Jedro

Dogovor o določitvi rabe dela stavbe ne pomeni spremembe pravne narave tega dela stavbe iz skupnega v več posameznih delov v izključni lasti posameznih etažnih lastnikov. Dejanska ureditev določenega dela kaže kvečjemu na ureditev načina rabe stanovanjske hiše v luči (sedanjega) 32. člena SZ-1. Sporazum o načinu rabe skupnih delov etažnim lastnikom ne preprečuje, da uporabljajo točno določen del podstrešja, ki je ohranil status skupnega dela stavbe najmanj od nacionalizacije dalje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v kolikor se nanaša na del z ID znakom 0000-136-5) potrdi.

II.Peti in šesti nasprotni udeleženec krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo: (1) da na stavbi z ID znakom 0000-136, ki stoji na parceli št. 456, k. o. 0000,1 z naslovom A. ulica 9, obstoji etažna lastnina; (2) da je kot splošni skupni del stavbe vpisana zemljiška parcela 465 in da so kot deli stavbe vpisani posamezni deli številka 901-904 ter nerazdeljeni posamezni del stavbe številka 900; (3) da je poleg navedene parcele splošni skupni del stavbe še del z ID znakom 0000-136-5; (4) da ima stavba štiri posamezne dele, z idealnimi deleži solastnine na vseh splošnih skupnih delih stavbe v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov; in (5) da posamezni deli z začasnimi ID znaki 0000-136-900 do 0000-136-904 po dokončni vzpostavitvi etažne lastnine ne obstojijo več (I. - VII. točka izreka).

2.Zoper sklep se v delu, ki se nanaša na odločitev o splošnem skupnem delu stavbe z ID znakom 0000-136-5, pritožuje šesti nasprotni udeleženec. Vztraja, da podstrešje ni splošni skupni del, temveč sta dva prostora posamezna dela stavbe v njegovi lasti, posledično pa so drugačni tudi idealni deleži. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP2 (ki se uporablja na podlagi 3. člena ZVEtL-13 in 42. člena ZNP-14 ). Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Po uvodnem povzemanju poteka postopka pritožnik opozarja, da je glede obstoja dogovora med etažnimi lastniki o uporabi podstrešja poleg zaslišanja pritožnika in priče B. B. predlagal tudi zaslišanje priče C. B., ki bi lahko potrdil, da so se etažni lastniki dogovorili o uporabi podstrešja in da je bila s tem podana zahteva, da se solastniški delež pritožnika na skupnem prostoru - podstrešju spremeni v etažno lastnino. Ker se sodišče do tega dokaza ni opredelilo, mu očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožnik ne razpolaga s pisnim dogovorom o ureditvi podstrešja, saj se je dokumentacija o tem izgubila, zato je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje dveh prič. Če bi sodišče dokaze izvedlo, bi uspel dokazati dogovor, da se podstrešje preuredi v posamezne dele stavbe in da sta dva dela podstrešja njegova last. Ob teh ugotovitvah bi bili izkazani tudi pogoji za priposestovanje dela podstrešja po 20. členu ZVEtL-1. Sicer pa je SZ5 v 13. členu dopuščal možnost spremembe solastniškega deleža na skupnih prostorih stavbe v etažno lastnino, s čimer so morali soglašati vsi solastniki in o tem skleniti pisno pogodbo. Ta ureditev je bila povzeta v Pogodbi o upravljanju stanovanjske hiše z 20.7.1995. Zmotna je tudi dokazna ocena nacionalizacijske pogodbe, darilne pogodbe, prodajne pogodbe in pogodbe o upravljanju, saj iz primopredajnega zapisnika z 20. 8. 2007 izhaja, da pritožniku kot kupcu stanovanja pripadata dva ključa za dva podstrešna boksa. Ugotovitev sodišča, da pritožnik ni uspel dokazati, da je splošni skupni del stavbe, to je del podstrešja, postal posamezni del v lasti pritožnika, je zato napačna. Zaradi neizvedenih dokazov je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo svojo odločitev opreti na 13. člen SZ in 20. člen ZVEtL-1.

