetijskega objekta v počitniško hišo po 1. 1. 1998, kar izkazujejo pridobljene fototeke JZTNP in prijava spremembe namembnosti JZTNP na pristojni inšpektorat o spremembi namembnosti senika v bivalni objekt z dne 28. 3. 2003. Teh zaključkov ne more spremeniti niti pisna izjava priče A. A. Po oceni organa tudi ni šlo za vzdrževalna dela na obstoječem objektu, niti ne za adaptacijo, za katero ne bi bilo treba investitorju pridobiti gradbenega dovoljenja. Sprememba namembnosti je razvidna tudi iz fotokartonov, ki jih je JZTNP posredoval svojemu odgovoru. V zvezi z zunanjim wc-jem je še navedel, da je sicer vpisan v kataster stavb kot samostojna stavba, namenjen javnim sanitarijam, vendar dopolnjuje počitniški objekt, zato ni samostojni objekt. Iz ogleda na kraju samem pa tudi izhaja, da gre za počitniško hišo, da ni videti, da bi bil objekt novejši oziroma dograjen ali spremenjen. V zvezi s predloženimi dokaznimi predlogi tožnika je organ dodal, da je skrbno pretehtal vse dokaze tožnika in podatke, pridobljene po uradni dolžnosti. Pri odločitvi se je oprl predvsem na podatke, ki izhajajo iz javnih listin, ker imajo večjo težo glede na zakonsko domnevo. Tožnik tako niti z zaslišanjem prič ne bi uspel dokazati nasprotnega, zato prvostopenjski organ prič ni zaslišal.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.Tožnik je v tožbi ugovarjal odločitvi iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Trdi, da se namembnost stavbe po 1. 1. 1998 ni v ničemer spremenila, kar je v upravnem postopku izkazoval tudi s pisno izjavo priče A. A. in predlagal njeno zaslišanje, ki ga organ ni izvedel in ga na podlagi nedovoljene predhodne dokazne ocene zavrnil. Organ je arbitrarno zaključil, da objekta ni bilo mogoče uporabljati kot počitniške hišice, če nima vgrajenega okna. Hkrati to tudi ni bilo dokazano, še zlasti, ker je tožnik priložil fotografijo stavbe iz 1994 (na kateri je tožnik, star eno leto in pol z očetom), iz katere izhaja, da je imela stavba lesena vhodna vrata, ki so bila v zgornji polovici zastekljena. Ali je stavba imela frčado in kakšna je ta bila, koliko oken ima stavba, kakšno fasado ima stavba, pa nedvomno niso dejstva, iz katerih bi organ lahko utemeljeno sklepal, da ne gre za počitniško hišo. V spis je tožnik vložil tudi dve fotografiji iz leta 1984, iz katere se vidi, da je bila stavba že tedaj dvoetažna. Meni, da črnobele fotografije zunanjosti stavbe iz fototek JZTNP ne zadoščajo, uradna oseba JZTNP pa tudi ni vstopila v notranjost stavbe. Tožniku ni bila dana možnost, da se izreče o zaključkih uradne osebe JZTNP. Zadnja stena stavbe tudi ni betonska, kot to izhaja iz odločbe. Stavba je imela iste napušče že na fotografijah iz leta 1995, kot jih ima sedaj. Ne drži, da ne gre za vzdrževalna dela na objektu. Ni pojasnjeno, zakaj bi si moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje. Splošno sklicevanje ne zadošča. Izvedba vzdrževalnih del tudi ne predstavlja ovire za ugoditev zahtevi. Ta dela so bila tudi izvedena na način, da se je v celoti spoštovalo originalno zasnovo objekta, v temelje objekta ni bilo poseženo. Organ se moti, da zunanji wc dopolnjuje počitniški objekt. Stavba - počitniška hišica ima urejen notranji WC, ki ga tožnik in njegovi družinski člani uporabljajo ob občasnem bivanju v stavbi. Ker zunanji wc stoji na isti lokaciji v nespremenjenem obsegu in nespremenjeni namembnosti, bi moral organ zahtevi za ta objekt ugoditi.

