Jedro

Pri odločanju o prošnji se za dodelitev BPP na podlagi 3. odstavka 11. člena ZBPP, ugotavljajo tako finančni položaj prosilca kot tudi drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Ni dvoma, da morajo biti vsi predpisani pogoji za odobritev BPP kumulativno izpolnjeni, saj zakonodajalec s citiranimi določili ZBPP nikakor ne zagotavlja nikomur neomejenega dostopa do BPP, ampak le prosilcem, ki izkažejo, da kumulativno izpolnjujejo vse predpisane zakonske pogoje, vsekakor tudi objektivne pogoje po določilih 24. člena ZBPP

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določil 24. člena v zvezi s 37. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) zavrnila prošnjo tožnika, naknadno dopolnjeno z vlogo njegove skrbnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper dokončno prvostopno odločbo - vozniško dovoljenje z dne 22. 7. 2021, z navedeno serijsko številko, za vožnjo motornih vozil kategorij AM, A1, A2, A, B1, B in G, z veljavnostjo do 22. 7. 2026, v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo z dne 27. 9. 2021. 2. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da iz naknadno dopolnjene prošnje tožnika smiselno izhaja, da prosi za dodelitev izjemne ali nujne BPP po določilih 22. in 36. člena ZBPP, ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzame. Na tej podlagi ugotavlja, da mora prosilec za odobritev bodisi izjemne bodisi nujne BPP izpolnjevati tudi pogoje iz 24. člena ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev BPP, ki jih zakon primeroma našteva, med katerimi se vsakokrat presoja tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati (1. odstavek 24. člena ZBPP). Po določbi 3. odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale, kar pomeni, da morajo biti ob dodelitvi BPP izpolnjeni ne le materialni, ampak tudi objektivni oziroma t.i. postopkovni pogoji iz 1. in 2. odstavka 24. člena ZBPP, o čemer se je že večkrat izrekla sodna praksa, npr. v sodbi št. I U 1570/2015 z dne 24. 11. 2015. 3. Nadalje navaja, da po vpogledu navedene drugostopenjske odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo tožniku na podlagi njegove vloge še isti dan izdano navedeno vozniško dovoljenje z veljavnostjo do 22. 7. 2026, zoper katero se je tožnik pritožil, češ da mu je prvostopni organ vozniško dovoljenje podaljšal le za 5 let, četudi je tožnik o svoji vozniški sposobnosti predložil zdravniški izvid, s katero je bila njegova vozniška sposobnost ugotovljena za dobo 10 let, in sicer do leta 2031; navedel je še, da ker imajo njegovi vrstniki brez zdravniških pregledov stara vozniška dovoljenja z veljavnostjo do starosti 80 let, se tožnik smatra za žrtev diskriminacije, pritožbenemu organu je predlagal, naj mu vozniško dovoljenje podaljša do 16. 7. 2031. Z drugostopno odločno je bila njegova pritožba zavrnjena kot neutemeljena, ob ugotovitvi pritožbenega organa, da je bilo njegovo vozniško dovoljenje pravilno izdano z veljavnostjo 5-ih let, saj je že ob vložitvi vloge tožnik dopolnil starost 70 let, kar je relevantno glede na 4. odstavek 59. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), po katerem se imetniku, ki dopolni starost 70 let, izda dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij AM, A1, A2, A, B, B1, BE, F in G z veljavnostjo 5 let; pri tem se imetniku vozniškega dovoljenja navedenih kategorij, ki dopolni starost 70 let, podaljša veljavnost vozniškega dovoljenja v skladu s 6. odstavkom 59. člena ZVoz-1, če predloži zdravniško spričevalo, da je telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila določene kategorije. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik, ki je po podatkih njegove vloge za BPP rojen ... 1950, tako že ob vložitvi predmetne vloge za podaljšanje vozniškega dovoljenja dne 22. 7. 2021 nedvomno že dopolnil starost 70 let. Tožena stranka zato ocenjuje, da je bila v skladu s 4. odstavkom 59. člena ZVoz-1 odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje o izdaji vozniškega dovoljenja tožniku z veljavnostjo 5 let, pravilna in zakonita, na podlagi česar je nadalje zaključila, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh z morebitno tožbo v upravnem sporu zoper navedeni dokončni upravni akt, kar nadalje pomeni, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja iz 1. odstavka 24. člena v ZBPP za dodelitev zaprošene BPP.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo, skupaj z zahtevo za izločitev 14 poimensko navedenih sodnikov upravnega sodišča, vključno s sodnico, ki ji je po pravilih Sodnega reda dodeljena v obravnavo predmetna zadeva.

5. Toženi stranki tožnik v tožbi očita, češ da mu tožena stranka že od leta 2002 s kratenjem pravice do BPP krši ustavne pravice iz 22., 23., 24., 25., 26., 33., 34., 35., 66., 67. člena Ustave. Kot nerazumno označuje njeno stališče, da tožnik za morebitno tožbo nima verjetnih izgledov za uspeh. Nadalje meni, da naj bi mu bila posledično kratena pravica do kvalificirane vložitve tožbe zoper zanj sporno odločbo. Tožnik še navaja, da v prometu sodeluje mnogo voznikov v starosti med 70 in 80 let brez ugotovitve psihofizičnih sposobnosti za vožnjo, za razliko od tožnika, ki mu je bila s spornim upravnim aktom podaljšana veljavnost vozniškega dovoljenja le do 22. 7. 2026, navkljub zdravniškemu izvidu o ugotovljeni sposobnosti tožnika za vožnjo do 22. 7. 2032. Tožnik trdi, da je veljavna zakonodaja napačna in diskriminatorna. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, naj na glavni obravnavi ustno zasliši ministra za infrastrukturo ter tožnika in njegovo skrbnico, nato pa razveljavi izpodbijano odločbo in ugodi tožnikovi prošnji za dodelitev nujne ali izjemne BPP, oziroma podredno, naj zadevo vrne v ponovni postopek drugemu organu za BPP.

