Jedro

Odbitek vstopnega DDV je pravica, ki gre davčnemu zavezancu, ob izpolnjevanju določenih pogojev. V obravnavanem primeru je odločilno to, da tožeča stranka ni izkazala, da bi dobave blaga dejansko opravili družbi, ki sta izstavili račune, od katerih je tožeča stranka uveljavljala odbitek DDV in na tej podlagi zahtevala vračilo presežka DDV. Tožeča stranka razen spornih računov ni predložila listin, ki bi potrjevale, da je bila dobava opravljena, zgolj račun in njegovo plačilo pa še ne izkazujeta resničnosti dobave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožeči stranki naložila plačilo davka na dodano vrednost (DDV) in pripadajoče obresti, ki so obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe za davčna obdobja oktober in december 2005, september 2006, oktober 2006 in februar 2007, in sicer 20 % DDV v znesku 12.258,58 EUR ter obresti v znesku 1.294,05 EUR. Določen je bil 30-dnevni rok za prostovoljno izvršitev odločbe. Zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov ni bilo ugodeno, določeno pa je bilo tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V obrazložitvi odločbe davčni organ ugotavlja, da je tožnik v davčnem obdobju oktober 2005 uveljavil odbitek vstopnega DDV po računu A. d.o.o. s številko računa 242-2005 z dne 11. 10. 2005 za uporabo dvorane v znesku 108.000,00 SIT. Odbitek DDV v znesku 18.000,00 SIT je bil opravljen v nasprotju z določilom 2. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06-UPB4, v nadaljevanju ZDDV). Ker tožnik telovadnice ni uporabil za namen opravljanja dejavnosti, se tožniku ta odbitek ni priznal. Nadalje je tožnik v februarju 2007 uveljavil odbitek vstopnega DDV po računu B. d.o.o. s številko računa 7201901 z dne 13. 2. 2007 v znesku 1.085,29 EUR, in sicer za popravilo službenega osebna vozila Passat. Odbitek DDV je bil opravljen v nasprotju z določilom 66. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1), ki med drugim določa, da zavezanec za davek nima pravice odbijati DDV od osebnih avtomobilov ter nadomestnih delov in storitev povezanih z njimi. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik uveljavil pravico do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih od neplačujočih gospodarskih subjektov, in sicer družbe C. d.o.o. in družbe D. d.o.o. Račun družbe C. št. 241/2005 v znesku 7.258.200,00 SIT za nabavo osnovnih sredstev (licenca za računalniške programe Windows, Office, Corel, Photoshop in Autocad) je evidentiran v evidenci prejetih računov tožnika na dan 16. 12. 2005. Na prejetem računu je naveden naslov družbe C., ki se razlikuje od naslovov, kjer je imel zavezanec registriran sedež dejavnosti. Tožnik je del nabavljenih licenc evidentiral na konto 6600 – blago, drugi del pa je evidentiral na konto osnovnih sredstev. Davčni organ je pri tožniku preveril predložene zgoščenke, na katerih naj bi bili programi in ugotovil, da se večji del predloženih zgoščenk s programi ne nanaša na programe, nabavljene po obravnavanem spornem računu. Ugotovljeno je bilo, da je predložena programska oprema s strani tožeče stranke ponaredek ter da tožnik nima nameščene programske opreme za Adobe Photoshop in Adobe Autocad, ostalo programsko opremo navedeno na obravnavanem računu pa je mogoče uporabljati. V zvezi z nabavo programske opreme je davčni organ na podlagi 39. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) družbi E. d.o.o., ki je pooblaščena prodajalka programske opreme Autocad v Sloveniji, podal zahtevek za pridobitev podatkov. Družba E. d.o.o. je odgovorila, da nabavljeni programski paket Autocad 2005 Lite z določenimi kodami, nabavljenimi po računu C. d.o.o. ne obstojajo, saj ta programski paket ni bil izdan s strani proizvajalca programske opreme Autodesk. Ta družba je še razložila, da se pravica do uporabe programske opreme izkazuje z računom, iz katerega mora biti razvidno število licenc in ime produkta. Posredovana je bila tudi vzorčna licenčna pogodba, ki jo stranka pridobi ob namestitvi programske opreme, ko se le-ta registrira na določeno osebo. Preprodaja je potem mogoča le ob odobritvi Autodeska. Autodeskovo programsko opremo pa lahko za nadaljnjo prodajo od pooblaščenih prodajalcev nabavljajo le podjetja, ki se ukvarjajo s tovrstno dejavnostjo. Ugotovitve davčnega organa so bile, da tožnik ne razpolaga z originalno programsko opremo za Avtocad 2005 LT, saj je predložil ponaredek, da ni bila izkazana pravica do uporabe programske opreme Autocad 2005 LT, ker ni bila predložena licenčna pogodba, ki se pridobi ob registraciji, da zavezanec za davek programske opreme Autocad ne uporablja, ker le-ta ni nameščena na preverjenih računalnikih ter da programska oprema Autocad 2005 LT s serijskimi številkami, ki jih je nabavil tožnik, dejansko ne obstoja. Davčni organ je tako ugotovil, da nabavljena programska oprema Autocad 2005 dejansko ne obstaja in ni bila izdana s strani pooblaščenega proizvajalca, kar pomeni, da je nabava te programske opreme po računu C. številka 241/2005 fiktivni oziroma navidezni posel. Iz pregleda vseh petih transakcijskih računov, preko katerih je posloval C., ni razvidno, da bi preko transakcijskih računov poravnaval obveznosti do dobaviteljev ali podizvajalcev. Zato tudi ni razvidno, kdo so bili njegovi dobavitelji. Iz pregledane dokumentacije, pridobljene v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora s strani kupcev, davčni organ z gotovostjo ugotavlja, da vse te zaračunane storitve s strani družbe C. niso bile opravljene. Na naslovu ..., ki ga je navedla družba C. kot naslov opravljanja dejavnosti, se je oglasil davčni organ in ugotovil, da se na navedenem naslovu dejavnost ne opravlja. Davčnemu organu tudi ni uspelo vzpostaviti nikakršnih stikov z direktorjem družbe C. Iz ugotovitev davčnega organa sledi, da je račun C. 241/2005 za nabavo računalniške opreme v vrednosti 7.258.200,00 SIT navidezen in da je bil odbitek vstopnega DDV v znesku 1.209.700,00 SIT izveden v nasprotju z določili 40. člena ZDDV, ker obravnavane dobave blaga ni opravila družba C. Prav tako je davčni organ ugotovil nepravilnosti pri poslovanju z družbo D. Obravnavan je bil prejeti račun družbe D. št. 196/06 v znesku 3.249.600,00 SIT za nabavo osnovnih sredstev, in sicer multifunkcijske naprave, računalnika ter 2 kom. fotokopirnega stroja, ki je evidentiran v evidenci prejetih računov na dan 29. 9. 2006. Na tej podlagi je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV v znesku 541.600,00 SIT v davčnem obdobju september 2006. Tožnik je račun plačal dne 2. 11. 2006. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik sam pooblaščen prodajalec Canonove opreme. Kot tak zanesljivo pozna razmere na trgu (kdo in kje prodaja tovrstno opremo – tudi rabljeno) in zato ne potrebuje storitev in uslug neznanega podjetja D., ki nima nobenih referenc iz tega področja, zato je zaračunana provizija za nabavo rabljene opreme v višini 500.000,00 SIT sporna. Sporna in nenavadna je tudi situacija v zvezi z izdelavo in oblikovanjem internetne strani, izdelavo logotipa, reklamnih napisov, tabel, vrečk in nalepk. Tožnik davčnemu organu ni predložil nobenega dokaza, da je ta storitev dejansko bila opravljena s strani družbe D. Po primerjavi cen za storitve izdelave internetne strani je davčni organ ugotovil, da je v računu D. ta storitev zaračunana nad ceno, ki je veljala na trgu, na kar kaže tudi račun za isto storitev, ki jo je opravilo podjetje F. Tožnik je davčnemu organu predložil pogodbo o medsebojnem sodelovanju z družbo G. d.o.o. z dne 1. 11. 2004, na podlagi katere je tožnik od dne 1. 11. 