Jedro

Če je med zakoncema (zunajzakonskima partnerjema) spor o deležih na nepremičnini, katere solastnik je tretja, v pravdi nezajeta oseba, katere delež pa tudi ni določen, se spor med zakoncema ne more rešiti, dokler delež tretje osebe ni določen. Zato mora tudi ta biti pritegnjena v pravdo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje tožnika in toženke poslovni prostor K. K. v Ljubljani, Ulica ... 2 z opremo, in sicer za vsakega do ene četrtine, ter je toženka dolžna izdati tožniku ustrezno lastninsko listino in povrniti pravdne stroške ter da je toženka dolžna plačati tožniku 4.880.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 448.525,00 SIT. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bilo s sklenitvijo sodne poravnave dne 15.2.1994 med pravdnima strankama rešeno vprašanje imetništva stanovanjske pravice na stanovanju na Ž.... 15 v Ljubljani. S tem je tožnik pridobil pravico do odkupa stanovanja. S poravnavo je bilo med strankama tako dokončno rešeno vprašanje glede tega stanovanja. Novo stanovanje na M.... 6 je toženkino posebno premoženje, saj ga je toženka kupila s prodajo. prejšnjega stanovanja in temu dejstvu tožnik ni nikoli nasprotoval. V času vložitve tožbe med strankama ni bilo drugega skupnega premoženja, razen spornega lokala. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik v tožbenem zahtevku moral zajeti vse tri nepremičnine, napačno. Tudi zavrnitev alternativnega, dajatvenega zahtevka, je po mnenju tožnika napačna. Ta zahtevek namreč vsebuje vrnitev vlaganj tožnika v sporni lokal. Gre torej za obligacijski zahtevek, ki je neodvisen zahtevek in vsebuje tudi konč no pravno posledico delitve skupnega premoženja, ki se sicer ugotavlja in določa v posebnem nepravdnem postopku. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče sicer navaja vse dokaze, ki sta jih stranki predlagali ter sodišče izvedlo, vendar se sodišče do njih ne opredeli niti jih ne oceni v celoti, temveč le delno. Ni tudi ocene sodišča, kaj je zajela sporna sodna poravnava kot skupno premoženje. Sodba sodišča prve stopnje ima zato takšne pomanjkljivosti procesne narave, da se je ne da preizkusiti. Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora biti sklad skupnega premoženja zakoncev (oziroma zunajzakonskih partnerjev) načeloma obravnavan enotno, celovito in hkrati, razen takrat in toliko, kolikor sta si stranki preostanek skupnega premoženja že razdelili in določili merila za delitev. Vendar pa to še ne pomeni, da mora tudi sam tožbeni zahtevek zajeti vse skupno premoženje, kot to zmotno zaključi sodišče prve stopnje in iz tega razloga tudi zavrne tožbeni zahtevek. Zunajzakonski partner, ki s tožbo uveljavlja delež na skupnem premoženju, ni dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja, sodišča pa to ne odvezuje, da pri ugotavljanju deleža na posamezni stvari skupnega premoženja (ki je predmet konkretne tožbe) upošteva vse ostalo premoženje. To pa seveda pod predpostavko, da sploh obstaja med strankama še kakšno skupno premoženje (stvar). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v tožbi postavlja tudi trditev, da sta od četrte gradbene faze dalje do končane gradnje sporni lokal gradila toženka in tretja oseba Leopold , ki naj bi bila dogovorjena, da sta solastnika lokala do ene polovice. Sredstva, s katerimi se je plačevalo gradbena dela in oprema, pa so bila skupna sredstva pravdnih strank. Glede na takšno trditveno podlago tožbe gre v obravnavani zadevi za stvarnopravni spor med zunajzakonskima partnerjema o tem, kakšni so njuni deleži na nepremičnini (spor o skupnem premoženju), katere solastnik pa je potrditvah v tožbi tudi tretja, v pravdi nezajeta oseba (Leopold ). Ta spor med zunajzakonskima partnerjema se zato ne more rešiti, dokler delež tretje osebe ni določen. Zato mora biti tudi ta pritegnjena v pravdo (nujno sosporništvo). Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zmotno uporabilo materialno pravo (356. člen ZPP/77). Pritožbeno sodišče pa sodbe sodišča prve stopnje ni moglo spremeniti, saj je sodišče prve stopnje odločilo o drugačnem tožbenem zahtevku, kot je bil postavljen. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi o sklepčnosti tožbenega zahtevka, pri tem pa ne bo smelo prezreti, da tožeča stranka v tožbi ni postavila eventualnega zahtevka na vrnitev vlaganj (obligacijskega zahtevka) temveč le stvarnopravni zahtevek z nadomestnim upravičenjem (facultas alternativo) ki je v tožbenem zahtevku izraženo z besedami "lahko pa se toženka reši gornjega zahtevka, če pristane na zahtevek...". Tako ne drži pritožbena trditev, da gre za kumulacijo zahtevkov ( stvarnopravnega in obligacijskega). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77. Določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77) je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99).