Jedro

Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja med zelo lahke (I. skupina), njegova nepremoženjska škoda pa je ocenjena na približno tri povprečne neto plače v RS, kar pomeni, da prisojena odškodnina ne odstopa od ustaljene sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku ob upoštevanju že plačane odškodnine in odbitne franšize po zavarovalni polici plačati še 2.249,66 EUR odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka odločbe), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III.).

2. Zoper del ugodilnega dela se pritožuje toženka s predlogom za ustrezno spremembo, in sicer predlaga znižanje odškodnine - zavrnitev iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (1.100 EUR) in iz naslova tuje pomoči (50 EUR). Glede prvega navaja, da je pri tožniku podana le občutljivost za mraz v predelu notranjega gležnja, kar pa ne pomeni, da bi trpel duševne bolečine zaradi nošenja debelih nogavic v „gojzerjih“ oz. nogavic poleti; tožnik ni izpovedal, da bi zaradi tega trpel. Izvedenec je ugotovil, da se mu je opeklinska rana pozdravila brez funkcionalnih posledic. Pomoč 1 uro 10 dni je tožniku nudila žena, pri prevozih in običajnih opravilih, kar po mnenju pritožnice ni posebna oz. nadobičajna pomoč bližnjega. Toženka zaznamuje tudi stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, se zavzel za njeno zavrnitev, pritrdil razlogom sodišča prve stopnje ter opredelil svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je s pomočjo sodnega izvedenca travmatologa pravilno ugotovilo, da ima tožnik trajne posledice poškodbe, ki jo je utrpel, in sicer so to bile precej obsežne opekline po levi spodnji okončini I. in II. a stopnje. Trajna posledica tega je občutljivost kože nad gležnjem leve noge na mraz. To niti ni sporno in nima zveze s pritožbenimi izvajanji o popolni zazdravitvi opeklinske rane. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikovega zaslišanja ugotovilo, da ga navedeno stanje moti pri zimski in poletni obutvi - poleti nosi nogavice, pozimi ga ovirajo nogavice v zimski obutvi. Pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v to dokazno oceno, saj je življenjska in se sklada z ugotovitvami izvedenca. Te ugotovljene neugodnosti zadoščajo za sklep, da tožnik trpi določene duševne bolečine, saj se od posameznika ne more pričakovati, da se bi izražal z uporabo pravniškega besednjaka.

7. Višine prisojene odškodnine pritožnica sicer posebej oz. argumentirano ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da ta tudi ni previsoka in da v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), torej zlasti stopnji in trajanju bolečin, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera; teži in naravi poškodbe, poteku zdravljenja, tožnikovi starosti. Pri odmeri odškodnine sta bila pravilno upoštevana prizadetost dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno trpljenje ter prizadejan strah. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja med zelo lahke (I. skupina), njegova nepremoženjska škoda pa je ocenjena na približno tri povprečne neto plače v RS, kar pomeni, da prisojena odškodnina ne odstopa od ustaljene sodne prakse.

8. Pravilna je tudi izpodbijana odločitev o povrnitvi premoženjske škode za tujo pomoč v višini 50 EUR, kar predstavlja oceno stroška za 10 ur pomoči, ki jo je tožniku nudila žena. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se taka pomoč oceni v denarju, četudi jo poškodovanec prejme od nekoga, ki mu zato ne plača, ker gre za bližnjo osebo. Taka pomoč se ne obravnava kot običajna pomoč, saj je vezana na tožnikovo poškodbo (glej tč. 38. obrazložitve sodišča prve stopnje), kar niti ni sporno.

9. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal relevantnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Toženka mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Odgovor na tožbo ne vsebuje nobene bistvene navedbe, s katero bi tožnik lahko koristil svojemu procesnemu položaju, zato se šteje za nepotreben (155. čl. ZPP) in stroške v zvezi z njim krije tožnik sam.