Jedro

V primeru, ko je vrednost nepremičnine zaradi vlaganj zavezanca bistveno povečana, mora zavezanec povrnitev vlaganj oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine, zahtevati od denacionalizacijskega upravičenca v postopku denacionalizacije po 25. členu ZDen. Če je nepremičnino pridobil odplačno, je upravičen tudi do odškodnine, vendar le za tisto, kar je odplačno pridobil, torej za nepremičnino po stanju pred opravljenimi investicijami

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlagateljici za odvzete nepremičnine, za parc. št. 17/5.S stanovanjska stavba v izmeri 119 m2, dvorišče v izmeri 64 m2, vpisane v vl. št. ... k.o. x, ki v naravi predstavlja poslovno zgradbo na G, s pripadajočim zemljiščem, določi odškodnina v višini 565.019,38 EUR v obliki obveznic skupaj z zakonitimi obrestmi v višini 6% od dne 11.4.2008 dalje do plačila (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Nadalje je sklenilo, da je odškodnino iz 1. točke izpodbijanega sklepa, skupaj s pripadajočimi obrestmi, nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagateljici v roku 3 (treh) mesecev od pravnomočnosti sklepa (2. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je nasprotna udeleženka dolžna povrniti predlagateljici njene pravdne stroške v višini 2.844,83 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožujeta obe udeleženki.

Nasprotna udeleženka v pritožbi očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi sklep prvostopenjskega sodišča in v zadevi samo odloči v smislu podanih pritožbenih navedb oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sklep sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da predlagateljici v tem nepravdnem postopku pripada odškodnina za podržavljeno in vrnjeno nepremičnino, torej nepremičnino brez vlaganj oziroma nepremičnino po stanju – obsegu, kot je bila podržavljena. Institut bistveno povečane vrednosti ureja 25. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in je predmet odločanja v postopku denacionalizacije. V konkretni zadevi so upravičenke, skladno z določbo 2. odstavka 25. člena ZDen, v postopku denacionalizacije izbrale opcijo – nepremičnina jim je bila vrnjena v naravi, s tem, da so predlagateljici, kot zavezanki za vračilo, za razliko v vrednosti plačale odškodnino. Doplačilo v vrednosti nepremičnine (med podržavljeno in vrnjeno) gre torej v breme upravičenk. Ker nasprotna udeleženka ni zavezanka za plačilo odškodnine po 25. členu ZDen, se v postopkih denacionalizacije ne spušča v sam način vrednotenja oziroma ugotavljanje vrednosti nepremičnine. Nesporno je, da razlika v vrednosti nepremičnine, ki predstavlja vlaganja, ne prizadene nasprotne udeleženke, saj odškodovanje nepodržavljenega premoženja – konkretno vlaganj izvedenih po podržavljenju v sicer podržavljenem objektu, ureja že omenjeni 25. člen ZDen. Prvostopenjsko sodišče je predlagateljici določilo odškodnino tako, da je od vrednosti nepremičnine, ocenjene v cenitvi sodnega izvedenca in cenilca po stanju na dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (11.4.2008) – 649.500 EUR, odštelo 84.480,62 EUR, tj. vrednost vlaganj, ki jih je ugotovila Upravna enota Ljubljana v svoji odločbi o denacionalizaciji. Za nasprotno udeleženko je sporno, ali je pravilno, da se znesek odškodnine iz naslova bistveno povečane vrednosti v naravi vrnjene nepremičnine, ki je bil ugotovljen v postopku denacionalizacije, odšteje od vrednosti ugotovljene v tem postopku. Znesek bistveno povečane vrednosti nepremičnine je izračunan na način in po metodologiji, ki se za vrednotenje premoženja uporablja v postopkih denacionalizacije – podlaga za takšno vrednotenje so ZDen in na njegovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi. Cenitev vrednosti nepremičnine, za postopek določitve odškodnine na podlagi 73. člena ZDen, pa je bila pripravljena po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini – to je po tržni vrednosti. Obe metodologiji za ugotavljanje vrednosti nepremičnin med seboj nista primerljivi, posledično tudi ne ocenjeni vrednosti, kar pomeni, da ni mogoče od vrednosti, ugotovljene po razlastitvenih predpisih – tržne vrednosti, odštevati vrednosti, ugotovljene po denacionalizacijskih predpisih. Po mnenju nasprotne udeleženke bi bilo pravilno, da bi prvostopenjsko sodišče pri odštevanju vrednosti vlaganj upoštevalo vrednost vlaganj, ki bi bila izračunana na enak način kot vrednost vrnjene nepremičnine, torej po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin oziroma po tržni vrednosti. Navedeno posledično pomeni, da bi bila ocenjena nepremičnina po stanju in obsegu, kot je bila podržavljena, kar je nasprotna udeleženka zatrjevala ves čas postopka. Nasprotna udeleženka tudi meni, da med stroške postopka ne sodi sodna taksa za predlog, saj je sodna praksa zavzela stališče, da se v primeru določitve odškodnine po 73. členu ZDen takse ne plačujejo (npr. sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 2019/2007 z dne 18.3.2008, sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 305/2001 z dne 29.10.2010).

