Jedro

Po stališču teorije v upravnem postopku za zahtevek zadošča, da vložnik zahteve zatrjuje, da mu pripada pravica, kot jo navaja v svoji vlogi. Iz vloge mora biti jasno, kaj vložnik želi, navesti mora relevantna dejstva ter zanje predložiti dokaze. Ker je pravna presoja zahtevka na organu, vložniku ni treba navajati pravne podlage.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42311-471/2018-11, št. DT 42311-511/2018-6, št. DT 42311-512/2018-6, št. DT 42311-5/2019-8 in št. DT 42311-59/2019-7, vse z dne 12. 7. 2019 se odpravijo in se zadeve vrnejo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi odločbami je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnila zahtevke tožnika za vračilo okoljske dajatve za davčna obdobja od 1. 9. 2018 do 30. 9. 2018 (1. točka izreka odločbe št. DT 42311-471/2018-11 z dne 12. 7. 2019), od 1. 10. 2018 do 31. 10. 2018 (1. točka izreka odločbe št. DT 42311-511/2018-6 z dne 12. 7. 2019), od 1. 11. 2018 do 30. 11. 2018 (1. točka izreka odločbe št. DT 42311-512/2018-6 z dne 12. 7. 2019), od 1. 12. 2018 do 31. 12. 2018 (1. točka izreka odločbe št. DT 42311-5/2019-8 z dne 12. 7. 2019) in od 1. 1. 2019 do 31. 1. 2019 (1. točka izreka odločbe št. DT 42311-59/2019-7 z dne 12. 7. 2019). Nadalje je še odločila, da davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali in da vlagatelj trpi stroške, ki jih ima zaradi postopka (2. točka izreka vseh izpodbijanih odločb) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka vseh izpodbijanih odločb).

2. Iz obrazložitev navedenih odločb, ki so smiselno enake in se razlikujejo le v količini goriva, za katerega je tožnik uveljavljal vračilo plačane okoljske dajatve, ter v davčnem obdobju, izhaja, da je tožnik zahteval vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida za več obdobij za tekoča goriva - kurilno olje. Pojasnil je, da je iz surovin Specialno bazno olje LN-3S, Bazno olje 80 in Lubrizol, proizvedel hidravlično olje s trgovskim nazivom ... . V ugotovitvenem postopku je organ pregledal dokumentacijo, s katero je želel tožnik dokazati, da je specialno bazno olje LN - 3S porabil za druge namene kot za pogonsko gorivo ali gorivo za ogrevanje. Pri odločanju je uporabil tudi podatke, ki jih je pridobil na ogledu 21. 1. 2019, na katerem je vzel vzorce sestavin specialnega baznega olja. Na podlagi analize teh sestavin je Carinski laboratorij izdelek ... uvrstil v tarifno oznako KN 2710 19 62, v katero je uvrščena tudi glavna vhodna surovina Specialno bazno olje LN-3S.

3. Na tej podlagi je organ ugotovil, da v proizvodnem procesu ni bil proizveden nov izdelek, ampak se je vhodna surovina samo oplemenitila, na kar nakazuje tudi nizka vsebnost Baznega olja 80 (9,7 mas %) in Lubrizola (0,3 mas %). Tožnik je dokazal samo, da je izdelek ... prodal trgovcem A. in B. Ni pa izkazal, da je Specialno bazno olje LN-3S porabil, ker ni dokazal, da je vhodne surovine predelal do te mere, da bi končni izdelek izkazoval drugačne lastnosti kot glavna vhodna surovina in da je bil ... porabljen kot hidravlično olje. S predloženimi listinami je tožnik po presoji organa dokazal zgolj oplemenitenje glavne vhodne surovine, kar ne šteje kot poraba za druge namene kot za pogonsko gorivo ali kot gorivo za ogrevanje. Tožnik je v postopku predložil tudi aneks k pogodbi, ki jo je sklenil s kupcem olja ..., v katerem se je kupec zavezal, da blaga ne bo uporabljal in prodajal za namene ogrevanja in pogona, vendar organ šteje, da to, ker kupec ni končni uporabnik izdelka ..., ne dokazuje, da je bil izdelek porabljen kot hidravlično olje. Slednje bi lahko dokazala samo izjava končnega kupca, ki bi izdelek porabil pri opravljanju dejavnosti, za katero je registriran. Glede na navedeno je tožnikove zahtevke za vračilo okoljske dajatve zavrnil. 4. Drugostopenjski organ je pritožbe kot neutemeljene zavrnil. Svojo odločitev je utemeljil s tem, da se izdelek ... uvršča v tarifno oznako 2710 19 62 KN, v katero se uvršča tudi osnovna surovina Specialno bazno olje LN-3S. To pomeni, da je surovina še vedno kurilno olje in se kot končni izdelek še vedno lahko uporablja za namene, za katere tožnik ni upravičen do vračila okoljske dajatve na podlagi druge alineje 15. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba). Pritožbeno navedbo, da je tožnik blago iznesel iz Slovenije, zavrača, ker ta okoliščina ni razlog za presojo pravice do vračila okoljske dajatve po drugi alineji 15. člena Uredbe, na katero se je v zahtevkih skliceval tožnik. Organ bi obstoj tega pogoja ugotavljal, če bi tožnik vračilo plačane okoljske dajatve zahteval po prvi alineji 15. člena Uredbe.