5.Tožnik je tudi ugovarjal kršitve pravil postopka. O določenih ugotovitvah organa (da naj bi se zadnja stena spremenila iz lesene v betonsko, da so napušči postali zaprti, da so bile na ovoj stavbe namesto vertikalnih desk nameščene horizontalne deske, da so bila vrata stavbe zamenjana) je bil tožnik seznanjen šele z izpodbijano odločbo. Organ tudi ni zaslišal predlagane priče A. A. iz razloga, ker njeno zaslišanje ne bi spremenilo ugotovitev organa, ki izhajajo iz javnih listin. Organ je torej zavzel stališče, da v upravnem postopku veljajo dokazna pravila, kar ne, hkrati pa je napravil nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Prav tako ni odločil o tožnikovih dokaznih predlogih po lastnem zaslišanju, ni se opredelil do fotografij stavbe. Odločitve tako tudi ni mogoče preizkusiti. Organ ni vezan na ugotovljena dejstva in dokazne ocene JZTNP. S tem je bil kršen 22. člen Ustave RS. Ker se drugostopenjski organ v svoji odločbi ni opredelil vsebinsko do tožnikovih ugovorov, ni saniral uveljavljanih kršitev pravil postopka prvostopenjskega organa. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu in drugostopenjsko odločbo ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

6.Toženka odgovora na tožbo ni podala.

7.Sodišče je na podlagi 47. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) S sklepom, I U 1971/2020 z dne 7. 6. 2022, prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 117. člena GZ pri Ustavnem sodišču RS, saj je menilo, da je navedena zakonska ureditev neustavna, kolikor so se na njegovi podlagi lahko izdajala dovoljenja za objekt daljšega obstoja na tistih območjih, ki so posebej zavarovana kot naravna dediščina oziroma naravna vrednota, kot kulturna dediščina, kot območje Natura 2000 ali kot ekološko pomembno območje.

8.Ustavno sodišče RS je s sklepom, št. U-I-228/222-7 z dne 29. 2. 2024, zahtevo sodišča zavrglo. Med drugim je zapisalo, da je naslovno sodišče protiustavnost 117. člena GZ utemeljevalo z razlogi, ki ne morejo biti predmet presoje v upravnem sporu, tj. ali je v skladu z Ustavo ureditev, ki dopušča legalizacijo objekta, ki je na območju zavarovane naravne ali kulturne dediščine. Drži sicer, da bi morebitna ugoditev tožbi na podlagi tožbenih navedb tožnika pomenila, da bi sodišče o zadevi že odločilo in zato ne bi moglo več vložiti zahteve za oceno ustavnosti 117. člena GZ, s tem pa bi potencialno protiustaven predpis ostal v pravnem sistemu, vendar pa to ne pomeni, da sodišče v takem primeru ne bi moglo v pravnem mnenju glede uporabe prava upravni organ opozoriti na vidike, povezane z varovanjem okolja ter naravne in kulturne dediščine. Ker tako sodišče ni izkazalo zveznosti med domnevno protiustavnostjo in konkretno zadevo, je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.

K I. točki izreka

9.Ker je Ustavno sodišče RS odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti 117. člen GZ, je sodišče sklenilo, da se postopek, prekinjen s sklepom, I U 1971/2020 z dne 7. 6. 2022, nadaljuje (50. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

10.Tožba je utemeljena.

11.V primeru je predmet upravnega spora odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve tožnika za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja - počitniško hišico s površino zemljišča pod stavbo 25 m2, vpisano v kataster stavb s številko stavbe 111, zgrajeno na zemljišču parc. št. 222, k.o. ..., in zunanjega wc-ja, s površino zemljišča pod stavbo 1 m2, vpisanega v kataster stavb s številko stavbe 333, zgrajeno na zemljišču parc. št. 222, k.o. ...

12.Tožnik je odločitvi ugovarjal iz razlogov zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.

13.Sodišče se bo najprej opredelilo do zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.

14.Tožnik ugovarja, da ni bil seznanjen z vsemi ugotovitvami prvostopenjskega organa pred izdajo odločbe, s čimer mu je bila kršena pravica do izjave.

15.S pozivom z dne 17. 2. 2020 je prvostopenjski organ tožnika seznanil z podatki, ki jih je pridobil od JZTNP: da so bili na terenskem ogledu 28. 11. 2000 narejeni posnetki, na katerih je viden zgornji objekt, da je bil takrat po zunanjosti sodeč uporabljen kot senik, da je bil na terenskem ogledu 27. 3. 2003 ponovno fotografiran ta objekt, da je razvidno, da se je iz senika spremenil v bivalni objekt - vzidano je bilo okno, vrata ter frčada, kar ne sodi na kmetijske objekte, da je o tem JZTNP obvestil pristojni inšpektorat, ter da je zunanji wc v vseh prikazanih letih v enakem stanju.