2004 dalje dobil v zakup prostor za spletne strani in domeno ..., za kar je od novembra 2004 do januarja 2007 plačeval najemnino družbi G. d.o.o. Nenavadno je, da je tožnik spletno stran vzpostavil šele oktobra 2006, čeprav so bili pogoji za vzpostavitev spletne strani že novembra 2004, leta 2007 pa je že naročil izdelavo nove spletne strani. Račun za spletno stran št. 363/06 v znesku 6.000.000,00 SIT je zapadel v plačilo dne 29. 11. 2006 in do danes ni bil poravnan, posledično torej storitev in dobav ni opravila družba D. Tožnik ne pozna osebe, ki naj bi izdelala internetno stran, prav tako nič ne ve o tem, katere osebe naj bi opravile storitve oziroma dobavljale blago po računih D., kar je prav tako v poslovnem svetu nenavadno. Pogoj za odbitek vstopnega DDV je dobava blaga ali storitev, ki jih je oziroma bo opravil drug davčni zavezanec. Če dobavitelj, ki je naveden na računu, ni davčni zavezanec po ZDDV oziroma ZDDV-1, dejansko ni opravil dobave blaga ali storitev, kot jih opredeljuje Šesta Direktiva ali ZDDV oziroma ZDDV-1, davčni zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV po takšnem računu (40. člen ZDDV v povezavi s 63. členom ZDDV-1). Če je odbitek DDV že opravil, je v skladu z določbo 68. člena ZDDV-1 dolžan popraviti odbitek vstopnega DDV. Račun, ki ga je tožnik prejel, pri tem pa dobava blaga ali storitev s strani davčnega zavezanca ni bila opravljena, ni bil pravilno izdan in ni bil izdan v skladu z določili 33. člena ZDDV v povezavi z 81. členom ZDDV-1, ker se račun izstavi za dobavljeno blago ali storitev. V tem primeru prejemnik računa nima „ustreznega“ računa, kot ga predpisuje zakonodaja. Izdajatelja računov C. in D. nista opravila gospodarske dejavnosti, kot jo opredeljuje zakonodaja, saj navedene družbe po ugotovitvah davčnega organa niso vodile poslovnih knjig in evidenc oziroma jih na zahtevo davčnega organa niso predložile, niso predlagale obračunov DDV, ali pa so predlagale navidezne obračune, ki ne temeljijo na dejanskih podatkih, niso imele sredstev zaposlenih in tudi ne znanja, da bi lahko opravile zaračunane storitve. Iz naslova preveritve odlivov sredstev iz transakcijskih računov družb je bilo ugotovljeno, da družbe niso imele najetih podizvajalcev, ki bi opravljali zaračunane storitve, v postopkih davčnih nadzorov pri navedenih družbah pa je bilo ugotovljeno, da niso mogle opraviti zaračunanih storitev in da so bili ti računi izdani z namenom, da si prejemnik računov omogoči odbitek DDV. Ugotovljeno je bilo, da sta družbi C. in D. družbi tipa „missing trader“. Tožnik tudi ni plačal vseh obveznosti po prejetih računih, saj je bila v času opravljanja davčnega nadzora še vedno odprta obveznost po prejetem računu od družbe D. št. 363/06 v višini 6.000.000,00 SIT, kar je neobičajno in kaže na to, da zaračunane storitve niso bile opravljene in da je račun navidezen in prikriva dejanski pravni posel. Drugostopenjski organ potrdi odločbo prvostopenjskega organa, pri tem pa pripominja, da se pritožba tožnika nanaša le na račune, ki so prejeti od tako imenovanih „missing trader“ družb. Drugostopenjski organ ugotavlja, da odločitev v konkretni zadevi temelji na dejstvu, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da sta mu prav ti dve družbi, ki sta sporne račune izstavili, tudi dejansko opravili dobavo blaga in storitev, ne pa za to, ali gre oziroma ali ne gre za družbi tipa „missing trader“. Drugostopenjski organ zavrača tožnikovo navedbo, da so prejeti računi vsebovali vse zakonsko predpisane elemente. Prejemnik računa namreč nima pravice do odbitka vstopnega DDV že samo zato, ker razpolaga s prejetim računom. Kot je navedel že prvostopenjski organ, je Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi C-342/87 (Genius Holding BV) z dne 13. 12. 1998 sprejelo stališče, da pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je DDV na računu naveden. Na računu mora biti zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oziroma da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Drugostopenjski organ ponavlja ugotovitve prvostopenjskega organa glede nelogičnosti poslovanja z družbo D. Glede na 1. in 3. odstavek 76. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Davčni zavezanec, ki je uveljavljal odbitek vstopnega DDV, mora torej opravljene dobave blaga in storitev dokazati z verodostojno listinsko dokumentacijo. Za potrebe uveljavljanja odbitka vstopnega DDV bi moral tožnik ob vsebinsko popolnih računih razpolagati tudi z drugimi listinami, ki bi bile sestavljene v zvezi z dobavami blaga oziroma storitev, ki so mu bile zaračunane in iz katerih bi bilo razvidno, da sta mu omenjeni družbi opravili zatrjevane dobave (kot so ponudbe, predračuni, pisne pogodbe, naročilnice, dobavnice, potrdila o prevzemu in podobno). Tožnik takšnih listin ni predložil. Dokazno breme je na tožeči stranki in šele če tožnik listine predloži, je dolžnost davčnega organa, da jih oceni. Poslovno rabo stvari je potrebno v davčnih postopkih izkazovati s pisnimi listinami v papirni obliki ali v obliki elektronskih zapisov, ki morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno (SRS). Res tožeča stranka ne more biti odgovorna za dejanja svojih dobaviteljev, na primer glede plačila DDV in nima pravice, da bi poizvedovala kdo so njihovi zaposleni oziroma kdo so njihovi podizvajalci, vendar je dolžnost vsakega davčnega zavezanca, da dogodke, katerih posledice uveljavlja v davčnih obračunih, utemelji sam z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, iz katerih bo resničnost njihovega nastanka, njihov poslovni značaj in drugo jasno in brez dvoma mogla razbrati tudi strokovna oseba, ki ni sodelovala pri njem. Le prejeti računi in njihovo plačilo še ne dokazujejo, da so bile storitve dejansko opravljene. Drugostopenjski organ tudi zavrača sklicevanje tožeče stranke, da ni mogla zavarovati svojih interesov, saj je imela ves čas trajanja postopka možnost sodelovanja v postopku ter predlaganja dokazov. Prav tako je bila seznanjena z ugotovitvami o lastnostih družb C. in D. Tudi drugostopenjski organ meni, da odbijanje vstopnega DDV po spornih računih pomeni zlorabo v sistemu DDV, in to tako, katere rezultat je davčna ugodnost, katere dosega nasprotuje cilju, ki ga sistem DDV zasleduje, pri čemer iz okoliščin (objektivnih dejavnikov) ki jih je navedel prvostopenjski organ v svoji odločbi, izhaja, da je bil cilj tega posla pridobitev teh davčnih ugodnosti.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi bistvene kršitve postopka, kršitve materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka zavrača dokazno breme, ki naj bi bilo na njeni strani. Sama je namreč predložila listinske dokaze, navedbe zanje in obrazložitev, tožena stranka pa bi jih morala utemeljeno zavrniti. Po mnenju tožeče stranke je že sama dobava blaga zadosten dokaz, da je bila storitev opravljena, medtem ko tožnik ni imel nobenih možnosti vpliva na zaposlovalno politiko družb C. in D. in se do nje tudi ne more opredeliti. Navedeni računalniški programi so bili kupljeni po ugodni ceni zaradi nakupa v paketu, po sistemu videno – kupljeno. Programi, katere je tožnik uporabljal pri delu, so delovali, zato ni preverjal pristnosti oziroma originalnosti le-teh. Preostali programi pa so bili kupljeni v smislu preprodaje licenc. Davčni organ bi moral tudi upoštevati, da so predstavniki družbe za poslovne odločitve (v tem primeru nakup ponarejenih programov) odgovorni le lastnikom te družbe in ne davčni upravi. Navedeno velja tudi za nabavo fotokopirnih strojev in izdelavo spletne strani s strani družbe D. Fotokopirni stroji so bili kupljeni ter uporabljeni za potrebe dejavnosti, v kar se je lahko prepričala tudi uradna oseba. Spletne strani tožnik ni mogel pokazati oziroma si je uradna oseba ni mogla ogledati, saj je bila medtem že spremenjena. Tožena stranka v postopku ni ugotovila resničnega stanja stvari. V zapisniku tožene stranke so citirane navedbe, ki se večinoma nanašajo na poslovanje družb