5. Tožnik se z odločbami ne strinja in zoper njih vlaga tožbo. V njej navaja, da je namen Uredbe plačilo dajatve zaradi obremenitve okolja, zato je dajatve prosta raba, ko se gorivo uporabi za druge namene kot za pogonsko gorivo ali gorivo za ogrevanje. Tožnik je kurilno olje kot surovino uporabil za izdelavo hidravličnega olja ... in ga prodal izven Slovenije. Uredba kot pogoj za vrnitev okoljske dajatve zavezancem ne nalaga takšne predelave osnovne surovine – kurilnega olja, da bi bil izdelek uvrščen v drugo tarifno oznako v primerjavi z osnovno surovino, niti da morajo dokazati, v kakšne namene je končni kupec izdelek uporabil. Dokazano je, da je tožnik uvoženo kurilno olje kot surovino porabil v postopku predelave, tudi če gre zgolj za oplemenitenje, saj je nastal nov produkt, ki ni enak kot surovina. Nadalje trdi, da je bistveno, da je nov izdelek kot hidravlično olje prodal v tujino in ga torej ni porabil niti za kurivo niti za gorivo, zato je upravičen do vračila plačane okoljske dajatve. Predlaga, da sodišče izpodbijane odločbe odpravi in zadeve vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da sodišče toženki naloži plačilo stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da mora biti Specialno bazno olje LN-3S kot osnovna surovina, za katero je ob uvozu plačana okoljska dajatev, po drugi alineji 15. člena Uredbe uporabljena za druge namene kot za pogonsko ali kot gorivo za ogrevanje. To pomeni, da mora biti osnovna surovina predelana na način, da je takšna raba onemogočena, sicer osnovna surovina ni uporabljena kot pogonsko ali kot gorivo za ogrevanje. Tožnik osnovne surovine ni bistveno spremenil, saj se z ozirom na analizne rezultate še vedno šteje za kurilno olje in se kot končni izdelek še vedno lahko uporablja za namene, zaradi katerih tožnik ni upravičen do vračila okoljske dajatve. Na tožbene navedbe, da je tožnik nov izdelek kot hidravlično olje prodal v tujino, pa mu toženka odgovarja, da se je v svojih zahtevkih oprl izključno na drugo alinejo 15. člena Uredbe, pogoja, ki ga ta določa za vračilo dajatve, pa ni izkazal. 7. Tožba je utemeljena.

8. Pravico do vračila okoljske dajatve ureja Uredba, ki je bila sprejeta na podlagi četrtega odstavka 112. člena in četrtega odstavka 113. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). V skladu s 15. členom Uredbe ima pravico do vračila plačane okoljske dajatve: - pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik za gorivo, ki ga iznese v druge države članice EU ali izvozi, če dokaže, da je bila okoljska dajatev plačana in je bilo gorivo izneseno z območja Republike Slovenije ali izvoženo z območja EU (prva alineja), - zavezanec iz prvega odstavka 10. člena te uredbe, ki je gorivo, za katero je bila okoljska dajatev plačana, porabil za namene, za katere se okoljska dajatev ne plačuje (druga alineja), - pravna oseba, ki ima pravnomočno odločbo o oprostitvi plačila okoljske dajatve za gorivo, ki ga je v obdobju, ko je imela pravnomočno odločbo o oprostitvi plačila okoljske dajatve, nabavila in porabila s plačano okoljsko dajatvijo (tretja alineja), - oseba, ki je utekočinjeni zemeljski plin, za katerega je obračunala okoljsko dajatev, vnesla v omrežje zemeljskega plina (četrta alineja).