16.Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, pa je prvostopenjski organ svojo odločitev poleg na že povzete ugotovitve JZTNP oprl še na (med drugim) naslednja dejstva oziroma okoliščine: da je JZTNP v prijavi z dne 28. 3. 2003 na pristojni inšpektorat še dodal, da zadnja stena ni več lesena, temveč betonska, da je iz fotokartona (JZTNP), datiranem z dne 27. 3. 2003 (dokument 17č), vidno, da je bil pritlični del objekta obit z bruni, da zadnja stena ni več lesena, ampak betonska, vgrajena sta dva okna z lesenimi polkni, zamenjana so vrata, na strehi je izvedena pultna frčada, zaprti so napušči.

17.Načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) od upravnega organa terja, da stranki pred izdajo odločbe omogoči izjavljanje o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. To pomeni seznanitev z vsemi ugotovitvami, na podlagi katerih je organ sprejel svojo odločitev, z dano možnostjo izjave. In med te ugotovitve nedvomno sodijo tudi v prejšnji točki povzete ugotovitve, ki jih organ ni navedel v svojem pozivu z dne 17. 2. 2020. Iz podatkov spisa je sicer razvidno, da je še pred pozivom organa z dne 17. 2. 2020 pooblaščenec tožnika zaprosil za vpogled v predmetno dokumentacijo in med drugim pridobil listine JZTNP, kar pa še vedno ne odvezuje organ dolžnosti seznanitve stranke po 9. oziroma 146. členu ZUP pred izdajo odločbe. Če stranki ni omogočeno izjavljanje o vseh za organ relevantnih okoliščinah, je lahko kršena njena pravica do sodnega varstva. S tem v zvezi je drugostopenjski organ v svoji odločbi (po tem, ko je presodil, da ni prišlo do v pritožbi zatrjevane kršitve pravice do izjave tožnika) še dodal, da je imel tožnik ves čas postopka pravico do pregleda spisa po 82. členu ZUP1 in da v postopku ni ugovarjal, da mu je bila ta pravica kratena. S tem pa po presoji sodišča ni sanirana kršitev pravice do izjave iz 9. oziroma 146. člena ZUP. Ne gre namreč zgolj za ugotovljena dejstva, o katerih se ima stranka pravico izjaviti, temveč tudi za (morebitne materialnopravne) zaključke, ki jih je organ napravil v zvezi s temi dejstvi.

18.Strankina pravica do izjave je kršena tudi, če upravni organ iz nedopustnega razloga zavrne izvedbo njenega dokaznega predloga. Upravni organ namreč lahko presoja le dokaze, ki jih je izvedel. Vnaprejšnja dokazna ocena, to je presoja dokazov, ki sploh niso bili izvedeni, ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz (1) nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, (2) nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno pomembno, oziroma je dokaz (3) neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. K temu je treba dodati, da izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, lahko organ zavrne samo, če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva.

19.V zvezi s podanim dokaznim predlogom tožnika za zaslišanje priče A. A. iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da se je organ, glede na prvi odstavek 165. člena ZUP4 v zvezi s prvim odstavkom 188. člena5, pri svoji odločitvi oprl predvsem na podatke iz pridobljenih javnih listin, upoštevajoč zakonsko domnevo, ki se nanaša na javne listine6, in da tožnik z zaslišanjem predlaganih prič ne bi uspel dokazati nasprotnega.

20.Sodišče pritrjuje tožniku, da je prvostopenjski organ napravil nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je dokazni predlog z zaslišanjem priče A. A. zavrnil, ker je ocenil, da iz nasprotnih dokazov (tj. podatkov, pridobljenih od JZTNP) izhaja nasprotno do tistega, o čemer naj bi priča izpovedala (ta naj bi izpovedala, da je bila objektu namembnost spremenjena že 1994 in 1995 ter ne šele po letu 2000, kar izhaja iz pridobljenih dokazov, ki jih je organu predložil JZTNP).

