Jedro

V odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti povsem jasno razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mora biti vsebinsko obrazložen do te mere, da je povprečno izobraženi osebi oziroma delavcu jasno, zakaj ni več potrebe po njegovem delu. V presojani odpovedi navedeni razlogi pa so povsem abstraktni in pavšalni in jih v sodnem postopku z nobeno razumno metodo razlage ni bilo možno preizkusiti in preveriti njihove zakonitosti.

Zadosten razlog za sodno razvezo je vsekakor lahko že ugotovitev obstoja ene od okoliščin objektivne ali subjektivne narave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno nezmožnost toženke, da tožnico vrne nazaj na delo, kar je v konkretnem primeru že samo po sebi utemeljen razlog za sodno razvezo, zato je nasproten zaključek prvostopnega sodišča nepravilen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se: - sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu točke I/1, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja po 30. 4. 2021, in v celoti v točkah I/2, I/3 in I/5 ter v prvem in drugem odstavku točke I/4; - sklep sodišča prve stopnje razveljavi v drugi alineji točke II/2; ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2021. Ugotovilo je, da delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2019 tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 4. 2021, pač pa traja še naprej v nespremenjenem obsegu do poziva tožene stranke tožeči stranki za vrnitev na delo (točka I/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, jo razporedi na ustrezno delovno mesto ter ji prizna vse pravice iz dela za čas od 30. 4. 2021 dalje (točka I/2 izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnico v roku 8 dni za čas po 30. 4. 2021 prijavi v vsa obvezna zavarovanja, ji obračuna in izplača nadomestilo plače v zneskih po 1.252,80 EUR za vsak mesec od 1. 5. 2021 do poziva nazaj na delo, zmanjšanih za tožnici izplačane mesečne zneske nadomestila za brezposelnost, ter ji plača zakonske zamudne obresti od prisojenih neto zneskov nadomestila plače, ki tečejo od 16. dne v mesecu od neto nadomestila plače za pretekli mesec dalje do plačila (točka I/3 izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da v roku 8 dni tožnici plača 682,83 EUR regresa za letni dopust za leto 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 do plačila (prvi odstavek točke I/4 izreka) ter da ji v istem roku plača regres za letni dopust za leto 2022 v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2022 do plačila (drugi odstavek točke I/4 izreka). Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov regresa za letni dopust za čas pred 2. 7. tekočega leta ter za plačilo 317,17 EUR (do zahtevanih 1.000,00 EUR) regresa za letni dopust za leto 2021 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (tretji odstavek točke I/4 izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati vse stroške tistega dela postopka, ki se je nanašal na obravnavo zahtevkov v zvezi z nezakonitostjo prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi ter posledičnih reintegracijskega ter reparacijskih zahtevkov (točka I/5 izreka). S sklepom je odločilo, da se zaradi umika tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo 3.178,00 EUR odpravnine z zahtevanimi zamudnimi obrestmi postopek v tem obsegu ustavi (točka II/1 izreka). V ločeno obravnavo pa je izločilo ostali del tožbe, in sicer v zvezi z zahtevki za plačilo razlik v plači za čas od avgusta 2019 do vključno marca 2022 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ter stroški dela postopka, ki se nanaša na obravnavanje zahtevkov za plačilo teh razlik v plači (prva alineja točke II/2 izreka), ter v zvezi z zahtevkom za plačilo nadomestil plače nad višino v I/3 točki izreka sodbe prisojenih nadomestil plače z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (druga alineja točke II/2 izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe ter točko II/2 izreka sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v zadostni meri konkretizirala, zato ne drži, da bi bila že iz razloga neobrazloženosti nezakonita. Dopustno je, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži odpovedni razlog, ki ga je navedel v odpovedi. Že iz same narave stvari izhaja, da zmanjšanje števila zaposlenih zmanjša stroške poslovanja družbe, saj slednje ne bremenijo več stroški plač. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi delo tožnice toženka nadomeščala z nadurami drugih delavcev ali dražjimi zunanjimi izvajalci, na njeno delovno mesto ni bil zaposlen nihče. Toženka v sodnem postopku ni navajala nobenega novega ali dodatnega razloga in ni širila okvira navedenega poslovnega razloga, pač pa ga je zgolj podrobneje obrazložila. Nasprotne navedbe prvostopenjskega sodišča so neutemeljene in v nasprotju z listinami v spisu in izvedenimi dokazi. Izpodbijana odločba je v delih sama s seboj v nasprotju, podani sta kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v točki 11 navaja tudi poslovne rezultate tožene stranke za leta 2018, 2019 in 2020. Tožnica navedb o poslovnih rezultatih za leto 2018 sploh ni podala in je v tem delu prekoračena trditvena podlaga, interpretacija poslovnih rezultatov pa je tudi nepravilna in je torej dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Sodišče je kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo vloge tožene stranke z dne 13. 7. 2022. V tej vlogi je toženka dodatno pojasnila poslovni rezultat za leto 2021, ki je prav tako botroval podaji izpodbijane odpovedi. Iz teh pojasnil dodatno izhaja, da dela pri toženi stranki za tožnico v trenutku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo več. Neutemeljene in v nasprotju z izpovedbami in listinami so ugotovitve sodišča, da je bila odpoved dejansko posledica dogajanja v zvezi z izdelavo katalogov za A. To ni bil razlog za odpoved. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je poslovni razlog obstajal. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z zahtevkom za reintegracijo. Okoliščine, na katere se sklicuje tožnica ne prevladajo nad okoliščinami, ki narekujejo razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je sama zatrjevala, da zaradi porušenih odnosov nima želje po vrnitvi na delo k toženi stranki. Tožnica sedaj zahteva vrnitev zgolj zato, ker je zanosila in si želi uživati pravice iz naslova zavarovanj. Toženka za tožnico nima nobenega (niti drugega ustreznega) delovnega mesta. Sodišče niti ni ugotavljalo, ali ima tožena stranka sploh kakšno ustrezno delovno mesto, kamor bi lahko razporedila tožnico. Sodba je v tem delu neizvršljiva. Tožnica je mlada, ima poklicno kvalifikacijo in znanje slovenščine in nikakor ni težje zaposljiva oseba. Ne drži niti, da je znesek nadomestila plače v višini 1.252,80 EUR, ki ga je sodišče prisodilo tožnici, nesporno pripadajoč del plače. S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena osnovna bruto plača 950,00 EUR, dogovora o višji plači ni bilo. Prav tako prisojeni znesek ne izhaja iz obračunanih plač tožnice za mesec marec in april 2021. Tudi v tem delu je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Neutemeljen je sklep sodišča prve stopnje o ločenem obravnavanju denarnih zahtevkov tožnice. Iz dokazov, ki jih je predlagala tožnica (plačilne liste), ni mogoče objektivno ugotoviti, ali je bila med strankama ustno dogovorjena višja plača. Skoraj vse priče pa so potrdile, da se plače izplačujejo skladno s pisno pogodbo o zaposlitvi in da se jim izplačujejo dejanski in utemeljeni materialni stroški. Sodišče bi moralo denarne zahtevke zavrniti. Obrazložitve sodišča v tem delu tudi sicer ni mogoče preizkusiti. Ker je odločitev sodišča glede odpovedi napačna, je posledično nepravilna tudi odločitev glede prisojenih regresov. Sodišče pa je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi s tem, ko je del prepisa zvočnega posnetka zaslišanja tožnice vročalo šele skupaj s sodbo, tožena stranka pa se glede tega dela zaslišanja pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela priložnosti izjaviti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi ponovno zaslišanje direktorja tožene stranke, ki je bilo predlagano v četrti pripravljalni vlogi, kar je toženka pravočasno grajala že na naroku. Neustrezno pa je obrazložena tudi stroškovna odločitev, saj iz nje ni mogoče ugotoviti, kaj je toženka tožnici dolžna plačati. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, odločitev v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi z 366. členom ZPP preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka dne 31. 3. 2021 podala tožnici. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2019 za nedoločen čas na delovnem mestu "tehnolog". Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi navajala zgolj, da je odpovedni razlog organizacijski in ekonomski, ker delodajalec optimizira poslovanje družbe in s tem zmanjšuje stroške poslovanja.

7. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), v skladu s katero je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan v primeru, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker tožena stranka v njej ni dovolj določno in konkretizirano opisala poslovnega razloga. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1, mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Te obveznosti resda ni mogoče tolmačiti tako, da bi delodajalec v odpovedi moral obrazložiti vsako podrobnost okoliščin in ravnanj, zaradi katerih podaja odpoved, kot to sicer pravilno izpostavlja toženka v pritožbi. Zadošča, da obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine ali pa ravnanja delavca, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, toženka v odpovedi ni obrazložila niti ene dejanske organizacijske spremembe, kot tudi ni pojasnila, na kakšen način optimizira poslovanje družbe in kako z odpovedjo tožničine pogodbe zmanjšuje stroške poslovanja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi še ne pomeni nujno zmanjšanja stroškov poslovanja, saj delodajalec delo delavca lahko npr. nadomesti z dražjim zunanjim izvajalcem, kar pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Pri presoji ustrezne obrazloženosti odpovedi ni pomembno in sodišču tudi ni bilo potrebno ugotavljati, ali je toženka delo tožnice nato dejansko nadomestila z dražjim zunanjim izvajalcem niti ali je njeno delo nadomeščala z drugim delavcem ali z nadurami drugih delavcev. Bistveno je, da tožena stranka v nasprotju s svojo obveznostjo odpovedi ni ustrezno obrazložila. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti povsem jasno razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mora biti vsebinsko obrazložen do te mere, da je povprečno izobraženi osebi oziroma delavcu jasno, zakaj ni več potrebe po njegovem delu. V presojani odpovedi navedeni razlogi pa so povsem abstraktni in pavšalni in jih v sodnem postopku z nobeno razumno metodo razlage ni bilo možno preizkusiti in preveriti njihove zakonitosti. Da dejstvo neustrezne obrazložitve odpovednega razloga samo po sebi pripelje do pravne posledice nezakonite odpovedi, ker takšno ravnanje odpira možnosti arbitrarnega postopanja delodajalca, tudi sicer izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.1

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka šele v sodnem postopku prvič obrazložila odpovedni razlog (ne pa le dodatno oziroma podrobneje) in tako konkretizirala abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa je nedopustno. Toženka v konkretni zadevi celo do prvega naroka ni podala nobenih konkretnih navedb glede vsebine poslovnega razloga, v prvi pripravljalni vlogi je navedla le, da dela tožnice lahko izvaja direktor, ker se je obseg dela zmanjšal zaradi posledic covida in je bila tako primorana zmanjšati svoje poslovanje. V tej vlogi je torej tudi nedopustno navajala nov razlog, ki ga v odpovedi ni navedla in obrazložila, na kakšen način so te posledice vplivale na tožničino delo pri toženi stranki. Šele po tretjem naroku za glavno obravnavo je toženka pričela podajati obširne navedbe o razlogu, zaradi katerega je bila tožnici primorana odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ki pa jih sodišče utemeljeno ni upoštevalo (in s tem tudi ni kršilo pravice toženke do izjave), ker je bila z njimi prekludirana, pa tudi zato, ker kot pojasnjeno, ni dovoljeno presojati razlogov za odpoved, ki jih delodajalec navaja šele v sodnem sporu. Posledično tudi ni relevantno, kaj so glede obstoja poslovnega razloga povedali direktor toženke in zaslišane priče. Ker je sodišče prve stopnje korektno povzelo vsebino listin v spisu in iz nje pravilno ugotovilo, da je toženka šele v sodnem postopku prvič obrazložila odpovedni razlog, o tem odločilnem dejstvu ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, zato kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi sicer je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje protispisnosti. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožena stranka v pritožbi natančno navesti, glede katerih odločilnih dejstev je sodišče listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, ker pa tega ni storila, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč.

