Jedro

Odpustitev neporavnanih davčnih obveznosti ni vprašanje, ki bi ga bilo mogoče obravnavati v okviru postopka davčne izvršbe, pač pa je za odločanje o tem pristojen tisti organ, ki je izdal izvršilni naslov, na katerem temelji izpodbijani sklep.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je tožniku izdala dva sklepa o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, in sicer sklep št. DT 4934-120988/2019-1 z dne 22. 8. 2019 (v nadaljevanju sklep z dne 22. 8. 2019) in sklep št. DT 4934-138820/2019-1 z dne 26. 9. 2019 (v nadaljevanju sklep z dne 26. 9. 2019) ter en sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-170648/2019-1 z dne 6. 11. 2019 (v nadaljevanju sklep z dne 6. 11. 2019). S sklepom z dne 22. 8. 2019 je določila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na ta dan znaša glavnico v višini 1.189,75 EUR, zamudne obresti v višini 117,70 EUR in stroške sklepa v višini 10,00 EUR, torej skupaj v višini 1.317,45 EUR ; s sklepom z dne 26. 9. 2019 je določila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na ta dan znaša glavnico v višini 1.288,94 EUR, zamudne obresti v višini 461,44 EUR in stroške sklepa v višini 10,00 EUR, torej skupaj v višini 1.760,38 EUR; in s sklepom z dne 6. 11. 2019 je določila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na ta dan znaša glavnico v višini 2.498,69 EUR, zamudne obresti v višini 1.067,85 EUR in stroške sklepa v višini 10,00 EUR, torej skupaj v višini 3.576,54 EUR.

2. S sklepoma z dne 22. 8. 2019 in 26. 9. 2019 je FURS določila, da se dovoljena davčna izvršba opravi z rubežem tožnikovih denarnih prejemkov pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), ki ta rubež tudi izvrši. Določila je, da se lahko tožnikovi denarni prejemki zarubijo največ do višine dveh tretjin, vendar tako, da tožniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. S sklepom z dne 6. 11. 2019 pa je FURS določila, da se dovoljena davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki A., d.d. ter da ta banka opravi rubež tožnikovih sredstev do višine dolgovanega zneska tako, da upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena tega zakona. V vseh treh sklepih je FURS nadalje določila, da se morajo sredstva zarubiti na dan prejema sklepa ter da se morajo prenesti na prehodni podračun FURS, pri tem pa od označenih zneskov glavnic obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od naslednjega dne po izdaji sklepa do plačila. V nadaljevanju izrekov vseh treh sklepov je FURS v tabelah navedla izvršilne naslove, iz katerih izhajajo tožnikove neporavnane obveznosti, datum njihove izvršljivosti, glavice po posameznih izvršilnih naslovih in obresti od teh glavnic ter navedla, ali mora ZPIZ (prva dva sklepa) oziroma banka (tretji sklep) od tako določenih zneskov obračunavati nadaljnje obresti. FURS je še določila, da se ZPIZ oziroma banki prepoveduje izplačati denarna sredstva tožniku, temu pa v sklepu z dne 6. 11. 2019 prepovedala razpolagati z zarubljenimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg. V vseh treh sklepih je še določila, da tožnik plača tudi stroške davčnih izvršb in da njegove pritožbe zoper izpodbijane sklepe ne zadržijo začetih davčnih izvršb. 3. Tožnik je zoper vse tri sklepe o davčni izvršbi vložil pritožbe. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je s sklepom, št. DT-499-29/718/2019-3 z dne 23. 1. 2020, postopke odločanja o teh pritožbah združil in jih vodil kot en sam postopek, nato pa z odločbo pritožbe zavrnil kot neutemeljene.

4. Drugostopenjski organ uvodoma pojasnjuje, da je smotrno in ekonomično, da se pritožbe, ki jih je vložil tožnik zoper tri sklepe o davčni izvršbi, obravnavajo kot enotna pritožba in se o tem izda ena sama odločba. Sklepi se namreč nanašajo na pravice oziroma obveznosti, ki se opirajo na isto oziroma podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, drugostopenjski organ pa je pristojen za obravnavo vseh treh zadev. Ugotavlja, da so zato izpolnjeni vsi pogoji za združitev vseh treh zadev v en postopek, o čemer je odločil s sklepom.

5. Drugostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve povzema vsebino tožnikovih pritožb ter vsebino izpodbijanih sklepov, ki jim pritrjuje. Pojasnjuje, da iz tabel v 4. točki izreka vseh treh izpodbijanih sklepov izhaja, da se tožnika, poleg stroškov izdaje posameznega sklepa in stroškov predhodno izdanih sklepov, terja za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače na podlagi obračunov, za obdobje november 2012 do marec 2016. Navedeni so izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter zneski davka in zneski zamudnih obresti, kar pomeni, da imajo vsi trije sklepi sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Predmet postopka je le presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa, medtem ko vsebinska pravilnost izvršilnih naslovov, to je odločbe ali obračuna, ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe, saj dolžnik v tem postopku ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova, kot to določa sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2. Tožnik bi torej lahko navedbe o odmerjenih obveznostih uveljavljal zgolj v postopku, v katerem so mu bile odmerjene.