6. Tožena stranka je v danem roku skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču predložila predmetni upravni spis, odgovora na tožbo pa ni vložila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bilo o zahtevi tožnika za izločitev sodnice posebej odločeno s sklepom senata št. I U 1762/2021-5 z dne 7. 12. 2021, s katerim je zahtevo za izločitev sodnice sodišče kot nepopolna zavrglo.

9. Kar pa zadeva obravnavano tožbo sodišče pojasnjuje, da pravica do brezplačne pravne pomoči ni izrecno določena v Ustavi, temveč se ta pravica uresničuje na podlagi in po postopku, ki je predpisan z določili ZBPP, v skladu s katerim je tožena stranka tudi v konkretnem primeru ugotavljala izpolnjevanje pogojev za dodelitev zaprošene BPP. Pri tem je, glede na opisane okoliščine konkretnega primera, ki jih v tožbi tožnik ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače, tožena stranka pravilno ugotovila, da njegova prošnja v konkretnem primeru ne izpolnjuje vsebinskega pogoja po določilih 24. člena ZBPP iz razlogov, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jim v celoti sledi, zato jih na v svoji obrazložitvi ne ponavlja, pač pa se na njih zgolj sklicuje v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. 10. Sodišče sodi, da je tako tožena stranka torej pravilno na podlagi določil 24. člena ZBPP kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, tožnik pa konkretizirano niti ne nasprotuje ugotovitvam in stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki so jo vodile do zaključka, da nima izgledov uspeha za uspeh v predmetni sporni zadevi, temveč izrecno nasprotuje veljavni zakonski določbi iz 4. odstavka 59. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), po katerem se imetniku, ki dopolni starost 70 let, izda dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij AM, A1, A2, A, B, B1, BE, F in G zgolj z veljavnostjo 5 let, pri čemer tožnik ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da je njegov rojstni datum 14. 3. 1950 in da je torej 22. 7. 2021, ko je zahteval podaljšanje vozniškega dovoljenja, to starost že presegel. 11. Glede na navedeno je zaključek, ki ga je tožena stranka sprejela po preučitvi prošnje tožnika in listin v spisu, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja iz 1. odstavka 24. člena v ZBPP za dodelitev zaprošene BPP, tudi po presoji sodišča utemeljen. Tožnik uvodoma navedene sporne odločbe ne izpodbija po vsebini in v tožbi dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev, konkretno niti ne ugovarja, oziroma ne navaja prav nobenega pravno relevantnega argumenta, zakaj konkretno se ne strinja z razlogi in odločitvijo tožene stranke v konkretnem primeru, ampak le posplošeno kritizira odločanje tožene stranke. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila to, da je zadeva očitno nerazumna v smislu določil 24. člena ZBPP, navedeni zaključek pa zadostuje za ugotovitev, da ni izpolnjen eden izmed taksativno določenih zakonskih pogojev, ki morajo biti za odobritev BPP izpolnjeni kumulativno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je po mnenju sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila svojo odločitev in se pri tem opredelila do vseh v konkretnem primeru relevantnih dejstev v svoji obrazložitvi, ki jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija. Iz opisanih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter logično prepričljivo utemeljena z zadostnimi razlogi, ki omogočajo tudi njen preizkus in so skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa.

12. Po določbi 1. odstavka 1. člena ZBPP je namen tega zakona v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Tako se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP na podlagi 3. odstavka 11. člena ZBPP, ugotavljajo tako finančni položaj prosilca kot tudi drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Ni dvoma, da morajo biti vsi predpisani pogoji za odobritev BPP kumulativno izpolnjeni, saj zakonodajalec s citiranimi določili ZBPP nikakor ne zagotavlja nikomur neomejenega dostopa do BPP, ampak le prosilcem, ki izkažejo, da kumulativno izpolnjujejo vse predpisane zakonske pogoje, vsekakor tudi objektivne pogoje po določilih 24. člena ZBPP, ki se nanašajo na zadevo, v zvezi s katero se individualno uveljavlja odobritev BPP. Do brezplačne pravne pomoči je tako upravičena le oseba, ki poleg zakonsko določenih pogojev za posamezno vrsto BPP istočasno izpolnjuje tudi predpisani objektivni zakonski pogoj po določilih 24. člena ZBPP. Na tej zakonski podlagi se torej pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (1. alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP), kot je pravilno navedla že tožena stranka. Pri tem se skladno s 3. odstavkom 24. člena ZBPP šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno tudi ocenila, da v tožnikovem primeru ni izpolnjen navedeni zakonski pogoj iz 24. člena ZBPP ter temu posledično tudi, da tožnik torej ne izpolnjuje kumulativno vseh predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti za odobritev BPP kumulativno (vsi) izpolnjeni.

13. Po ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje enega od kumulativno predpisanih zakonskih pogojev za dodelitev BPP, pa je pravilna tudi odločitev tožene stranke, da v obravnavani sporni zadevi zavrne tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 14. Ker je glede na vse navedeno izpodbijana odločba tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je konkretnem primeru odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba med strankama ni sporno (da je tožnik, roj. ...1950, na dan 22. 7. 2021 ob vložitvi prošnje za podaljšanje vozniškega dovoljenja, že dopolnil starost 70 let).