21.Po prvem odstavku 164. člena ZUP se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Kot dokaz se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Citirana določba je tesno povezana z dvema temeljnima načeloma ZUP: načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj preko izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanu, tako tudi pomeni, da so vsi dokazi praviloma dovoljeni.

22.Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je prvostopenjski organ kot dokaz z večjo težo upošteval podatke iz javnih listin (ki jih je izdal JZTNP), kar je načeloma mogel. Po prvem odstavku 169. člena ZUP namreč listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (javna listina), pri čemer pa ta domneva velja, dokler niso predloženi dokazi, da je javna listina oziroma kopija neresnično potrjena, ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena (prvi odstavek 171. člena ZUP). Vendar pa lahko organ napravi tak zaključek šele, ko izvede predlagani dokaz, ki naj bi izkazal nasprotno od dejstva, ki izhaja iz javne listine, ter, upoštevajoč načelo proste presoje dokazov, presodi, katero dejstvo šteje za dokazano. Kot že navedeno, je tožnik v dokaz o spremembi namembnosti objekta pred letom 1998 predlagal (tudi) zaslišanje priče A. A. Tega dokaznega predloga pa organ ni niti izvedel, saj je že vnaprej zaključil, da izpovedba priče ne bi mogla spremeniti te dokazne ocene organa. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče je bila torej nezakonita tudi iz tega razloga.

23.Tožnik tudi utemeljeno ugovarja, da se prvostopenjski organ ni opredelil do vseh podanih dokaznih predlogov tožnika (predloga za zaslišanje tožnika in fotografij stavbe - počitniške hišice). Po 214. členu ZUP mora obrazložitev odločbe vsebovati tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Ker so razlogi s tem v zvezi iz obrazložitve izpodbijane odločitve izostali, je ni mogoče preizkusiti in je zato nezakonita tudi iz tega razloga (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Hkrati je prvostopenjski organ s tem kršil tožnikovo pravico do izjave (9. člen ZUP) in pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

24.Tožnik še ugovarja, da je zunanji wc samostojen objekt, saj je v počitniškem objektu urejen notranji wc. Iz obrazložitve odločbe s tem v zvezi izhaja le, da je zunanji wc sicer vpisan v kataster stavb s šifro ... - javne sanitarije, vendar po namembnosti dopolnjuje počitniški objekt, zato ga ni mogoče šteti kot samostojen objekt. Sodišče tako tudi tega tožbenega ugovora ne more preizkusiti in je odločba zato nezakonita tudi iz tega razloga.

25.Sodišče vezano na povedano zaključuje, da je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutnimi kršitvami pravil postopka, kar terja njeno odpravo. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, prvostopenjsko odločbo v 4. točki izreka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1).

26.Z odpravo 4. točke izreka izpodbijane odločbe je de iure prenehala učinkovati tudi drugostopenjska odločba, zato je sodišče kljub tožbenemu predlogu ni posebej odpravilo.

27.Ker je sodišče iz navedenih razlogov tožbi ugodilo, se ni opredeljevalo do ostalih tožbenih razlogov, ki za odločitev niso relevantni. Ne glede na to sodišče opozarja še na naslednje:

28.V postopku ni sporno, da se obravnavana objekta (počitniška hišica z zunanjim wc-jem) nahajata na območju planine Uskovnica, na nepremičnini s parc. št. 222, k.o. ..., ki sodi v tretje varstveno območje TNP, v posebno območje Natura 2000; Julijci, SPA (identifikacijska številka SI5000019), Julijske Alpe, SAC (identifikacijska številka SI3000253) (določeno z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), v ekološko pomembno območje Julijske Alpe (določeno s posebno Uredbo o ekološko pomembnih območjih) in v območje varstvenega režima kulturne dediščine (delež parcele 34,99 % na območju naselbinske dediščine Srednja vas v Bohinju - Planina Uskovnica, delež parcele 100 % na območju kulturne krajine Julijske Alpe - Triglavski narodni park).

29.Gre torej za pomembno območje narave, ki je v Sloveniji zakonsko regulirano z Zakonom o ohranjanju narave (ZON), ki je bil podlaga za sprejem Uredbe o posebnih varstvenih območjih (Natura 2000) in Uredbe o ekološko pomembnih območjih, ZNTP-1 (kot aktom varovanja) (prej ZTNP) ter Zakonom o varstvu kulturne dediščin (ZVKD-1).