4.3. Na pritožbo sta odgovorila četrta nasprotna udeleženka in peti nasprotni udeleženec in predlagala njeno zavrnitev. Peti nasprotni udeleženec zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

5.4. Pritožba ni utemeljena.

6.5. V pritožbenem postopku je sporno vprašanje pravnega statusa podstrešja, ki ga je sodišče uvrstilo med splošni skupni del stavbe, skupaj z vhodom, hodnikom in stopniščem, medtem ko pritožnik zatrjuje, da gre za štiri posamezne dele stavbe in da je na dveh delih pridobil lastninsko pravico. Pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivim razlogom iz 16. in 17. točke obrazložitve sklepa, da teh trditev ni izkazal.

7.6. Postopek vzpostavitve etažne lastnine je namenjen vzpostavitvi etažne lastnine na stavbi ter poenostavljenemu ugotavljanju pravne narave delov in imetnikov pravic na teh delih, ne pa razreševanju spornih lastninskih vprašanj. Sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev iz tega zakona, oziroma v korist udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (18. in 24. člen ZVEtL-1). In v skladu s tem je odločalo tudi v obravnavanem primeru. Pravna varnost odločitve v tem postopku je zato manjša in sklep po ZVEtL-1 ni ovira, da udeleženci svojih zahtevkov, ki se nanašajo na skupne ali posamezne dele stavbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi.

8.7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga z zaslišanjem priče C. B., saj se je do tega opredelilo posredno. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je dokazni predlog zavrnilo iz enakih razlogov, kot je zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem priče B. B. in pritožnika, kolikor se nanašajo na zatrjevani dogovor etažnih lastnikov o uporabi podstrešja. Poleg tega je pritožnik na naroku izrecno predlagal zaslišanje te priče glede pridobitve lastninske pravice na stanovanju, takšen dokazni predlog pa je glede na s strani pritožnika predloženo prodajno pogodbo z 8. 8. 2007 nepotreben, saj je že iz listinskih dokazov mogoče ugotoviti, kaj je bil predmet prodaje in s tem pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega naslova v luči 19. člena ZVEtL-1.

9.8. Neutemeljen je tudi očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokaznega postopka na podlagi listinskih dokazov jasno obrazložilo, zakaj celotno podstrešje bolj verjetno predstavlja splošni skupni del in ne posameznih delov stavbe. Dokazna ocena listin (denacionalizacijske odločbe s 14. 6. 1960, darilne pogodbe z 10. 7. 2007, prodajne pogodbe z 8. 8. 2007, primopredajnega zapisnika z 20. 8. 2007 in pogodbe o upravljanju stavbe z dne 20. 7. 1995), s katero se pritožnik niti ne sooči, je prepričljiva. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je bilo podstrešje najmanj od nacionalizacije dalje kvalificirano kot splošni skupni del stavbe6 , na katerem so imeli lastniki trajno pravico uporabe. To pomeni, da so imeli kasnejši lastniki stanovanj glede podstrešja lahko le istovrstno pravico. Tudi pogodba o upravljanju stanovanjske hiše iz leta 1995, katere podpisnika sta bila pravna prednika pritožnika, potrjuje, da so skupni deli med drugim podstrešje, hodniki in stopnišča. Pravica skupne souporabe podstrešja je pomenila pravico do izkoriščanja skupnega prostora v sorazmerju z deležem lastnika stanovanja in je bila po svoji vsebini enaka sedanjim upravičenjem etažnih lastnikov glede skupnih delov stavbe, kot jih opredeljuje 5. člen SZ-1. Pravica skupne uporabe podstrešja se je tako lahko pridobila le skupaj s posameznim delom stavbe, sorazmerno z deležem lastnika posameznega dela, in ni bila v samostojnem pravnem prometu.

10.9. Sprememba splošnega skupnega dela stavbe ali njegovega dela v posamezni del je mogoča le s soglasjem vseh etažnih lastnikov, in sicer z ustreznim sporazumom etažnih lastnikov (prim. 113. člen SPZ). Pritožnik v postopku ni navedel, kdaj naj bi bil tak dogovor med etažnimi lastniki dosežen in kateri etažni lastniki so bili prisotni. Kot je pravilno obrazložilo sodišče, pa dogovor o določitvi rabe dela stavbe7 ne pomeni spremembe pravne narave tega dela stavbe iz skupnega v več posameznih delov v izključni lasti posameznih etažnih lastnikov. Dejanska ureditev8 določenega dela kaže kvečjemu na ureditev načina rabe stanovanjske hiše v luči (sedanjega) 32. člena SZ-1. Sporazum o načinu rabe skupnih delov pa etažnim lastnikom ne preprečuje, da uporabljajo točno določen del podstrešja, ki je ohranil status skupnega dela stavbe najmanj od nacionalizacije dalje.