Predlagateljica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka in sicer proti odločitvi glede zakonitih obresti ter proti odločitvi o stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni. Predlagateljica opozarja na odločitev Višjega sodišča v sklepu II Cp 2939/2008 z dne 17.9.2008, iz katere izhaja stališče, da predpisi, ki urejajo obrestovanje obveznic glede pričetka teka obrestovanja ne razlikujejo med denacionalizacijskimi upravičenci, zavezanci iz čl. 73 ZDen in zlasti ne med zavezanci iz čl. 73 ZDen, ki so nepremičnine vrnili pred ali po 1.7.1996. Ureditev iz čl. 73 ZDen je specifična in je ni mogoče razlagati skozi določbe splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov. Sodišče ni zakonodajalec in ne more in ne sme spreminjati pravne ureditve, kot jasno izhaja iz navedenih predpisov. Po mnenju pritožbe je položaj zavezancev specifičen in neprimerljiv s položajem oškodovancev po splošnih premoženjskih predpisih. Zavezanec ne izgubi le premoženja, ki ga je plačal (po tržni ceni), namesto tega ne dobi odškodnine v denarju temveč v obveznicah, ki niso ekvivalent denarja, še zlasti glede na gibanje tečajev, pa še na izplačilo teh mora čakati, dodatno ga lahko bremeni še odškodnina za nezmožnost uporabe, sedaj pa bo „kaznovan“ še s tem, da se mu ne bodo priznale obresti, čeprav tako določajo predpisi in so se pred tem priznavale in izplačevale vsem drugim zavezancem. Nasprotno od navedenega stališča Višjega sodišča se je prvostopenjsko sodišče postavilo v vlogo zakonodajalca in predpise spremenilo z razlago. V predpisih bi morala biti drugačna ureditev izrecno navedena, taka sprememba predpisov pa seveda ne bi imela retroaktivnega učinka. Predpisov se ne da zaobiti, saj bi to pomenilo kršitev načela pravne varnosti oziroma zaupanja v pravo. Vprašanje obrestovanja je presojalo tudi že Ustavno sodišče v odločbi U-I-144/97, ko je šlo za presojo čl. 13 Uredbe, po kateri prejemniki niso prejeli tudi obresti, ki so se natekle od pričetka obrestovanja (1.7.1996) do izročitve obveznic. Ustavno sodišče je tako določbo odpravilo, ker je ugotovilo, da je v nasprotju z Zakonom o SOS, ki določa, kdaj se obresti začnejo izplačevati. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem vprašanju upoštevalo dokaze, ki jih je predložila nasprotna udeleženka glede obrestovanja obveznic, ki pa so bili, tudi po nesporni ugotovitvi sodišča, predloženi prepozno. Sodišče je pri odločitvi te dokaze očitno upoštevalo, saj se je postavilo na stališče, da je predpise, ki urejajo obrestovanje obveznic, možno „spremeniti“ že z namensko razlago. V kolikor sodišče upošteva kakršenkoli dokaz, tudi dokaz glede materialnega prava, ki vpliva na odločitev in je nesporno prekludiran, gre za bistveno kršitev določb postopka po čl. 339/1 ZPP, saj je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Pri tem se je prekludirane dokaze (pravna mnenja) upoštevalo le delno, ni se upoštevalo nasprotnih pomislekov v mnenjih, da bi spreminjanje predpisov in dosedanje prakse priznavanja obresti, pomenilo nedopustno retroaktivnost (čl. 155 Ustave RS). Nastale bi tudi razlike med zavezanci, ki so v istem pravnem položaju, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakosti pred zakonom po čl. 14/2 Ustave RS. Nasprotna udeleženka je sama navedla, da je do sedaj, pri vseh izročitvah obveznic, tudi takih kot je konkretni primer, izplačala navedene obresti od 1.7.1996 dalje (v obliki kuponov k obveznici, zapadlih pred izročitvijo obveznic) in je postopala po sklepu Vlade RS in Uredbi ter da bi drugačen način izplačevanja obresti lahko pomenil spremembo obveznosti izdajatelja vrednostnega papirja. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri odločitvi ni upoštevalo Sklepa Vlade – torej izdajatelja vrednostnega papirja, o izdaji obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (Ur.l. RS št. 80/2007), ki ureja obrestovanje in izplačevanje obveznic (čl. 5, čl. 6 in čl. 8). Odločeno bi moralo biti, da obresti od obveznic predlagateljici pripadajo od 1.7.1996 dalje, v skladu z Zakonom o Slovenskem odškodninskem skladu, Uredbo o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad ter sklepom Vlade RS o izdaji obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (Ur.l. RS št. 80/2007). Predlagateljica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je upoštevalo za predlog, druge vloge in naroke osnovo 500 točk namesto 1000 točk. Po tar.št. 22 Odvetniške tarife (Ur.l. RS 67/2003), upoštevaje tar.št. 18/1 in vrednost točke o,459 EUR ter višino odškodnine, bi moralo upoštevati maksimalno vrednost storitve v višini 2000 točk in glede na tar.št. 22 od te, torej 1000 točk. Za predlog in prvo pripravljalno vlogo bi moralo priznati po 1000 točk, torej skupno 2000 točk, za ostale 4 pripravljalne vloge pa po 500 točk, skupaj 2000 točk. Prav tako bi moralo za štiri naroke in dva ogleda priznati po 1000 točk, skupaj torej 6000 točk. Stroški bi tako morali biti priznani še za razliko 5000 točk, torej še v znesku 2.295,00 EUR, povečanem za 20% DDV.