9. Med strankama ni sporno, da je tožnik uveljavljal pravico do vračila plačane okoljske dajatve za Specialno bazno olje LN-3S, ki jo je kot eno od surovin uporabil za proizvodnjo hidravličnega olja ..., katerega je prodal kupcema na Madžarskem in v Bolgariji. Tožnik trdi, da je Specialno bazno olje LN-3S porabil za druge namene kot za pogonsko gorivo ali kot gorivo za ogrevanje. Toženka pa trdi, da to ni tista poraba, ob kateri predpis omogoča vračilo okoljske dajatve, ker je po Uredbi poraba zgolj taka predelava, zaradi katere končni izdelek ne bi mogel biti uporabljen kot pogonsko gorivo ali gorivo za ogrevanje.

10. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je v smislu Uredbe za porabo bistveno zgolj to, da tožnik kurilnega olja ni porabil za pogonsko gorivo niti za ogrevanje, ampak kot surovino v postopku predelave, v katerem je nastal nov produkt, ki nima enakega namena kot osnovna surovina. Po presoji sodišča je namreč toženka pravilno razlagala določbo predpisa tako, da poraba goriva oziroma kuriva pomeni zgolj takšno spremembo goriva, zaradi katere ga ni več mogoče uporabiti za namen, za katerega se je lahko uporabljal pred predelavo, torej kot gorivo ali kurivo. Zgolj to je lahko v smislu citirane določbe Uredbe poraba za namene, za katere se dajatev ne plačuje. Okoljska dajatev se namreč plačuje zaradi emisije ogljikovega dioksida, ki nastaja pri izgorevanju, kar pomeni, da je vračilo dajatve upravičeno tedaj, ko taka raba ni več mogoča. Zato ima pravico do vračila okoljske dajatve le oseba, ki gorivo uporabi tako, da se ta ne more več uporabljati za ta namen. Prav tako zavrača tožbeno trditev, da iz razlogov izpodbijanih odločb ni razvidno, na podlagi katere norme je toženka zaključila, da predelava ni zadostna v smislu novega izdelka, ker da gre zgolj za oplemenitenje. Toženka je tako zaključila ob pravilni razlagi druge alineje prvega odstavka 15. člena Uredbe.

11. Sodišče se sicer ne strinja s toženko, da bi lahko tožnik zgolj z izjavo končnega kupca, ki bi izdelek porabil pri opravljanju dejavnosti, dokazal, da izdelek ni bil porabljen kot gorivo, saj bi to pomenilo dokazovanje na podlagi dokaznih pravil, ki jih Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne dovoljuje. Strinja pa se, da izjava kupca, da izdelka ne bo uporabljal kot kurivo ali gorivo, ne dokazuje, da zavezanec v proizvodnem procesu predelanega oziroma oplemenitenega kurilnega olja ni porabil za drug namen kot je bil prvotno izdelan. Nasprotno, dokazuje kvečjemu, da ga je še vedno mogoče uporabljati, saj sicer izjava kupca, da ga v ta namen ne bo uporabljal, ne bi bila potrebna. Drugih relevantnih dokazov (npr. izvedeniškega mnenja) pa tožnik ni predlagal. Pri tem ima stranka v upravnem postopku pravico in po drugem odstavku 140. člena ZUP hkrati dolžnost, da za svoje trditve in navedbe, glede katerih ni dokazov pri organu ali drugih osebah, predloži dokaze (dokazno breme). Kadar v upravnem postopku uveljavlja svojo pravico ali pravno korist oziroma vlaga zahtevek, mora biti stranka proaktivna.1

12. Ker je po pravilni oceni toženke tožnik s predloženimi listinami dokazal zgolj oplemenitenje glavne vhodne surovine, ne pa porabe za druge namene kot za pogonsko gorivo ali kot gorivo za ogrevanje, je za dokazovanje, ali se hidravlično olje ... lahko uporablja kot gorivo, izvedla še dokaz s kemično analizo sestavin izdelka. Štela je namreč, da je (tudi) uvrstitev izdelka v isto tarifno številko dokaz, da gorivo ni porabljeno. V ta namen si je ogledala proces proizvodnje izdelka ... in vzela vzorce surovin, iz katerih nastane izdelek ..., ki jih je analiziral carinski laboratorij in ugotovil, da se izdelek ... uvršča v isto tarifno oznako kot Specialno bazno olje LN-3S.

