Jedro

Regresni zahtevek je po svoji vsebini odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo zaradi kršitve zavarovalne pogodbe (izgube zavarovalnih pravic zaradi vinjenosti in zapustitve kraja prometne nesreče), pri čemer premoženjsko škodo predstavlja odškodnina, ki jo je zavarovalnica plačala oškodovancu.

Zakonske zamudne obresti so objektivna posledica dolžnikove zamude in jih je dolžnik dolžan plačati od dneva izteka paricijskega roka za plačilo stroškov postopka, odmerjenih po sklepu o izvršbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v znesku 46,00 EUR od 24. 2. 2009 do devetega dne po vročitvi sklepa o izvršbi tožencu.

V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo obdržalo v veljavi nalog o plačilu, vsebovan v sklepu o izvršbi opr. št. VL 21465/2009 z dne 24. 2. 2009 tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati glavnico v znesku 3.965,05 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2009 dalje do plačila, stroške izvršilnega postopka v znesku 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 2. 2009 dalje do plačila in stroške pravdnega postopka v znesku 1.836,93 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo, v kateri iz vseh pritožbenih razlogov predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Sodišče ni imelo zakonske podlage za to, da je po uradni dolžnosti pribavilo kazensko sodbo, kar predstavlja absolutno kršitev postopkovnih določil. Ugotovilo je napačno dejansko stanje, saj toženec ni bil voznik spornega vozila. Sodišče ni upoštevalo izpovedb toženca in prič A. in B. oz. glede njihovih izpovedi ni opravilo ustrezne dokazne ocene. Prav tako se sodba ni opredelila do izpovedi priče C. Sodišče nadalje ni pojasnilo, kako bi od razbitja stranskega ogledala, ki je zunaj vozila, lahko prišlo do takšnih poškodb toženca v avtomobilu. Iz zapisnika o preizkusu z alkotestom izhaja, da je bil toženec obravnavan kot udeleženec prometne nesreče in ne kot voznik. Priznana višina regresnega zahtevka je bistveno previsoka glede na siceršnjo prakso sodišča. Tožeča stranka v okviru nepremoženjske škode neupravičeno terja plačilo stroškov zastopanja, saj ne gre za nujne stroške. Zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov se po sodni praksi priznavajo od 9. dne po prejemu sklepa o izvršbi. Odločitev o stroških postopka ni obrazložena; prisojeni znesek stroškov pa je previsok. Toženec priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča o glavni stvari pravilno ugotovilo in v zadostni meri razjasnilo pravno pomembna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka. Je pa sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek pri prisoji zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6. Pritožba izpodbijani sodbi očita kršitev pravil postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodišče po uradni dolžnosti pribavilo kazensko sodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imelo sodišče prve stopnje, čeprav je v sodbi izrecno zapisalo, da je kazensko sodbo pridobilo po uradni dolžnosti, za takšno pribavo dejansko podlago v dokaznem predlogu tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2010, s katero je predlagala poizvedbo o kazenskem postopku zoper toženca in pribavo celotnega spisa kazenske zadeve. Tudi če je sodišče postopalo po uradni dolžnosti, pa je navedena kršitev razpravnega načela (7. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) zgolj relativna (prvi odstavek 339. člena ZPP) in kot takšna upoštevana samo v primeru, da bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Po presoji pritožbenega sodišča postopanje sodišča prve stopnje na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo, saj sodišče svoje odločitve ni oprlo na ugotovitve kazenskega sodišča. S sklicevanjem na kazensko sodbo je prvostopenjsko sodišče zgolj zaključilo, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je bil toženec voznik, kar predstavlja sporno vprašanje tudi v obravnavani zadevi. V tej pravdi pa je nato sodišče prve stopnje ugotovitev, da je bil toženec voznik, oprlo na policijski zapisnik (priloga A3) in na izpoved policista D. D. Na kazensko sodbo se v svoji dokazni oceni ni oprlo.