3. Obe udeleženki sta odgovorili na pritožbo. Predlagateljica je predlagala, naj se pritožba nasprotne udeleženke kot neutemeljena zavrne, nasprotna udeleženka je predlagala, naj se kot neutemeljena zavrne pritožba predlagateljice.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. V primeru, ko je vrednost nepremičnine zaradi vlaganj zavezanca bistveno povečana, mora zavezanec povrnitev vlaganj oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine, zahtevati od denacionalizacijskega upravičenca v postopku denacionalizacije po 25. členu ZDen. Če je nepremičnino pridobil odplačno, je upravičen tudi do odškodnine po 73. členu ZDen od Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD d.d.), vendar le za tisto, kar je odplačno pridobil, torej za nepremičnino po stanju pred opravljenimi investicijami. V nasprotnem primeru bi zavezanec dobil investicije povrnjene dvakrat, enkrat od upravičenca, drugič od SOD d.d. Gre tudi za dva različna postopka, prvi je postopek denacionalizacije, v katerem se ugotavlja pravica do vrnitve nepremičnine v naravi, višina povečane vrednosti nepremičnine in odškodnina za razliko v vrednosti, drugi pa je poseben nepravdni postopek, v katerem se ugotavlja, ali je zavezanec nepremičnino dobil odplačno in odškodnina. SOD d.d. ni v nikakršnem razmerju z upravičencem, da bi lahko od njega nadalje izterjal razliko, ki po 25. členu ZDen bremeni upravičenca, ker je od možnih upravičenj po 2. odstavku navedenega člena izbral vrnitev nepremičnine v last in posest. Tako tudi ni mogoče v postopku za določitev odškodnine za denacionalizirano premoženje po 73. členu ZDen kakorkoli upoštevati višine povrnitve vlaganj, ki je bila ugotovljena v postopku denacionalizacije po 25. členu ZDen. Iz tega razloga je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je od ocenjene vrednosti nepremičnine na dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji odštelo vrednost vlaganj, ki jih je ugotovila Upravna enota Ljubljana v svoji odločbi o denacionalizaciji. Sodišče prve stopnje je pravilno kot materialnopravno podlago za kriterije, po katerih se odmeri odškodnina, navedlo Zakon o urejanju prostora (ZureP-1). Vendar pa so predpisi o razlastitvi le kriterij za določanje višine odškodnine, ne vplivajo pa na presojo, po katerem stanju naj se nepremičnina vrednoti (glej sklep VS RS II Ips 984/2007 z dne 31.3.2011). Zaradi tega je prvostopenjsko sodišče nepravilno pozivalo izvedenca k cenitvi nepremičnine po stanju na dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Namen zakonodajalca ob sprejemu 73. člena ZDen je bil v ohranitvi produkcijskih sposobnosti zavezancev, vendar gre kljub temu za poseben način odškodovanja zavezancev, zato naj zavezanec dobi odškodnino le za tisto, kar je odplačno pridobil. Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti višino odškodnine v skladu s 73. členom ZDen in predpisi o razlastitvi za nepremičnino po stanju, kot je bila podržavljena in ne po stanju na dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno navedlo materialnopravne predpise, na podlagi katerih se obrestuje odškodnina, določena v obveznicah, namreč ZDen, Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu (Ur.l. RS, št. 7/93 s spremembami; ZSOS) in na njegovi podlagi sprejeta Uredba o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec SOS (v nadaljevanju: Uredba). V obrazložitvi navede, da je pričetek obrestovanja glavnice uredila Uredba in da se po njenem 7. členu začne glavnica obrestovati 1.7.1996, izplačevati pa 1.12.2004. Kljub temu določi začetek izplačevanja obresti od datuma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji z obrazložitvijo, da pred tem do obrestovanja ni moglo priti, saj predlagateljica pred tem nepremičnine ni bila zavezana izročiti, v prid temu zaključku pa navede lastno odločitev v tem postopku, ko je za določitev vrednosti nepremičnine upoštevalo vrednost nepremičnine na dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Zadnji argument je napačen, kot je razloženo zgoraj, prav tako pa navedeni zaključek prvostopenjskega sodišča. Vprašanje odškodnine denacionalizacijskim zavezancem je celovito in specifično urejeno v zgoraj navedenih predpisih. Pri uporabi 73. člena ZDen in predpisov, sprejetih zaradi izvrševanja te določbe, glede na določbo 1. odstavka 6. člena ZDen niso uporabni splošni premoženjski oziroma odškodninski predpisi. Poleg tega lahko sodišče veljavne predpise razlaga le, kadar so njihove določbe nejasne in potrebne razlage, v konkretnem primeru pa ne gre za tako situacijo.

6. Glede na navedeno je potrebno pritožbama predlagateljice in nasprotne udeleženke ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožbeno sodišče iz tega razloga ne odgovarja na preostale pritožbene trditve, napotki sodišču prve stopnje za nadaljnje obravnavanje pa so razvidni iz zgornje obrazložitve.

7. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).