30.117. člen GZ, ki ga je treba uporabiti v obravnavanem primeru, ne določa, kako se mora uporabiti ta določba v primeru, ko gre za primer nelegalne gradnje na pomembnih območjih narave ali pa na območjih, kjer bi sicer veljali posebni predpisi za posege v okolje. Kot pa je razvidno iz predloga zakona (EVA 2015-2550-0004 z dne 21. 4. 2017), je bil predlagateljev namen (med drugim) legalizirati tudi take objekte, ki so zgrajeni na varovanih območjih. Takšna ureditev pa po mnenju sodišča ni ustavno skladna.

31.Skladno z 8. členom Ustave morajo upravni organi in sodišča namreč neposredno uporabiti ratificirana mednarodna pravila (ali nacionalno pravo razlagati skladno z mednarodno pogodbo) in prednostno uporabiti pravo Evropske unije (skladno s 3.a členom Ustave in v slovenski pravni red prenesenima Pogodbi o EU in Pogodbi o delovanju EU).

32.Iz sodne prakse Sodišča EU tako izhaja, da je t.i. regularizacija (oziroma legalizacija - op. sod.) mogoča zgolj, kadar se upoštevajo vsi okoljevarstveni predpisi, brez prilagajanja že zgrajenemu objektu. Sodišče EU je tako v sodbi, C-261/18, zapisalo: ''Glede možnosti, da se a posteriori regularizira ta neizvedba presoje, Direktiva 85/337 ne nasprotuje temu, da nacionalna pravila v nekaterih primerih dopuščajo regularizacijo ravnanj ali aktov, ki so po pravu Unije nezakonita, pod pogojem, da za to možnost velja pogoj, da je zadevnim osebam onemogočeno, da bi obšle pravila Unije ali jih ne uporabile, in da ta možnost ostane izjemna (sodba, C-196/16 in C-197/16 z dne 26. 7. 2017)'' (76. točka obrazložitve).

33.Navedeno pomeni, da je treba pri legalizaciji objekta upoštevati tudi okoljske predpise zaradi spoštovanja ukrepov varovanja okolja in ohranjanja narave.

34.Kot že povedano zgoraj, to območje regulira sedaj veljavni ZNTP-1 (lex specialis v primerjavi z GZ), ki v 19. točki prvega odstavka 13. člena prepoveduje graditi nove ali povečevati počitniške enote ali spreminjati namembnost obstoječih objektov v počitniške enote.

35.V času spremembe namembnosti (v vprašanje, ali je bilo to pred 1. 1. 1998 ali po 1. 1. 1998, se sodišče glede na stanje spisa sedaj ne spušča) pa je veljal ZTNP, ki je na celotnem območju narodnega parka prepovedoval graditi individualne počitniške hiše ali počitniška stanovanja (18. točka prvega odstavka 12. člena).

36.Glede na zgoraj navedeno naj prvostopenjski organ, ko bo ponovno odločal o zadevi, poleg 117. člena GZ, upošteva tudi omejitve in pogoje, ki izhajajo iz citiranih določb ZTNP-1 oziroma ZTNP glede obravnavanih objektov. Le takšna razlaga 117. člena GZ je namreč po mnenju sodišča ustavoskladna.

K III. točki izreka

37.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, se mu po drugem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Stroške je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

-------------------------------

1Prvi odstavek 82. člena ZUP med drugim določa, da imajo stranke pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki.

2Gl. npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016.

3Gl. npr. sodbo Upravnega sodišča I U 176/2020.

4Ali je treba kakšno dejstvo dokazovati, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi. Dokazi se izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek).

5Če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, se sme vzeti kot dokaz za ugotovitev takega dejstva tudi ustna izjava stranke.

6Listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (javna listina) (prvi odstavek 169. člena ZUP).

7Tako tudi naslovno sodišče npr. v sodbi in sklepu, I U 1632/2021 z dne 12. 5. 2022;

8''Obstoječi objekti so zgrajeni v nasprotju z namensko rabo (najpogosteje gre za kmetijska zemljišča, varovana območja, itd.)...''

9Tako dr. Rajko Knez v pritrdilnem ločenem mnenju k sklepu, št. U-I-228/22 z dne 29. 2. 2024;

10Idem;

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 169, 169/1, 171, 171/1

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.