10. Prav tako je sodba razumljiva (in to tudi v delu, v katerem se sicer pritožbeno sodišče ne strinja z materialnopravno presojo), ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso sami s seboj niso v nasprotju, zato ni podana niti kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni kršilo 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni ponovno zaslišalo direktorja toženke, kot je to toženka zahtevala v četrti pripravljalni vlogi, saj je bil direktor predhodno glede odločilnih dejstev že zaslišan, zato ponovno zaslišanje, še posebej ob dejstvu, da je odpoved nezakonita že iz razloga neobrazloženosti, ni bilo potrebno, prav tako je glede zahtevka za reintegracijo lahko odločilo že na podlagi izvedenih dokazov. Očitana kršitev pravice do izjave tudi ni podana iz razloga, ker je sodišče prepis dodatne izpovedi tožnice z naroka z dne 10. 11. 2021 poslalo strankama šele skupaj s sodbo. Tožena stranka se je do izpovedi tožnice, ki je bila zaslišana na tem naroku lahko ustrezno izjavila na naroku samem. Poleg tega je imela skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost zoper pravilnost prepisa podati ugovor, ki pa ga ni vložila. S tem v zvezi očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

11. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz zgoraj navedenih razlogov nezakonita, se pritožbeno sodišče glede ostalih pritožbenih navedb, ki izpodbijajo presojo sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi iz drugih razlogov (nedokazanost obstoja poslovnega razloga, ugotovitev, da je bila odpoved dejansko podana zaradi krivdnega ravnanja tožnice - torej razloga na strani tožnice, kar pa ni razlog, ki bi lahko predstavljal poslovni razlog), ne opredeljuje, ker na odločitev ne morejo vplivati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pač pa so utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o zahtevku za reintegracijo. Tožnica v tožbi ni zahtevala reintegracije, temveč je na podlagi 118. člena ZDR-1 predlagala, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje ter ji odmeri denarno povračilo v višini 6 mesečnih plač. Navajala je, da so bili odnosi slabi, okolje neprimerno, ter da zaradi porušenih odnosov ne vidi več možnosti vrnitve k toženi stranki. Zaslišana je izpovedala, da je bila ves čas v konfliktu s prokuristko B. B. Tudi tožena stranka je predlagala, da sodišče v primeru, da bi ugotovilo nezakonitost podane odpovedi, pogodbo o zaposlitvi sodno razveže. Pravočasno je navedla, da so bili odnosi med strankama sicer korektni do zadnjega sporočila tožnice, ko je prokuristko B. B. imenovala za idiotko. Trdila je še, da je dejansko tožnica nad sodelavci izvajala pritiske, zaradi tega in zaradi njenega odnosa do prokuristke, pa se je zaupanje med strankama skrhalo, zato je ocenila, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Toženka je navedla še, da tudi sicer nima nikakršnih potreb po delu tožnice, saj vsa njena dela sedaj opravlja direktor, zato obstojijo tudi objektivne okoliščine za sodno razvezo. Tožnica svojih navedb glede porušenih odnosov tekom postopka ni spremenila, kljub temu je v vlogi z dne 11. 3. 2022 tožbeni zahtevek modificirala na način, da je namesto sodne razveze zahtevala reintegracijo. Navedeno pa je utemeljila le z dejstvom, da je zanosila in ima zato sedaj interes ostati v delovnem razmerju. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da okoliščine, na katere se je sklicevala tožnica, ne prevladajo nad okoliščinami, ki narekujejo razvezo pogodbe o zaposlitvi.

13. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da lahko v primeru, če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče uporabi institut sodne razveze, v kolikor ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Te okoliščine so lahko objektivne narave (da delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja)2. Slednji razlogi se kažejo predvsem v tako porušenem odnosu med delavcem in delodajalcem, ki onemogoča nadaljnje medsebojno sodelovanje. Delovno razmerje ima namreč tudi značilnosti osebnega razmerja, ki zahteva določeno medsebojno pripadnost, varovanje interesov, zaupanje, pri čemer je lahko pomembna tudi velikost delodajalca. Ob sodni presoji o reintegraciji oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi se pomembna dejstva lahko nanašajo na prejšnje odnose delavca in delodajalca oziroma na odnos do drugih zaposlenih, mogoče pa je upoštevati tudi kasnejši odnos delavca in delodajalca, torej njuna medsebojna razmerja po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tudi ta razmerja lahko eskalirajo tako, da odnosa med delavcem in delodajalcem praktično ni mogoče več vzpostaviti in bi bilo to tudi neustrezno3. 14. Sodišče prve stopnje je predlog za sodno razvezo zavrnilo z razlogovanjem, da med strankama ni prišlo do izgube zaupanja, dejstva, da toženka v času izdaje sodbe za tožnico nima prostega delovnega mesta, pa ni štelo za zadosten razlog za sodno razvezo. Slednje je materialnopravno zmotno. Zadosten razlog za sodno razvezo je vsekakor lahko že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin, torej objektivne ali subjektivne narave.4 Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno nezmožnost toženke, da tožnico vrne nazaj na delo, kar je v konkretnem primeru že samo po sebi utemeljen razlog za sodno razvezo, zato je nasproten zaključek prvostopnega sodišča nepravilen. Še posebej ob dejstvu, da iz ugotovitev sodišča ne izhaja, da je objektivna nezmožnost toženke, da tožnici zagotovi delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ali da ji zagotovi drugo ustrezno delo dejansko iz določenih (konkretnih) razlogov zgolj trenutna.

15. Nadalje pa je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo tudi, da med pravdnima strankama ni prišlo do izgube zaupanja, ki bi prav tako terjala razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da izjava tožnice (pa čeprav morda izrečena v afektu), da je prokuristka „idiotkinja“, ter da bo dosegla, da C. C. (direktor toženke) ne bo več delal za javni sektor (kar po izpovedi prokuristke predstavlja 80 % posla), ne more porušiti zaupanja tožene stranke v tožnico. Takšne izjave vsekakor ne izkazujejo zaupanja, še manj pripadnosti tožnice toženi stranki ali njene pripravljenosti, da varuje interese delodajalca. Tudi ni mogoče spregledati, kot to pravilno izpostavlja toženka, da je tudi tožnica sama ves čas postopka zatrjevala porušeno zaupanje med njo in delodajalcem in sta torej bili stranki skladni v navedbah, da zaupanja, ki bi upravičevalo ohranitev delovnega razmerja oziroma reintegacijo, med njima ni več. Že takšne, izkazano skladne navedbe (ki jih ni potrebno dokazovati - 214. člen ZPP) utemeljujejo predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se ni mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da so zaposlitvene možnosti tožnice majhne, kar utemeljeno navaja pritožba. Glede na dejstvo, da je bila tožnica, ki je stara 38 let, v Sloveniji s svojo izobrazbo povsem očitno že zaposlena, pri čemer iz njenih navedb ne izhaja, da bi imela v času zaposlitve kakršnekoli težave, povezane z drugim državljanstvom, zgolj to, da ni državljanka Republike Slovenije ter da še ni našla nove zaposlitve, ne potrjuje, da bi bile njene zaposlitvene možnosti majhne. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni materialnopravno pravilno ovrednotilo okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank za nadaljevanje delovnega razmerja. V konkretnem primeru obstajajo utemeljeni razlogi za sodno razvezo tožničine pogodbe o zaposlitvi. Okoliščina, da tožnica sedaj, ko je zanosila, povsem očitno zahteva reintegracijo zgolj zato, da bi zaradi nosečnosti uživala pravice iz naslova socialnih zavarovanj (drugih razlogov namreč ni navajala), namreč ne more pretehtati nad dejstvom, da je zaupanje med strankama očitno porušeno in da tožena stranka zanjo nima ne dela, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, niti iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi imela na razpolago drugo ustrezno delo. Varstvo nosečih delavk iz 115. člena ZDR-1 pa samo po sebi ne preprečuje sodišču, da v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi to sodno razveže po 118. členu ZDR-1, saj posebno varstvo velja le pred izrecno navedenimi oblikami odpovedi, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja, kot jih določa 77. člen ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča.5

16. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi z reintegracijo tožnice k toženi stranki zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje v zvezi z datumom sodne razveze in s tem v zvezi z obdobjem, v katerem je tožnica upravičena do priznanja pravic iz delovnega razmerja in vsebino teh pravic (denarno povračilo), nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavilo (delno v točki I/1, v celoti v točkah I/2, I/3 in I/5). Ker sta od datuma sodne razveze odvisna tudi zahtevka iz naslova regresa za letni dopust (1. in 2. odstavek točke I/4 izreka), je sodbo razveljavilo tudi v tem delu ter posledično zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, s katerim datumom so nastopili pogoji za sodno razvezo tožničine pogodbe o zaposlitvi in v odvisnosti od tega odločiti še o preostalem delu njenega tožbenega zahtevka. Prav tako je pritožbeno sodišče razveljavilo 2. odstavek točke II/2 izpodbijanega sklepa, saj zaradi razveljavitve točke I/3 izreka sodbe ni več prisojenih nadomestil plače, nad višino katerih bi se lahko odločalo v ločenem postopku (355. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

17. Ker je odločitev sodišča prve stopnje glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna, pa je v preostalem pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prav tako je v preostalem potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (prvi odstavek točke II/2 izreka), saj pritožbeni ugovori v zvezi s to odločitvijo niso utemeljeni (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Spori o odpovedi pogodb o zaposlitvi spadajo med absolutno prednostne in jih je potrebno obravnavati hitreje kot preostale. Ker bo moralo sodišče prve stopnje pri obravnavanju denarnih zahtevkov tožnice, ki se nanašajo na neplačane davke in prispevke od nakazanih neto zneskov, ki po njenih trditvah predstavljajo del plače in ne plačilo materialnih stroškov, izvesti obširnejši dokazni postopek (tudi z imenovanjem predlaganega izvedenca finančne stroke), je sodišče zaradi hitrosti obravnavanja spora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 3. odstavka 300. člena ZPP pravilno sklenilo, da bo denarne zahtevke za plačilo razlik v plači za čas od avgusta 2019 do marca 2022 obravnavalo ločeno. Sodišče prve stopnje o teh zahtevkih še ni odločilo po vsebini, zato so nepomembne pritožbene navedbe glede tega, kaj izhaja iz plačilnih list in kaj je kakšna priča izpovedala glede spornih izplačil. 18. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa delno razveljavilo že na podlagi zgoraj navedenih razlogov, je odpadla potreba po opredeljevanju do preostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Zaradi zagotavljanja instančnosti sojenja pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti ugotovljenih kršitev, saj bi prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto (glede datuma sodne razveze, denarnega povračila) in ki niti v dejanskem niti v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev dela izpodbijane sodbe (in sklepa) in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

20. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj VIII Ips 24/2020 (tč. 14), VIII Ips 353/2007, VIII Ips 150/2016. 2 Primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 54/2017 z dne 6. 6. 2017, VIII Ips 99/2018 z dne 12. 3. 2019, VIII Ips 53/2019 z dne 10. 3. 2020 itd. 3 Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 3/2022. 4 Primerjaj VS RS, opr. št. VIII Ips 39/2020. 5 Primerjaj VSRS opr. št. VIII Ips 99/2018.