7. Dokazno oceno o tem, da je bil toženec voznik, pritožbeno sodišče sprejema. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi toženca, A. in B. Sodišče se je do teh izpovedi opredelilo in jih ocenilo za neverodostojne na podlagi ugotovitve nasprotnih (objektivnih) okoliščin - dejstev, ki so se odrazila v zunanjem svetu (predvsem svežih poškodb leve roke in obraza toženca ter drobcev stekla v njegovem lasišču), in ki kažejo na to, da priče niso izpovedale po resnici. Tudi priča C. (v nasprotju s tem, kar zatrjuje pritožba) ni nepristransko potrdila izpovedi toženca, saj je izpovedala zgolj o tem, kar ji je toženec sam povedal in ni neposredno videla, kdo je bil voznik spornega vozila. Prav tako dokazne ocene ne izpodbije pritožbeno sklicevanje na policijski zapisnik (priloga A3), kjer naj bi toženca obravnavali (zgolj) kot udeleženca prometne nesreče. Pritožnik namreč spregleda, da taisti zapisnik v nadaljevanju kot vrsto udeležbe toženca določa: voznik osebnega vozila.

8. Pri pritožbenih trditvah o tem, da do poškodbe v notranjosti vozila ni moglo priti zaradi razbitja stranskega ogledala, gre za nedopustne pritožbene novote. Toženec je takšne trditve prvič podal šele v pritožbi, čeprav bi jih glede na njihovo naravo lahko podal že tekom postopka na prvi stopnji. V pritožbi ne zatrjuje nobenih okoliščin iz prvega odstavka 337. člena ZPP, v katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno oz. ne pojasni, zakaj te trditve ni postavil že pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče teh trditev ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Regresni zahtevek je po svoji vsebini odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo zaradi kršitve zavarovalne pogodbe (izgube zavarovalnih pravic zaradi vinjenosti in zapustitve kraja prometne nesreče)(1), pri čemer premoženjsko škodo predstavlja odškodnina, ki jo je zavarovalnica plačala oškodovancu. Tožeča stranka je v postopku (kot je to v svoji odločitvi ugotovilo tudi Vrhovno sodišče RS) izpolnila svoje trditveno in dokazno breme glede obsega in vrste oškodovancu nastale škode in glede zneska, ki ga je oškodovancu iz tega naslova plačala. Ta znesek upravičeno terja od toženca. Toženec bremena zatrjevanja previsoke odškodnine tudi v pritožbi ni izpolnil. Sklicuje se na odstopanje prisojene višine od siceršnje prakse sodišča, vendar pri tem ne navede konkretnih primerov, iz katerih bi takšno odstopanje izhajalo. Pritožbeno izpodbijanje višine dosojenega zneska je zato nesubstancirano, pavšalno in kot takšno neutemeljeno. Ker je tožeča stranka dokazala, da je oškodovancu iz naslova obravnavane prometne nesreče plačala tudi stroške zastopanja v postopku določitve odškodnine pred zavarovalnico, je upravičena v okviru regresa ta znesek terjati od toženca.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da odločitev o stroških ni obrazložena. Sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških kot akcesorni obveznosti dopušča, da je v sklepu navedena zgolj podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa.(2) V obravnavanem primeru je sodišče v sodbi kot podlago odločitve o stroških navedlo Zakon o sodnih taksah, Zakon o odvetniški tarifi in spisne podatke, v spisu pa je na dodatnem stroškovniku tožeče stranke (priloga A22) označilo, katere stroške je tožeči stranki priznalo. Odločitev o stroških je torej mogoče preizkusiti.

11. Utemeljeno pa pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih izvršilnih stroškov. Zakonske zamudne obresti so objektivna posledica dolžnikove zamude in jih je dolžnik dolžan plačati od dneva izteka paricijskega roka za plačilo stroškov postopka, odmerjenih po sklepu o izvršbi. V konkretnem primeru zakonske zamudne obresti od prisojenih izvršilnih stroškov tako niso začele teči od 24. 2. 2009 (od izdaje sklepa o izvršbi), temveč od 9. dne po vročitvi sklepa tožencu (dolžniku). Tako pa jih je tožeča stranka tudi zahtevala. Z drugačno odločitvijo je sodišče prve stopnje dejansko prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, saj ni samo ohranilo v veljavi relevantnega sklepa o izvršbi, pač pa je določilo zgodnejši datum za začetek teka zakonskih zamudnih obresti, kot ga je določilo izvršilno sodišče. 12. Kadar pritožbeno sodišče ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, glede na naravo prekoračitve s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje (357. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, v katerem je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov od 24. 2. 2009 do devetega dne po vročitvi sklepa o izvršbi tožencu. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker je pritožba toženca v večinskem delu zavrnjena, je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi o pritožbi, ni bil potreben, zato stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. G. Ristin in drugi, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP): s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, 2008, komentar 7.člena, str. 69. Op. št. (2): J. Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 9.