13. Drži tožbena trditev, da Uredba kot pogoj za vrnitev okoljske dajatve zavezancem ne nalaga takšne predelave osnovne surovine – kurilnega olja, da bi bil izdelek uvrščen v katerokoli drugo tarifno oznako v primerjavi z osnovno surovino. Vendar pa sodišče ob odsotnosti drugih dokazov o porabi kurilnega olja Specialno bazno olje LN-3S, ki bi jih moral glede na dokazno breme predložiti tožnik, sodi, da je presoja toženke, da tožnik ni dokazal, da ga je predelal do te mere, da ga ne bi bilo več mogoče uporabljati kot gorivo, pravilna. Uvrstitev v isto tarifno postavko namreč vsaj posredno dokazuje, da se zaradi istovrstnih lastnosti še vedno lahko uporablja za iste namene kot vhodna surovina, torej kot kurivo, v tem primeru pa tožnik ob pravilni razlagi predpisa ni upravičen do vračila okoljske dajatve.

14. Tožnik v tožbi nadalje navaja, da je predelano olje ... prodal v tujino kot hidravlično olje, zato je upravičen do vračila plačane okoljske dajatve po prvi alineji 15. člena Uredbe. Po tej določbi je razlog za oprostitev plačila okoljske dajatve tudi okoliščina, da je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik gorivo iznesla v druge države članice EU ali ga je izvozila, če dokaže, da je bila okoljska dajatev plačana in je bilo gorivo izneseno z območja Republike Slovenije ali izvoženo z območja EU (prva alineja 15. člena Uredbe). Drugostopenjski organ je ta tožnikov pritožbeni ugovor zavrnil z obrazložitvijo, da iznos blaga iz Slovenije ne more biti razlog za pravico do vračila plačane okoljske dajatve, ker se tožnik v vlogah ni skliceval na to podlago.

15. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v svojih vlogah za vračilo okoljske dajatve, ki so bile oddane na izpolnjenem vnaprej pripravljenem obrazcu, z oznako x izrecno označil rubriko, da uveljavlja povračilo na podlagi druge alineje 15. člena Uredbe, ki določa, da je gorivo porabljeno za namene, za katere se okoljska dajatev ne plačuje, ni pa posebej označil rubrike, da povračilo uveljavlja na podlagi prve alineje 15. člena Uredbe, tj. ker je izdelek ... iznesel oziroma izvozil. 16. Po stališču teorije v upravnem postopku za zahtevek zadošča, da vložnik zahteve zatrjuje, da mu pripada pravica, kot jo navaja v svoji vlogi.2 Iz vloge mora biti jasno, kaj vložnik želi, navesti mora relevantna dejstva ter zanje predložiti dokaze. Ker je pravna presoja zahtevka na organu, vložniku ni treba navajati pravne podlage.3

17. V upravnem postopku torej vlagatelju v vlogi, v kateri uveljavlja neko pravico, ni treba opredeliti pravne podlage, ampak zadostuje, da navaja dejstva, iz katerih je mogoče razbrati, za katero pravico zatrjuje, da mu pripada, v tem primeru torej vračilo okoljske dajatve. Sodišče sodi, da vlagatelju tega, da bi navajal pravno podlago, tudi z obrazcem ni mogoče naložiti, razen če bi tako vsebino določal predpis, kar pa v obravnavanem primeru ne določa. Vsebino vloge za vračilo okoljske dajatve namreč ureja prvi odstavek 16. člena Uredbe, ki določa, da upravičenec za vračilo plačane okoljske dajatve iz prejšnjega člena vloži pri finančni upravi zahtevek za vračilo plačane okoljske dajatve na obrazcu, ki je objavljen na spletni strani finančne uprave (prvi odstavek). Zahtevek za vračilo plačane okoljske dajatve iz prejšnjega odstavka vsebuje podatke o: - vlagatelju zahtevka, - količini, vrsti goriva in datumu plačila okoljske dajatve za gorivo, za katero se uveljavlja vračilo okoljske dajatve.

18. Obrazec CO2- Zahtevek za vračilo, ki dodatno k temu, kar od vlagateljev zahteva Uredba, vsebuje še rubriko, v kateri naj bi vlagatelj izrecno označil, po kateri od štirih alinej prvega odstavka 15. člena Uredbe zahteva vračilo okoljske dajatve, in navodilo, v katerem je pojasnjeno, da se v tabeli "Vračilo okoljske dajatve ali najnižje ravni obdavčitve zahteva na podlagi" označi ustrezna pravna podlaga, tako določa zahtevo, ki je niti ZUP niti Uredba ne uvajata.

