Jedro

Toženkin zavarovanec (tožnikov delodajalec) je izvedel policijsko vajo (v kateri je nastopal tudi tožnik), ki je vsebovala elemente povečane nevarnosti, zaradi česar je njegova odgovornost objektivna. Situacija, v kateri se je izvajala konkretna vaja, je bila in morala biti podobna situaciji v realnih razmerah in takšna intervencija v realnih razmerah že sama po sebi predstavlja nevarno dejavnost. Želeni poskus okoliščine konkretne policijske vaje približati okoliščinam v realni situaciji je zato nedvomno pripomogel k njeni (povečani) nevarnosti.

Naloga prič ni, da pravno opredeljujejo dejstva, ampak zgolj, da o njih izpovejo, tako kot so jih zaznale. Dejanske zaključke oziroma njihovo pravno opredelitev opravi sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 17. 4. 2014 izdalo vmesno sodbo.

2. Zoper omenjeno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). V nadaljevanju navaja, kaj naj bi v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanje namena sodelovanja večjih skupin policistov z namenom dosege njihovega usklajenega delovanja v realnih situacijah so vsi zaključki sodišča glede neprimernosti področja, na katerem so se vaje izvajale, zmotni. Delodajalcu tožeče stranke ni mogoče očitati nobene protipravnosti glede izbire prostora, na katerem se je vodila vaja, ravno tako mu ni mogoče očitati protipravnosti glede izbire sodelujočih. Zaključek sodišča glede obstoja elementov povečane nevarnosti je nepravilno utemeljen na podlagi primerjave predmetne taktične vaje z realno situacijo. Vaje in usposabljanja in s tem povezanega treninga policistov ni mogoče primerjati z nevarnostjo realnih situacij, saj gre za nadzorovano in kontrolirano okolje, v katerem so udeležencem dana navodila za ravnanje. Zgolj dejstvo, da se vaja skuša približati realni situaciji, takšne situacije nikakor ne ustvari. Potek vaje je bil v celoti nadzorovan, celotno dogajanje pa je bilo kontrolirano s strani vodij in starešin. O vsem navedenem so izpovedale tudi zaslišane priče (pritožba se sklicuje na izpovedbo prič P. in K.). Pred uporabo hujšega sredstva se vedno pozove udeležence, naj se umaknejo. V primeru, da do umika ne pride, pa se uporabi hujše sredstvo (npr. vodni top). Udeleženci so izurjeni pripadniki PPE, ki so psihično in fizično pripravljeni. Pred vajo in med vajo so jim dana navodila, pri čemer se vsi zavedajo, da bo do ukaza „vodni top naprej“ v okviru vaje slej ko prej prišlo. Pri tem se zavedajo tudi, da bo do izdaje tega ukaza praviloma prišlo v primeru, ko demonstranti dosežejo določeno stopnjo glasnosti in se tudi po pozivih k umiku ne umaknejo (pritožba se sklicuje na izpovedbe prič K. in F.). Obstoj vodnega topa in karakterizacija le-tega kot nevarne stvari za presojo obstoja nevarnosti ni relevantna. Tožnik namreč ni utrpel poškodbe v posledici uporabe le-tega. Tudi obstoj adrenalina zaradi potrebe po hitrem umiku nikakor ne priča o obstoju nevarne situacije (pritožba se sklicuje na izpovedbo priče Ž.). Neutemeljena je ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju nevarnosti vaje po izdaji ukaza „vodni top naprej“ in pričetku teka policistov. V tem trenutku so policisti le pričeli s tekom, kar je povsem običajna aktivnost. Dejstvo, da je teklo več policistov skupaj in da so s tekom pričeli nenadoma, ne priča o obstoju nobenih posebno nevarnih okoliščin. Bili so ogreti in primerno obuti. „Demonstranti“ v obravnavani vaji niso prekoračili meje dovoljenega obnašanja. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi samo ime vaje in njen opis utemeljevala obstoj nevarne dejavnosti. Tožnik je ob zaslišanju povedal, da ni videl, da bi ga kdo porinil (samo začutil je potisk v področju hrbta). Iz tega ni moč zaključiti, da je prišlo do poriva in tudi ne, v kakšnih okoliščinah naj bi do tega prišlo. Zlasti ni mogoče govoriti o kakršnemkoli neskrbnem ravnanju drugega delavca. Sodišče naj bi nadalje nepravilno uporabilo določbe 149. in 153. člena OZ. V nadaljevanju pritožba razlaga, kaj naj bi pomenila nevarna dejavnost. V konkretnem primeru je vaja potekala kontrolirano na znanem in za te namene pripravljenem terenu. Prav vsi udeleženci so bili ogreti in primerno opremljeni (uniforma in škornji) in psihično ter fizično pripravljeni. Vodje in starešine so vršile nadzor gibanja udeležencev, dana so jim bila navodila, vaje so izvajali že pred tem, omogočen jim je bil umik pred vodnim topom. Dejstvo, da je tožnik pri obračanju in teku nazaj zgubil ravnotežje in si zvil nogo, je zgolj naključje, ki nikakor ne priča o visoki stopnji tveganja za nastanek takšnih poškodb pri teku policistov (četudi jih je bilo številno več). Tožnik ni zatrjeval in še manj dokazal obstoja kakršnihkoli (posebnih) okoliščin, ki bi vzpostavile posebno nevarnost. Da pri usposabljanju policistov ne gre za nevarno dejavnost, je sodna praksa večkrat izrekla (pritožba se sklicuje na sodbo VSL II Cp 2386/2010 z dne 8. 12. 2010, II Cp 3318/2009 z dne 23. 12. 2009 in VSL II Cp 141/2009 z dne 22. 4. 2009). Toženi stranki tudi ni moč očitati krivdne odgovornosti v razmerju do prepovedane posledice. Delodajalec tožeče stranke je ravnal z vso dolžno profesionalno skrbnostjo. Sodišče naj bi zagrešilo tudi bistvene kršitve pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča o obstoju elementov nevarne dejavnosti je v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Nobena od zaslišanih prič ni izpovedala o nobenih posebnih okoliščinah tekom izvajanja predmetne vaje, ki bi jo razlikovala od prej izvajanih vsebinsko enakih vaj. Tekom postopka ni bilo ugotovljeno, da bi vaja presegla urjenja, pri čemer tudi ni vsebovala okoliščin, ki bi jo delale posebno nevarno.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ne gradi na podmeni, da naj bi toženkin zavarovanec ravnal protipravno oz. da naj bi v zvezi z dogodkom, ob katerem se je tožnik poškodoval, postopal kakorkoli v nasprotju s predpisi. Bistvo obrazložitve sodišča prve stopnje je v tem, da je toženkin zavarovanec (oziroma tožnikov delodajalec) dne 19. 9. 2009 izvedel policijsko vajo (v kateri je nastopal tudi tožnik), ki je vsebovala elemente povečane nevarnosti, zaradi česar je njegova odgovornost objektivna (glej 149. in 150. člen OZ(1). Na katerem mestu naj bi sodišče prve stopnjo takšno odgovornost utemeljevalo z izborom neprimernega prostora za vajo, ni razvidno. Ta očitek bi lahko predstavljal razlog za obstoj krivdne odgovornosti, česar pa (kot rečeno) sodišče prve stopnje ne ugotavlja.(2) Slednje le navaja, da je bil prostor relativno omejen (10. stran izpodbijane sodbe), s čimer je skupaj z ostalimi okoliščinami (lastnostmi) konkretne vaje prispeval k temu, da je ta predstavljala nevarno dejavnost. Več kot prepričljiv je tudi argument sodišča prve stopnje(3) (9. stran izpodbijane sodbe), da je situacija, v kateri se je izvajala konkretna vaja, bila in morala biti podobna situaciji v realnih razmerah in da takšna intervencija v realnih razmerah že sama po sebi predstavlja nevarno dejavnost. Želeni poskus okoliščine konkretne policijske vaje približati okoliščinam v realni situaciji je zato nedvomno pripomogel k njeni (povečani) nevarnosti. Iz tega razloga je navajanje, da ni šlo za „realno“ situacijo, sicer točno, a vseeno nebistveno.