11.10. Predmet darilne pogodbe (med pravnimi predniki pritožnika), kot tudi prodajne pogodbe (sklenjene med prodajalcem in pritožnikom kot kupcem), je bilo dvosobno stanovanje s kabinetom v drugem nadstropju ter pripadajoči skupni deli stavbe. Iz listin ne izhaja, da bi bili pravni predniki tudi lastniki dela podstrešja, temveč le stanovanja s souporabo skupnih delov. Tudi primopredajni zapisnik, v katerem je zapisano, da je pritožnik prejel ključ podstrešja oziroma da je podstrešje izpraznjeno, ne izkazuje drugače, saj to ni naslov za pridobitev izključne lastninske pravice (v smislu 19. člena ZVEtL-1). Okoliščina, da je bila ureditev iz 13. člena SZ (ki dopušča možnost spremembe solastniškega deleža na skupnih prostorih stavbe v etažno lastninsko) povzeta v pogodbi o upravljanju stanovanjske stavbe iz leta 1995, pravilnosti presoje sodišča ne ovrže.

12.11. Ker zgolj morebiten dogovor o rabi ni pravno odločilen za spremembo splošnega v več posameznih delov, zaslišanje prič in pritožnika o tem ni bilo potrebno. Zavrnitev dokazov za ugotovitev pravno nepomembnega dejstva je bila zato pravilna.

13.12. Pritožba sodišču neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Ker je podstrešje skupni del stavbe, na njem priposestvovanje ni mogoče. Zatrjevani okoliščini, da pritožnik del podstrehe ves čas uporablja in temu ostali etažni lastniki ne nasprotujejo, zato nista pravno pomembni. Šesti nasprotni udeleženec glede na navedeno v tem postopku ne more uspeti z relativizacijo zakonske domneve (iz 2. in 3. odst. 20. člena ZVEtL-1), temveč bo lahko svojo zatrjevano stvarno pravico na delu stavbe uveljavljal s tožbo v pravdnem postopku (35. člen ZVEtL-1).

14.13. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu glede spornega splošnega skupnega dela stavbe potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

15.14. Sodišče petemu in šestemu nasprotnemu udeležencu ni priznalo odvetniških stroškov za sestavo odgovora na pritožbo in pritožbe, saj ne gre za skupne stroške (1. in 2. odst. 15. člena ZVEtL-1), temveč za stroške, ki so nastali z njunim zastopanjem. Lastne stroške zastopanja pa glede na splošno pravilo, ki ga določa 1. odst. 40. člena ZNP-1 (v zvezi s 3. členom ZVEtL-1), nosita sama.

-------------------------------

1Navajanje iste katastrske občine bo v nadaljevanju izpuščeno.

2Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS. št. 26/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP

3Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1

4Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1

5Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ

6Iz nacionalizacijske odločbe izhaja, da je bila iz nacionalizacije izvzeta souporaba podstrešja in se v korist izločenih štirih stanovanj odredila trajna pravica uporabe podstrešja, hodnika in stopnišča.

7Ob tem gre dodati, da pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da bi obstajal o tem pisni dokument, ki se je izgubil. To dejstvo je tožnik navedel šele v pritožbi, kar je glede na določilo 1. odst. 337. člena ZPP (v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1) prepozno.

8Provizorična ločenost z lesenimi vertikalnimi lamelami ne nudi podlage za opredelitev, da gre za štiri samostojne ločene prostore, od katerih dva v obliki posameznega dela stavbe pripadata pritožniku oz. njegovemu stanovanju.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 3, 18, 19, 20, 20/2, 20/3, 24, 35 Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 5, 32 Stanovanjski zakon (1991) - SZ - člen 13 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 113 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.