19. Kot je sodišče že pojasnilo, pa je vlagateljeva dolžnost, da navede dejstva, iz katerih izhaja njegov zahtevek, ki jih je organ dolžan presojati, ko odloča o tem, ali je zahteva utemeljena. Za svoje trditve pa mora predložiti dokaze.

20. Tožnik je tekom upravnega postopka med drugim navajal tudi dejstva in predložil dokaze, iz katerih je izhajalo, da je gorivo iznesel v druge države članice EU. Navajal je namreč, da je izdelek prodal oziroma iznesel v tujino in organu predložil listine, iz katerih izhaja, da je izdelek ... prodal trgovcu A. s sedežem na Madžarskem in B. s sedežem v Bolgariji. Prav tako je organu predložil kopijo pogodbe s kupcem B.in kopijo pogodbe s kupcem A., račune o prodaji ... za družbo A. in B. ter tovorni list za prevoz pošiljke ... na Malto, Avstrijo in Hrvaško. Zahteva toženke, da mora tožnik, da bi njegovo zahtevo obravnavala po prvi alineji prvega odstavka 15. člena Uredbe, navajati tudi pravno podlago, po presoji sodišča presega obvezno sestavino vloge in trditveno oziroma dokazno breme, ki je naloženo stranki. Zato bi se morala toženka do utemeljenosti tožnikovih zahtev za vračilo okoljske dajatve, ker je ... iznesel v EU vsebinsko opredeliti oziroma v primeru, da je dvomila o tem, ali bi tožnik sprejel tudi vračilo na podlagi prve alineje prvega odstavka 15. člena Uredbe, tožnika vsaj pozvati, naj se opredeli, ali uveljavlja vračilo okoljske dajatve (tudi) zato, ker je izdelek prodal in iznesel v druge države EU.

21. K utrditvi tega zaključka so sodišče vodila tudi stališča teorije, da morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom (prvi odstavek 7. člena ZUP). Ko upravni organ ugotovi dejansko stanje, na katero bo uporabil materialno pravo in posledično strankino vlogo zavrnil ali ji ugodil, se lahko pokaže, da stranka izpolnjuje pogoje še za kakšno pravico ali pa da sicer ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravice, ki jo uveljavlja z vlogo, izpolnjuje pa pogoje za katero drugo pravico. V tem primeru mora uradna oseba stranko opozoriti na to, da ima v postopku podlago za uveljavitev kakšne (druge ali dodatne) pravice (drugi odstavek 7. člena ZUP). Pravna teorija opozarja, da pri tem ne gre le za opozorilno dolžnost organa, temveč mora organ, če gre za tekoči postopek, stranki tudi pomagati, da morebitno dodatno ali drugo materialno pravico čim bolj učinkovito zavaruje ali uveljavi v istem (tekočem) postopku.4 Nadalje teorija tudi v zvezi z možnostjo, ki jo je zakonodajalec predvidel v drugem odstavku 65. člena ZUP, tj. da obrazec na zahtevo dolžnika izpolni uradna oseba, poudarja, da gre za izraz temeljnega načela varstva pravic strank, ki med drugim vsebuje podnačelo pomoči prava neuki stranki.

22. Iz navedenega izhaja, da mora uradna oseba, če meni, da ima stranka glede na dejansko stanje podlago za uveljavitev kakšne materialne pravice, stranko na to opozoriti.5 Celo če bi bilo torej treba zahtevek izrecno opredeliti s pravno podlago, tj. če bi to zahtevala Uredba in ne le vnaprej pripravljeni obrazec, bi morala toženka v skladu s citiranimi stališči teorije tožnika na podlagi drugega odstavka 7. člena ZUP opozoriti na to, da lahko uveljavlja vračilo plačane okoljske dajatve tudi na tej pravni podlagi, vendar tega ni storila.

23. Ker je toženka v delu, ki se nanaša na vsebino zahtevka, zmotno uporabila predpis, relevantnega dejanskega stanja glede tega, ali je izdelek iznesen v države članice EU, ni ugotavljala. Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem je, glede na četrti odstavek te določbe, vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

24. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

25. Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). To pomeni, da se mu na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, saj je tožnikov pooblaščenec zavezanec za ta davek, skupaj torej 347,70 EUR. Plačana sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

1 P. Kovač, v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 95. 2 E. Kerševan v P. Kovač, E. Kerševan (ur.) Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, stran 14. 3 T. Sever v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 448. 4 J. Čebulj, v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 115. 5 T. Sever v : P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 441.