6. Prvostopenjsko sodišče je (glej 9., 10. in 11. stran izpodbijane sodbe) prepričljivo izpostavilo okoliščine obravnavane vaje z dne 19. 9. 2009, ki nedvomno upravičujejo zaključek, da je šlo za nevarno dejavnost. Pri tem je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj okoliščina, da je bil potek vaje nadzorovan (in da so bila vsem udeležencem dana ustrezna navodila), ni v nasprotju s takšnim zaključkom. Ugotovilo je (10. in 11. stran izpodbijane sodbe), da je bila sestavni del vaje eksplozivnost, hitrost umika, gibanje med množico bežečih ljudi in oviranost premikanja med različnimi objekti. V zvezi s tem je tudi poudarilo, da medsebojnega fizičnega kontakta, odrivanja oziroma nagonskega (adrenalinskega) odzivanja(4) ne more preprečiti niti predhodna seznanitev udeležencev vaje s potekom (scenarijem) vaje. Na bolj ali manj podoben način so ta občutja (dogajanje) ob zaslišanju opisali tako tožnik kot tudi priče.(5) Zgolj pavšalno vztrajanje, da temu ni tako, pač ne prepriča. 7. Iz predhodno omenjenih razlogov je pritožbeno sklicevanje na tiste izjave prič, ki izkazujejo, da je bila vaja nadzorovana (oziroma scenarij v osnovi znan), nebistveno. Ključno je namreč le, da je kljub znanemu scenariju vajo (ki naj bi čim bolj posnemala realno dogajanje) zaznamovalo nepredvidljivo gibanje (postopanje) udeležencev, zaradi katerega prihaja do nastanka poškodb. Prav tako je nebistveno sklicevanje na to, da so udeleženci izurjeni pripadniki policijskih posebnih enot in da jim je bilo znano, da bo do ukaza „vodni top naprej“ v okviru vaje slej ko prej prišlo. Tudi v tem oziru je že sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da navkljub njihovemu zavedanju in pripravljenosti zaradi takšne narave (značilnosti) vaje škodnih dogodkov (kot je obravnavani) ni mogoče preprečiti (pa čeprav se navodila dosledno izvajajo in je scenarij znan). Sodišče vodnega topa, ki je bil v vaji uporabljen, ni označilo za nevarno stvar (v smislu zakonsko urejenega instituta). Navedlo je zgolj, da ga je priča K. (glede na njegove karakteristike) označil kot nevarno vozilo (9. stran izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca tudi sicer ne gradi zgolj na uporabi omenjenega topa. Njegova uporaba je samo ena od okoliščin (razlogov), zaradi katerih je bilo vajo moč opredeliti kot nevarno (dejavnost). Povsem enako velja za pritožbeno nasprotovanje omenjanja obstoja adrenalina pri udeležencih vaje s strani sodišča prve stopnje. Toženka skoraj mehanično (ne da bi obrazložitev upoštevala kot povezano celoto) iz konteksta jemlje posamezne okoliščine. Te pa le skupaj dajejo pravo sliko narave obravnavane dejavnosti (dogajanja) oziroma opravičujejo opredelitev le-te kot nevarne. Na neustrezno razumevanje obrazložitve sodišča prve stopnje kaže tudi očitek ugotovitvi sodišča o pomembnosti trenutka, ko pride ukaz za razprtje kordona in ko vodni top krene. Glede tega je namreč sodišče prve stopnje v nadaljevanju prepričljivo obrazložilo, zakaj v takšnem trenutku reakcije udeležencev niso več popolnoma predvidljive (glej 10. stran izpodbijane sodbe). Pritožbeno navajanje, češ da tek policistov ne predstavlja nobene posebne nevarne dejavnosti, je zgrešeno in nima nobene povezave z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Bistvo ni v njihovem teku (samem po sebi) ampak v njihovem nepredvidljivem (nagonskem) gibanju.

