Jedro

Kršitve pravil so sestavni del igre samo, če niso storjene na posebno predrzen ali nešporten način in pri pretirano grobi igri. V tožnikovem primeru očitno ni šlo zgolj za naključno ali nehoteno kršitev pravil športne igre, pač pa za namerno grobo in nešportno ravnanje, kar dokazuje tudi disciplinska sankcija, ki je bila izrečena tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval, naj mu toženec plača 35.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2006 dalje. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožniku je prisodilo 3.390,00 EUR z zahtevanimi obrestmi, medtem ko je zahtevek za plačilo 31.010,00 EUR z obrestmi zavrnilo. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za poseben sklep. Naknadno je s popravnim sklepom z dne 30. 10. 2012 izdano sodbo v izreku popravilo tako, da je znesek 3.390,00 EUR nadomestilo z zneskom 3.990,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik, ki se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da bo njegovemu odškodninskemu zahtevku v celoti ugodeno. Navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Iz te izhaja, da je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 3.990,00 EUR, v izreku pa je naveden znesek 3.390,00 EUR. Nadalje nasprotuje ugotovitvi sodišča, da naj bi sam prispeval k nastanku svoje poškodbe v obsegu 30%. Toženec je šele v tem postopku kot dokaz predlagal priče M. M., D. K. in M. T., ki so po pričakovanju izpovedali v toženčevo korist. Poudarja, da je do poškodbe prišlo pri igranju nogometa, kjer so v okviru igre udarci po nogi normalni. Nogomet je namreč igra, kjer so „kontakti med igralcema zaradi kontakta z žogo in pa morebitni prekrški normalni v okviru igre“. Če bi tožnik res nedovoljeno udarjal toženca po nogah, bi toženec lahko reagiral drugače in na dopusten način, nikakor pa ne bi smel tožnika udariti s pestjo v predel obraza. Sodišče je glede na prizadejane poškodbe tožniku prisodilo prenizko odškodnino, sicer pa tožnik odločitev o višini odškodnine prepušča pritožbenemu sodišču. 3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, na katerega opozarja pritožba, ne predstavlja procesne kršitve. Gre zgolj za očitno pisno pomoto, ki se je pripetila pri pisni izdelavi sodbe in jo je sodišče prve stopnje že odpravilo s popravnim sklepom. Tudi sicer v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), drugih kršitev te vrste pa tožnik v pritožbi ne uveljavlja.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga odškodninske odgovornosti in višina odškodnine. Izvedeni dokazi ter njihova celovita in skrbna ocena so sodišču omogočili zanesljiv zaključek o tem, da je tožnik s svojo pretirano grobo igro izzval toženca k napadu in s tem tudi sam prispeval k nastanku škode. Priče, ki jih našteva pritožba, so bile zaslišane že v kazenskem postopku. Ne gre torej za nov dokaz, kot poskuša prikazati tožnik v pritožbi. Ni jasno, kam meri pritožbeni očitek, da so te priče „po pričakovanju“ izpovedovale v toženčevo korist. Gre za nekdanje soigralce pravdnih strank, ki so v času škodnega dogodka trenirali skupaj z njima in so dogajanje opazovali iz neposredne bližine. Bistvene okoliščine, v katerih je nastala obravnavana škoda, so jim torej dobro znane, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na njihove izpovedi. Sicer pa tožnik v pritožbi ne navaja nobenega tehtnega razloga za dvom o njihovi verodostojnosti.

7. Sodišče prve stopnje je tožnikovo ravnanje, s katerim je izzval toženca, pravilno ocenilo kot nedopustno. Res je sicer, da pri nogometu zaradi narave same športne igre pogosto prihaja do telesnih stikov med igralci, kot so npr. brce in udarci po nogah, suvanje, prerivanje in podobno, vendar teh, za športno igro običajnih ravnanj, tožnik ne more enačiti s svojim obnašanjem, ki je bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje povod za toženčev napad nanj. Pri tem namreč ni šlo le za „nedovoljeno udarjanje po nogah“, kot poskuša prikazati pritožba, pač pa za grobe udarce, ki so se stopnjevali do tega, da je tožnik tik pred poškodbo toženca zgrabil v predelu vratu. Kršitve pravil so sestavni del igre samo, če niso storjene na posebno predrzen ali nešporten način in pri pretirano grobi igri(1). V tožnikovem primeru očitno ni šlo zgolj za naključno ali nehoteno kršitev pravil športne igre, pač pa za namerno grobo in nešportno ravnanje, kar dokazuje tudi disciplinska sankcija, ki je bila izrečena tožniku. Gotovo pa je, da bi se toženec na tožnikovo izzivanje moral odzvati drugače in ne z udarcem s pestjo v predel tožnikovega obraza. Sodišče prve stopnje je takšen toženčev pretiran odziv ustrezno ovrednotilo pri presoji odgovornosti za nastalo škodo. Tožencu je zato pripisalo bistveno višji delež (70%) v primerjavi s tožnikom, katerega soprispevek je ocenilo v obsegu 30%. Za še nižji tožnikov delež pa ugotovljene okoliščine škodnega dogodka ne dajejo podlage.

8. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku skladno s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) prisodilo le sorazmerno zmanjšano odškodnino. Pri njeni odmeri je pravilno upoštevalo predpisane kriterije iz 179. člena OZ. Odškodnina v višini 5.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 700,00 EUR za prestani strah po poškodbi tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza naravi in teži tožnikovih poškodb, poteku in zapletenosti tožnikovega zdravljenja ter stopnji in trajanju telesnih bolečin in strahu za izid zdravljenja, kot je opisano v izpodbijani sodbi. Njenim dejanskim ugotovitvam v tem delu pritožba niti ne oporeka. Odmerjena odškodnina tako predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo trpljenje, s čimer bo mogoče doseči njen namen, obenem pa ustrezno odraža razmerje med najtežjimi, težjimi in lažjimi škodnimi primeri, upoštevaje sodno prakso. Posebnih okoliščin, ki bi opravičevale višjo odškodnino od tistih, ki jih sodišče prisoja v podobnih primerih, tožnik v pritožbi niti ne navaja.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo. O stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

(1)sodba VS RS II Ips 208/2003 z dne 11. 3. 2004