Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu, ko je opravljal razrez pločevine na stroju. Moral je razrezati pločevino 200 mm x 200 mm po diagonali. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da priča, ki je bil zadolžen za varstvo pri delu, s samimi delom na predmetnem stroju nima izkušenj, bi moralo sodišče prve stopnje imenovati izvedenca za varstvo pri delu, katerega je predlagal tožnik v pripravljalni vlogi in upoštevati določila Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke A. d. o. o., B. d. o. o., in Zavarovalnica C. d.d., dolžne solidarno tožniku plačati odškodnino za nematerialno in materialno škodo v znesku 8.590,20 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvotožena stranka od 21. 11. 2014 dalje do plačila, drugotožena in tretjetožena stranka pa od 22. 5. 2014 dalje do plačila (I/1 točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da so tožene stranke solidarno dolžne povrniti tožniku njegove pravdne stroške, povečane za 22 % DDV z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I/2 točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti toženim strankam stroške postopka v višini 27,00 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku ter 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi napačne uporabe materialnega prava ter v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi, glede odmere višine pa zadevo vrne v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik je uveljavljal objektivno odgovornost toženih strank kot imetnic nevarnega sredstva oziroma izvajalk nevarne dejavnosti, prav tako pa tudi krivdno odgovornost toženih strank, saj delo ni bilo organizirano v skladu s pravili, ki jih določa Pravilnik o varstvu in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004 in nadalj.). Tožene stranke so kršile 4. in 6. člen citiranega Pravilnika, ki delodajalcu nalaga zagotovitev takšne delovne opreme, ki ne ogroža varnosti in zdravja, delodajalec pa je tudi z ukrepi organizacije dolžan preprečiti ali omejiti predvidene nevarnosti in škodljivosti, ki lahko nastanejo pri normalni uporabi delovne opreme in sicer prvenstveno s konstrukcijskimi rešitvami, če teh ni mogoče zagotoviti, pa ustreznimi drugimi tehničnimi rešitvami (npr. ustrezni pripomočki ali varovala). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do poškodbe tožnika prišlo pri delu na škarjah za razrez pločevine, da gre za nevaren stroj, in da je zato posledično podana objektivna odgovornost toženih stranki v skladu s 149. členom OZ. Vendar je odločitev sodišča, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za oprostitev objektivne odgovornosti toženih strank posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče se tudi ni opredelilo do zatrjevane krivdne odgovornosti toženih strank zaradi kršitev določb Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, tako da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in posledično je sodišče storilo bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče sicer citira 123. člen OZ, tako da izključi odgovornost imetnika nevarnega sredstva, če le-ta dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, vendar pa je to določilo očitno zmotno uporabilo. Tako delovodja D.D. kot član uprave E.E. sta bila seznanjena z dejstvom, da se delo na predmetnem rezalnem stroju opravlja na način, da se blokira zaščitno mrežo pri rezanju pločevine, še posebej pri rezanju manjših kosov, kot je bilo to v obravnavanem primeru, ko je bilo potrebno odrezati kos pločevine 200 x 200 mm diagonalno, kar manjka v razlogih sodbe, čeprav je to odločilna okoliščina v obravnavanem primeru in onemogoča zaključek sodišča, da bi šlo pri ravnanju tožnika za takšno dejanje, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti, v smislu določbe 153. člena OZ. Tudi sicer odločitev sodišča, da tožnik sam odgovarja za nastalo škodo, nima podlage v izvedenih dokazih. Dejstvo je, da je tožnik še sedaj povsem prepričan, da je bila zaščitna mreža odstranjena pred škodnim dogodkom. O kakršnihkoli navodilih s strani toženih strank pa tožnik ni izpovedal. Zato odločitev sodišča, da tožniku ne verjame, da bi mu kdorkoli od toženih strank naročil, da mora pri svojem delu dvigniti zaščitno mrežo oziroma rezati kovino tako, da bi bilo potrebno držati pločevino ob dvignjeni mreži, je protispisna in sodba posledično obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da je bil tožnik tisti, ki je dvignil zaščitno mrežo, priča D.D. je celo potrdil, da se je na ta način "blokirano mrežo dalo pogosto pred obravnavanim škodnim dogodkom, sedaj pa nekoliko manj" delalo. Obstajajo vsaj posredni dokazi, ki potrjujejo izpoved tožnika, da je bila mreža odstranjena oziroma dvignjena v času škodnega dogodka. Sodba je obremenjena z bistvenimi kršitvami po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker navaja, da je tožnik sam dvignil oziroma blokiral mrežo. Prav tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z določbo 8. člena ZPP, saj sodišče obravnavane dokaze ni obravnavalo celovito, kar pa je imelo vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. O pravilni oceni izvedenih dokazov bi zato sodišče moralo slediti tožniku, da zaščitne mreže na stroju ni bilo. Ugotovitev sodišča, da tožniku ne verjame, "da zadnjih kosov pločevine ni mogel rezati drugače, kot da si je pomagal s prsti za zaščitno mrežo" in ugotovitev, da bi lahko delal drugače, to je "da bi manjše kose pločevine rezal na drugih strojih oziroma škarjah, vendar tega ni storil, čeprav je vedel, da bi moral" pa je protispisna. Zaslišane priče so potrdile, da se na tem stroju režejo tudi manjši kosi pločevine, priča E.E. pa je tudi povedal, da mu je razrez pločevine 200 x 200 mm po diagonali poznan, pri čemer je bila velikost takšna, da ni bilo mogoče uporabiti drugih strojev. Edino priča F.F., ki je bil zadolžen za varstvo pri delu, in ki sicer s samim delom na predmetnem stroju nima izkušenj, je zagotavljal, da se tožniku naročeno delo lahko opravi tudi pri spuščeni zaščitni mreži in sicer z uporabo odpadnega kosa železa. Na podlagi katerih izvedenih dokazov je sodišče prišlo do spoznanja, da bi tožnik manjši kos pločevine (200 x 200 mm po diagonali) moral rezati na drugem stroju oziroma škarjah in da tega ni storil, čeprav je vedel, da bi to moral, pa iz sodbe ni mogoče razbrati, tako da je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče o višini tožbenega zahtevka sploh ni odločalo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je posledično podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče je z načinom vodenja postopka storilo tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov. Sodišče je prav tako storilo bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, kar vse bo obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve.

6. Tožnik je v predmetni zadevi uveljavljal objektivno odgovornost toženih strank kot imetnic nevarnega sredstva oziroma izvajalk nevarne dejavnosti, prav tako pa je uveljavljal krivdno odgovornost toženih strank. Ker je sodišče ugotovilo, da je šlo za nevarno stvar oziroma dejavnost, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati tudi, ali je šlo za krivdno odgovornost toženih strank, tako da sodba sodišča prve stopnje v tem delu ni obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako si tožnik zmotno razlaga, da je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz razloga, ker sodišče ni odločalo o višini tožbenega zahtevka, saj je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju.

7. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje zmotno ali vsaj preuranjeno opredelilo, da bi tožnik moral manjše kose rezati na drugih strojih oziroma škarjah, vendar pa tega ni storil, čeprav je vedel, da bi moral. Iz izvedenih dokazov namreč navedeno ne izhaja, kot to zmotno oceni sodišče prve stopnje. Iz zaslišanja priče E.E. namreč med drugim izhaja: "Za izrezovanje manjših kosov pločevine pa so namenjeni drugi stroji, na primer stroj imenovan plazma in tudi manjše škarje. Glede na to, da je bi kos, ki ga je tožnik rezal ob škodnem dogodku velik 200 x 200 mm, ni šlo za tako majhen kos. Ta stroj namreč dela s kosi 15 mm debeline pločevine, ki pa se lahko reže od mislim da 70 mm do 3000 mm velikosti reza. To pa je manj kot je bil kos 200 mm x 200 mm."Prav tako je priča izpovedal: "Ker pa pločevina zaradi teže ni bila v vodoravnem položaju, temveč je silila navzdol, jo je moral (tožnik) pridržati." Pritožbeno sodišče ob navedenem posebej poudarja, da je priča E.E. član uprave drugotožene stranke, torej dobro seznanjen z načinom dela delavcev in načinom delovanja različnih strojev v proizvodnji. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno zaslišati navedeno pričo in razjasniti nejasnosti.

8. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je nejasna in neprepričljiva, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnikov delovodja D.D. podrobno izpovedal, kako poteka delo s takšnim strojem in da si delavci namestijo pločevino, ko je mreža dvignjena, nato pa jo spustijo preden odrežejo kos pločevine oziroma sprožijo škarje. Videl je tudi že to, da delavci fiksirajo stikalo z namenom, da mreža ostane dvignjena. Izpovedal je, da jim je vedno, ko je opazil takšne delavce, pojasnil, da se ne sme posegati z rokami v mrežo, saj stroj dela s takšno močjo, da roko povsem razmesari, zato je roke potrebno umakniti. Pojasnil je tudi, da je na stroju nalepka, na kateri piše, da naj se ne posega v nevarno območje, poleg tega pa je tudi slika roke, iz katere je vidno, da stroj lahko stisne roko. Ob navedenem pa je zanikal, da je bilo potrebno zaradi rezanja zadnjih kosov uporabiti roko za pridržanje pločevine, ki reže. 9. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da F.F., ki je bil zadolžen za varstvo pri delu, s samim delom na predmetnem stroju nima izkušenj, bi moralo sodišče prve stopnje imenovati izvedenca za varstvo pri delu, katerega je predlagal tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 1. 7. 2015, pri čemer pa bi moralo sodišče upoštevati tudi določila Pravilnika o varstvu pri delu pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004 in nadalj. - ZVZD-1), ki v 6. členu Pravilnika določa, da če varnosti in zdravja pri delu v nevarnem območju ni mogoče zagotoviti s konstrukcijskimi rešitvami, ga mora delodajalec zagotoviti z drugimi tehničnimi rešitvami (z varnostnimi napravami, varovali ipd.), pri katerih je potrebno, da se delavec pred uporabo delovne opreme nahaja v nevarnem območju. Ob navedenem tudi 7. člen Pravilnika določa, da če se je potrebno zaradi delovnega postopka z roko ali deli telesa približati nevarnemu območju ali držati obdelovani proizvod ali ga postavljati v nevarno območje ali jemati iz njega, mora delodajalec zagotoviti uporabo delovne opreme (pomožno ročno orodje ali mehanične naprave) za prijemanje oziroma vlaganje, obračanje, vodenje, metanje, jemanje ipd. Če se uporablja pomožno ročno orodje, mora delodajalec zagotoviti način dela, ki ne ogroža varnosti in zdravja pri delu. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da je delovodja tisti, ki kontrolira in nadzira delo, in da je v primeru, ko delavec ne upošteva varnostnih predpisov, dolžan delavca opozoriti na to in mu celo preprečiti nadaljnje delo na nepravilen način. Glede na navedeno je podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov.

10. Za rešitev predmetne zadeve je torej bistveno, da sodišče v ponovljenem postopku jasno ugotovi, na kakšen način je bilo mogoče odrezati kos pločevine 200 x 200 mm diagonalno, česar sodišče prve stopnje ni raziskalo, pri čemer so izjave prič različne, pri tem pa sodišče niti ni navedlo, zakaj določenim izjavam verjame in določenim ne. Navedlo je le, da ne verjame tožniku glede načina dela. Svojo odločitev pa je oprlo kot je navedlo: "Glede na izpoved prič, zlasti varnostnega inženirja ... je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek." Pritožba tako utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri svojem obravnavanju ni upoštevalo veljavnega Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004 in nadalj.), pri čemer pravilno opozarja, da se delodajalcu nalaga zagotovitev takšne delovne opreme, ki ne ogroža varnosti in zdravja pri delu, delodajalec pa je dolžan tudi z ukrepi organizacije dela preprečiti ali omejiti predvidene nevarnosti in škodljivosti, ki lahko nastanejo pri normalni uporabi delovne opreme in sicer prvenstveno s konstrukcijskimi rešitvami, če pa teh ni mogoče zagotoviti, pa z ustreznimi drugimi tehničnimi rešitvami (npr. ustreznimi pripomočki ali varovali). Tako je v tem delu podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sicer pa glede na izpovedbe posameznih prič, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje glede na to, da sodišče nima znanja iz varstva pri delu in glede na različne izpovedbe prič moralo v predmetni zadevi imenovati izvedenca za varstvo pri delu, ki ga je tožnik predlagal v pripravljalnem spisu z dne 30. 6. 2015, to je pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki ga je sodišče sicer izvedlo 14. 10. 2015. Tako je v tem delu podana tudi bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ki določa, da je le-ta podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, kar vse bo obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve. Pritožbeno sodišče pa še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca travmatologa dr. G.G., specialista kirurga, ki je podal izvedensko mnenje o tožnikovih poškodbah, pri čemer pa pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da je glede na to, da je sodišče po temelju zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v celoti, bila postavitev izvedenca travmatologa povsem nepotrebna, pri čemer pa je ugotoviti tudi, da je sodišče prve stopnje znesek plačalo iz sredstev sodišča - Bpp v višini 529,00 EUR. Izvedenec travmatolog bi bil potreben le v primeru, ko bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen po temelju, višino odškodnine pa bi sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Sodišče mora pri svojem obravnavanju namreč paziti, da strankam (in sodišču) ne nastajajo nepotrebni stroški.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.