Jedro

S podajanjem lastne ocene okoliščin, na podlagi katerih je utemeljen priporni razlog, vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ne more uspeti, saj s tem uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju po vložitvi obtožnice obdolženemu Č. N. na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor, odrejen iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in obdolžencu odpravi pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložena obstoj pripornih razlogov in sorazmernost pripora ter da so ti razlogi pravilno ocenjeni. Zato vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se od odvzema prostosti obdolžencu 4. 12. 2012 pa do danes v postopku razen zaslišanj pred preiskovalno sodnico in enim preiskovalnim narokom, ni dogajalo nič. Sodišča so le sprejemala odločitve o podaljšanju priporov v predmetnem kazenskem postopku. Vložnica je prepričana, da poseg v obdolženčevo svobodo ni sorazmeren z očitanim kaznivim dejanjem ter da priporna razloga nista podana. Obdolženec je slovenski in srbski državljan, v Srbiji ni bil že vsaj pet let, stalno prebivališče ima prijavljeno v Sloveniji, kjer tudi dejansko prebiva. Drugega prebivališča obdolženec nima, v Sloveniji ima tudi urejeno zdravstveno zavarovanje. Obdolžencu tudi ni mogoče očitati, da se je v preteklosti izogibal prihodom na sodišče, zato je vložnica prepričana, da ni realne nevarnosti, da bi se obdolženec v primeru izpustitve na prostost skušal izogniti dokončanju kazenskega postopka z odhodom v tujino. Prav tako je vložnica prepričana, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj do sedaj zbrani dokazi ne potrjujejo, da bi obdolženec lahko ponovil očitana kazniva dejanja.

6. Vložnica je po vsebini enake navedbe o tem, da po njenem mnenju priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni podan, navajala v odgovoru na predlog državnega tožilca o podaljšanju pripora, podanem v vloženi obtožnici, ter v pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je priporni razlog begosumnosti pri obdolžencu še vedno podan, saj je slovenski in srbski državljan, zato bi lahko v primeru izpustitve na prostost odšel v Srbijo, slednja pa svojih državljanov ne izroča Sloveniji, s tem pa bi se izognil dokončanju kazenskega postopka. Obdolženec ima partnerko in otroka v Bosni in Hercegovini, pri čemer naj bi bila obdolženčeva partnerka članica iste kriminalne združbe, obdolženec je tudi pogosto odhajal k partnerki v navedeno državo. Zoper obdolženca je bila zaradi izmikanja nastopu zaporne kazni že izdana tiralica, zagrožena kazen za očitano kaznivo dejanje pa je relativno visoka (od enega do osmih let zapora). Višje sodišče v Mariboru je takim razlogom prvostopenjskega sodišča pritrdilo ter še dodalo, da se omenjene navezne okoliščine z drugimi državami kažejo kot močnejše oziroma kot take, ki skupaj z razpisano tiralico v drugem kazenskem postopku zaradi prestajanja kazni zapora in višino zagrožene kazni utemeljujejo nevarnost, da bi obdolženec po izpustitvi na prostost lahko pobegnil. Take razloge nižjih sodišč o obstoju pripornega razloga begosumnosti Vrhovno sodišče sprejema kot razumno utemeljene. S podajanjem lastne ocene okoliščin, na podlagi katerih je utemeljen omenjeni priporni razlog, vložnica ne more uspeti, saj s tem uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vložnica ni obrazložila svojega prepričanja, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan ter da pripor ni sorazmeren ukrep, zato Vrhovno sodišče takih njenih trditev ni moglo presoditi (prvi odstavek 424. člena ZKP). S prav tako neobrazloženo trditvijo, da zbrani dokazi ne potrjujejo ponovitvene nevarnosti, pa vložnica nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo po vsebini zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženega Č. N. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.