6. Fizične osebe so v obvezno socialno zavarovanje vključene iz naslova svojega statusa ali delovne aktivnosti, na način in pod pogoji, ki jih določajo predpisi s področja obveznega socialnega zavarovanja, prispevke pa pobira FURS. Drugostopenjski organ v zvezi s tem citira določbo prvega odstavka 16. člena in tretji odstavek 22. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) ter ugotavlja, da je iz podatkov registra davčnih zavezancev razvidno, da je bil tožnik od dne 31. 1. 2011 do dne 4. 3. 2016 pri družbi A., d.o.o. zavarovan z zavarovalno podlago 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe) za 40 ur tedensko. Tožnika se ne terja za obveznosti te družbe, pač pa za obveznosti, ki se glasijo nanj.

7. Drugostopenjski organ ugotavlja, da ni sporno, da je bil nad tožnikom dne 29. 6. 2016 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan dne 30. 7. 2019 brez razdelitve upnikom. Predlog za začetek postopka osebnega stečaja je bil vložen dne 1. 6. 2016. Sporno tudi ni, da je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 8. 4. 2019 tožniku izdalo sklep o odpustitvi obveznosti, s katerim je med drugim sklenilo, da se tožniku odpustijo obveznosti ter da odpust učinkuje za vse terjatve upnikov do tožnika, ki so nastale do 29. 6. 2016, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Sklep o odpustu obveznosti je konstitutivne narave, saj šele s pravnomočnostjo tega sklepa preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, na katero odpust obveznosti učinkuje. Glede učinkov sklepa o odpustu obveznosti drugostopenjski organ pojasnjuje, da so bile tožniku odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do 29. 6. 2016, razen tistih, ki so izvzete iz odpusta obveznosti po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Iz te določbe med drugim izhaja, da odpust obveznosti ne učinkuje na prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena, vse ZFPPIPP. Take prednostne terjatve so tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Od tožnika se z izpodbijanimi sklepi terjajo prav obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnosti za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, hkrati pa gre tudi za prednostne terjatve, na katere, kot je bilo pojasnjeno, odpust obveznosti ne učinkuje. Zato ni bilo nobene ovire za izdajo posameznega izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.

8. Glede na opisane zaključke drugostopenjski organ pojasnjuje, da začne davčni organ na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 postopek davčne izvršbe z izdajo sklepa o izvršbi, ko dolžnik izkazuje obstoj dolga. Iz knjigovodskih evidenc izhaja, da je tožnik na dan izdaje posameznega sklepa o davčni izvršbi izkazoval neplačan davek, s čimer so bili izpolnjeni zakonski pogoji za njihovo izdajo. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Drugostopenjski organ sicer razume tožnikovo finančno stisko, vendar pa slabo materialno stanje samo po sebi še ni razlog za to, da se zoper njega ne bi vodil postopek davčne izvršbe. Njegov socialni položaj pa je v davčno izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določajo denarne prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe in z omejitvami davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva, ki jih mora upoštevati izvrševalec sklepa, ki opravi rubež.

9. Drugostopenjski organ zaključuje, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je z izdajo vsakega od izpodbijanih sklepov pričel postopek davčne izvršbe zoper tožnika, saj so bile za to izpolnjene vse procesne predpostavke. Iz tega razloga je zato vse tri tožnikove pritožbe zavrnil kot neutemeljene.

10. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. Po tem, ko je v letu 2011 postal invalid, je želel poiskati kakršnokoli zaposlitev, ki bi jo lahko opravljal. Po navodilih Zavoda RS za zaposlovanje mu je bila kot edina možnost ponujena ustanovitev lastnega podjetja. Skladno s temi navodili je ustanovil podjetje A., d.o.o., kot lastnik in direktor. S poslovanjem podjetja so nastajali tudi stroški, in sicer stroški računovodstva, materialni stroški, pa tudi stroški za plačevanje prispevkov. Kljub vsem njegovim prizadevanjem, da bi ustvaril primerne prihodke in da bi posloval pozitivno, mu to ni uspelo. Razlog za to je bilo njegovo zdravstveno stanje. Je invalid III. kategorije in prejema invalidnino v višini 50,00 EUR. Zaradi vsega navedenega so nastali dolgovi. V obdobju, ko niso bili plačani prispevki, ni imel urejenega zdravstvenega varstva, kar je pomenilo, da ni mogel k zdravniku. Je hud sladkorni bolnik in potrebuje štiri injekcije inzulina dnevno. V tem času se je moral nekako znajti, tudi s pomočjo _pro bono_ ambulante v Kopru, kjer so mu občasno dali zdravila, kolikor so jih imeli. Zaradi nerednega zdravljenja sladkorne bolezni je leta 2015 zaporedoma doživel dve možganski kapi, ki sta mu pustili posledice. Moral je razglasiti osebni stečaj in tudi stečaj podjetja, saj ga ni več zmogel voditi. Ostali pa so dolgovi v skupni višini 6.654,37 EUR. Danes z ženo živita v najetem stanovanju. Poleg njegove pokojnine v višini 460,00 EUR, prejema žena 504,00 EUR pri Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Drugih dohodkov nimata, niti premoženja, ki bi bilo primerno za rubež. Ker sta nemočna, prosi za omilitev situacije. Njegov edini namen je najti ustrezno rešitev iz zagate.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik s tožbo izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, četudi zoper to odločitev ni rednega pravnega sredstva, niti ni dovoljeno sprožiti upravnega spora. Sodišču zato predlaga, naj tožbo zavrže. 12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je, četudi je tožnik v uvodu tožbe navedel, da izpodbija drugostopenjsko odločbo, iz vsebine tožbe mogoče razumeti, da se ne strinja z izpodbijanimi sklepi, s katerimi je bila zoper njega dovoljena davčna izvršba. Glede na to, da je tožnikova tožba laične narave, je sodišče pri presoji, ali ta izpolnjuje procesne predpostavke za njeno obravnavo, upoštevalo vsebino tožbe in zato ni sledilo predlogu tožeče stranke v odgovoru na tožbo, naj tožbo zavrže, pač pa jo je obravnavalo po vsebini.

14. Dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno, prav tako ni sporna razlaga materialnega prava, na katerem je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in tudi ni sporna njena obrazložitev, da odpust tožnikovih obveznosti v postopku osebnega stečaja ne učinkuje na nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. S temi zaključki tožene stranke sodišče v celoti soglaša in se nanje, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

15. Tožena stranka je pravilno izhajala iz določbe 143. člena ZDavP-2. Po tej določbi začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če davek ni plačan v rokih, predpisanih zakonom. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica lahko predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova. Tak izvršilni naslov je tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za vsak posamezen izvršilni naslov na seznamu naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej (9.točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2). Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi, tretji in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

16. Sodišče ugotavlja, da so bili vsi trije izpodbijani sklepi tožniku izdani na podlagi seznamov izvršilni naslovov (tabele v 4. točki izreka sklepov), v katerih je za vsak posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej, kot to določa 9. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Tožnik seznamu izvršilni naslovov ne oporeka niti ne oporeka ugotovljenim datumom izvršljivosti posameznih izvršilnih naslovov, ugotovljeni višini neporavnanih davčnih obveznosti ali odmerjenim zamudnim obrestim in stroškom postopka. Prav tako ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da gre za obveznosti, ki so izvzete iz odpusta obveznosti po ZFPPIPP. Predlaga pa, naj se mu naložene obveznosti omilijo in pojasnjuje svoje finančne in socialne razmere, ki mu onemogočajo plačilo teh obveznosti.

17. Sodišče pojasnjuje, da nezmožnost poravnave davčnih obveznosti in slabe finančne razmere ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov. Odpustitev neporavnanih obveznosti, kot to smiselno predlaga tožnik, ni predmet, ki bi ga bilo mogoče obravnavati v okviru postopka davčne izvršbe, pač pa so za odločanje o tem pristojni tisti organi, ki so tožniku izdali izvršilne naslove, na katerih temeljijo izpodbijani sklepi in bi zato moral ustrezni predlog v tej smeri nasloviti nanje, kolikor so za to izpolnjeni pogoji. Drugostopenjski organ je tudi pravilno pojasnil, da slabo materialno stanje samo po sebi ni razlog, da se zoper tožnika ne bi vodil postopek davčne izvršbe ter da je njegov osnovni socialni minimum varovan s tem, da je v sklepih z dne 22. 8. 2918 in 26. 9. 2019 tožena stranka določila, da mora izvrševalec sklepov (ZPIZ) ob rubežu tožnikovih prejemkov upoštevati, da se ti lahko zarubijo največ do višine dveh tretjin, vendar tako, da tožniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, banki pa naložila, da mora pri rubežu tožnikovih denarnih sredstev upoštevati izvzetja iz 159. člena in omejitve iz 160. člena, vse ZDavP-2. 18. Vse navedeno vodi sodišče do zaključka, da so izpodbijani sklepi o davčni izvršbi pravilni in utemeljeni na zakonu, postopek pred izdajo teh sklepov pa je bil pravilen ter je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo zavrnilo. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), izvedbe glavne obravnave pa ni predlagala nobena od strank.