8. Prvostopenjsko sodišče prve stopnje nikjer ne navaja, da naj bi v konkretnem primeru demonstranti prekoračili meje dovoljenega obnašanja. Kot je bilo poudarjeno, je ena od ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje (ki je pritožba ne uspe omajati), da ob vaji (kot je bila obravnavana) prihaja do nagonskih (reakcij) ravnanj, ki so ne le nenadna, ampak hkrati (lahko) pomenijo grobe kontakte med udeleženci (markiranti). Vse to pa ne pomeni ugotovitve (očitka), da naj bi kakšen od udeležencev prekoračil oziroma ravnal v nasprotju s pravili (scenarijem) vaje. Tudi takšno ravnanje (reakcija) je le (nenamerna) posledica načina, namena oziroma okoliščin, v katerih se je vaja izvajala. Iz istega razloga je brezpredmetno tudi izpostavljanje tožnikove izpovedbe, češ da ni videl, kdo naj bi ga porinil(6) (oz. navajanje, da zato ni moč govoriti o kakršnemkoli neskrbnem ravnanju njegovih sodelavcev). Kot je bilo poudarjeno, odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca ne temelji na neskrbnem (in očitka krivde vrednem) postopanju kogarkoli v njegovem okviru, ampak na dejstvu, da je izvajal dejavnost, ki je bila (v zakonskem pomenu te besede) nevarna. Zato odgovarja objektivno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem povsem pravilno uporabilo relevantne določbe OZ (tudi 149. in 153. člen). Pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava je sicer obsežen, a popolnoma neprepričljiv. Pri tem pa zgolj z vztrajanjem na svojem (nepravilnem) stališču, pritožnica ne more uspeti. Tudi sicer (točno določena) dejstva, ki jih kot značilnosti izvedene vaje, pritožba(7) (pavšalno) podaja, sama za sebe ne pojasnijo, zakaj naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbi 149. in 153. člena OZ. Prav tako ne drži, da tožnik ni opredelil okoliščin, ki utemeljujejo sklep o obstoju nevarne dejavnosti. Neprepričljivo je nadalje (ponovno) sklicevanje na posamezne judikate. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje (glej 11. stran izpodbijane sodbe), ti za konkretni primer niso neposredno uporabljivi (saj ne obravnavajo primerov, ki bi bili v bistvenem primerljivi s ključnimi dejanskimi okoliščinami vaje, ki je bila predmet te zadeve). Sodišče prve stopnje ni presojalo nevarnosti policijske vaje „in abstracto“,(8) ampak, ali policijska vaja, v okviru katere se je poškodoval tožnik, izpolnjuje pogoje za opredelitev kot nevarne dejavnosti.(9)

9. Zgrešen je tudi očitek o bistvenih kršitvah pravil postopka v zvezi z izpovedbami prič (in sicer 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Naloga prič ni, da opredeljujejo pravno naravo dejstev (v konkretnem primeru, ali naj bi bile tekom vaje podane kakšne posebne okoliščine), ampak zgolj, da o njih izpovejo, tako kot so jih zaznale. Dejanske zaključke oziroma njihovo pravno opredelitev pa opravi sodišče. Vse to je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo, svoje ugotovitve (zaključke) pa tudi prepričljivo obrazložilo. Pritožnice ne uspe vzbuditi nobenega dvoma v njihovo pravilnost (zakonitost). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo (vmesno) sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP(10)). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(2) Saj je ugotovilo, da so podane predpostavke objektivne odgovornosti. Za takšno odgovornost pa takšen očitek (o izbiri neprimernega prostora) ni „potreben“ (oziroma jo lahko celo izključi).

(3) Ki pa ne navaja, da naj bi že samo ime vaje oziroma njen opis (sam za sebe) utemeljeval obstoj nevarne dejavnosti.

(4) Kot posledice eksplozivnega in hitrega bega markirantov po sprožitvi akcije (oziroma zaradi umikanja od vodnega topa).

(5) Policisti, ki naj bi v vaji sodelovali.

(6) Da naj bi ga nekdo porinil, pa je tožnik ob zaslišanju izpovedal. (7) Navajanje, da naj bi tožnik pri obračanju in teku nazaj izgubil ravnotežje ter si zvil nogo (in da je šlo za naključje), je ne samo neizkazano, ampak tudi sicer predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena OZ).

(8) Oziroma v njenem čisto generičnem smislu.

(9) Ker so lahko njene konkretne manifestacije zelo različne (kar velja tudi za tiste vaje, ki jih je obravnavala sodna praksa), je kakršnokoli vnaprejšnje opredeljevanje policijske vaje („in abstracto“) v smislu (ne)obstoja nevarne dejavnosti preuranjeno ravnanje.

(10) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.