Jedro

Delež, ki presega 55 m2 kot normativ za primerno stanovanje, pa je potrebno upoštevati kot premoženje po 1. odstavku 19. člena ZBPP - ta delež je 24,91 m2, kar v sorazmernem delu pomeni vrednost 3.117.256,91 SIT - stanovanje meri 79,91 m2, ki je po oceni tožnice kot prosilke za BPP vredno 10.000.000,00 SIT - kar vsekakor presega višino dvajsetih minimalnih plač, torej znesek 2.452.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. (pravilno: 1.) odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, 45/2006 - odločba US v zadevi U-I-68/2004 z dne 6.4.2006) zavrnilo tožničini tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.6.2006. S to odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku oprostitve plačila sodne takse in predujma za izvedenca medicinske stroke v pravdni zadevi ..., ker ni izpolnjen pogoj po 1. alinei 2. odstavka 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 in 50/2004). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka. S sklepom (3. točke izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica podala prošnjo za brezplačno pravno pomoč dne 24.5.2006, tožena stranka pa je izpodbijano odločbo izdala dne 21.6.2006. Glavni argument tožnice iz tožbe, ki jo je vložila dne 16.8.2006, je, da je "do nedavnega" oziroma da se je proti koncu leta 2005 hči odselila iz predmetnega stanovanja in da zato ne gre pričakovati, da bosta tožnica in njen mož takoj za tem prodala stanovanje za manjše. Iz tega po mnenju sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka nesporno pravilno ugotovila pravno relevantna dejstva, da sta v času podaje prošnje za brezplačno pravno pomoč in izdaje izpodbijanega akta v predmetnem stanovanju živeli dve osebi in ne tri. Zato sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi tožene stranke in v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS ne bo ponavljalo razlogov. Tožbeni ugovor, da ni pričakovati, da bi tožnica takoj po izselitvi prodala stanovanje za manjše, pa ni relevanten v tej zadevi, saj odločba tožene stranke tožnice v to ne sili, ampak z odselitvijo hčerke tožnica ne izpolnjuje več pogoja za pridobitev pravice do brezplačne pravne pomoči, ker to izhaja iz določbe 1. alinee 2. odstavka 19. člena ZBPP. Ker je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pri odločitvi morala upoštevati premoženje, ki ga ima tožnica na podlagi lastništva stanovanja po kriteriju primernega stanovanja iz 1. alinee 1. (pravilno: 2.) odstavka 19. člena ZBPP, je pravno nepomembno tudi, da se stroški za stanovanje delijo na dve in ne več na tri osebe. Kajti določbi 1. in 2. odstavka 19. člena ZBPP je tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje uporabila pravilno, saj mora ti določbi upoštevati ne glede na določbe tega zakona - to pomeni ne glede na predhodno ugotovitev tožene stranke, da povprečni mesečni dohodek na člana družine ne presega minimalne plače 126.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave, ker izvajanje dokazov v zvezi s potrdilom o skupnem gospodinjstvu ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, saj v zadevi ni sporno, da je tožničina hčer prenehala živeti v predmetnem stanovanju (proti koncu leta 2005) pred izdajo izpodbijane odločbe (21.6.2006); predlog za zaslišanje tožnice pa po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni z ničemer utemeljen v smislu, kako bi lahko izvajanje tega dokaza vplivalo na odločitev. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na ustaljeno ustavno in upravno sodno prakso glede glavnih obravnav (4. odstavek 72. člena ZUS, odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1055/2005 z dne 19.1.2006 -10. točka, sodba sodišča prve stopnje v zadevi U 1671/2006 z dne 11.8.2006).

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnica ponavlja pritožbene navedbe in še dodaja: Ne more se strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje. Drži sicer, da je solastnica stanovanja v izmeri 79,91 m2, mnenja pa je, da bi sodišče prve stopnje vsekakor moralo upoštevati tudi okoliščine konkretnega primera. Že v tožbi je navedla, da se je nedavno iz stanovanja izselila hči, kar ima za posledico višje stroške na osebo. Prav tako prihodek na družinskega člana ne presega 126.000,00 SIT, plačila predujma, s katerim lahko dokaže obstoj poklicne bolezni, pa si brez ogrozitve lastne eksistence oziroma eksistence družine ne more privoščiti. Tako je mnenja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ko to sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin primera, predvsem prihodkov na družinskega člana, prav tako tudi, da je zadeva zanjo zelo pomembna in zgolj s pritegnitvijo izvedenca medicinske stroke lahko dokaže svoje trditve v pravdi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru (pravilno: v Murski Soboti). Če se od mesečnih prihodkov s katerimi razpolagata ona in njen mož, odštejejo stroški elektrike, hrane in drugi neizogibni stroški, njej in soprogu ostane približno znesek 20.000.00 SIT, s katerim pa še zdaleč ne moreta plačati predujma. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške upravnega spora oziroma podrejeno ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Predlaga tudi, da se jo v predmetni zadevi oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da z odselitvijo hčerke, tožnica ne izpolnjuje več pogoja za pridobitev pravice do brezplačne pravne pomoči, ker to izhaja iz določbe 1. alinee 2. odstavka 19. člena ZBPP. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka določbi 1. in 2. odstavka 19. člena ZBPP pravilno uporabila, saj mora ti določbi upoštevati ne glede na določbe tega zakona - to pomeni ne glede na predhodno ugotovitev tožene stranke, da povprečni mesečni dohodek na člana družine ne presega minimalne plače 126.000.00 SIT. Sicer pa sama tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je solastnica (skupaj s soprogom) stanovanja v izmeri 79,91 m2 (ki je po oceni tožnice kot prosilke za brezplačno pravno pomoč vredno 10.000.000,00 SIT - delež, ki presega 55 m2 kot normativ za primerno stanovanje pa je potrebno upoštevati kot premoženje po 1. odstavku 19. člena ZBPP - ta delež je 24,91 m2, kar v sorazmernem delu pomeni vrednost 3.117.256,91 SIT, kar vsekakor presega višino dvajsetih minimalnih plač, torej znesek 2.452.000,00 SIT). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ni uspela, ni upošteven njen predlog, da ji pritožbeno sodišče prizna pritožbene stroške, za kar je podlaga v določbah 1. odstavka 16. člena, 1. odstavka 23. člena ZUS, v zvezi z določbami 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) in določbi 5. odstavka 34. člena ZBPP.

Ni upoštevan tudi tožničin predlog, da se jo v predmetni zadevi oprosti plačila sodnih taks, saj jo je plačila sodnih taks oprostilo že sodišče prve stopnje (3. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), kar velja za celoten upravni spor.