C. in D. in ne na poslovanje tožnika. Ugotovitev tožene stranke, češ da tožnik nima ustreznih računov družb C. in D., je povsem napačna. Po mnenju tožeče stranke izpodbijana odločba temelji na trditvi, da je tožnik kot zavezanec za davek vedel oziroma bi moral vedeti, da je sodeloval pri transakciji, ki je del utaje DDV. Opozarja tudi na nepravilno uporabo sodb Sodišča Evropskih skupnosti, saj je v primerih citiranih sodb eden od udeležencev vedel, da sodeluje pri goljufiji. Tožnik poudarja, da pri izpeljavi omenjenih poslov ni vedel in ni imel namena sodelovati pri transakcijah, ki naj bi bile izvedene z goljufijo, prav tako tožena stranka v postopku ni prišla do teh zaključkov. Tožena stranka je pri pregledu lahko ugotovila, da gre v primeru tožnika za resno podjetje z urejeno notranjo kontrolo finančnega poslovanja. Tožena stranka je v postopku večkrat uporabila podatke, ki tožniku niso bili poznani in ne dostopni. S tem so bila kršena temeljna načela upravnega postopka, to je načela zaslišanja stranke, ki je temeljna pravica, s katero lahko v upravnem postopku stranka brani svoje koristi oziroma zavaruje in brani svoje pravice. Tožnik opozarja tudi na določbo civilnega prava, ki določa, da navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi. Prav tako je tožena stranka spregledala, da so bili prejeti računi, razen v enem primeru, plačani z nakazilom na transakcijski račun dobavitelja. S tem je bil izkazan finančni tok denarja. Naša zakonodaja, pa tudi Šesta Direktiva v členih od 17 naprej, določata, da pravica do odbitka ne sme biti omejena. Sistem odbitkov ima namen podjetnika v celoti razbremeniti bremena DDV. Neplačani DDV, dolgovan za predhodne transakcije, pa ne vpliva na pravico davčnega zavezanca do odbitka vstopnega DDV. Prejeti računi so vsebovali vse predpisane elemente v skladu z zakonodajo. Tožnik ne sme odgovarjati za napake tretjih oseb. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) oziroma da zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, ki naj ji naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z razlogi drugostopenjskega organa, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 s spremembami, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožeči stranki na podlagi računov, za katere organ prve stopnje ugotavlja, da jih je izdal tako imenovani neplačujoči gospodarski subjekt oziroma tako imenovani „missing trader“, tožeči stranki pa očita med drugim, da je vedela oziroma da bi morala vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, skladno s prakso Sodišča Evropskih skupnosti (primer Axel Kittel – C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi).

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka blago prejela. Sporno je, ali je oseba, ki je za navedeno blago tožniku izstavila račune, tudi v resnici dobavila (prodala) sporno blago. To pomeni, da bi na drugi strani ta oseba morala obračunati DDV po računih, ki jih je izdala tožeči stranki in DDV tudi plačati, v svoji dokumentaciji pa izkazovati dokaze o dostavi oziroma o prodaji blaga. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno situacijo, saj je prvostopenjski organ v ugotovitvenem postopku dokazal, da tako imenovana neplačujoča gospodarska subjekta nista dobavila blaga tožeči stranki, kar je bilo ugotovljeno tudi z navzkrižnimi pregledi. Pomembno pa je poudariti, da bistvena okoliščina, ki jo prvostopenjski organ očita tožeči stranki, ni zgolj v vedenju tožeče stranke, da sodeluje pri davčni utaji, temveč v tem, da tožeča stranka, razen računov, nima dokazil, ki bi potrjevale resničnost transakcij, ki so navedene na spornih računih in v ugotovitvi, da sta te račune izdali družbi, za kateri davčni organ ugotavlja, da prav tako ne izkazujeta, da sta v resnici dobavili tožeči stranki naročeno blago.

Prejemnik računa nima pravice do odbitka vstopnega DDV samo zato, ker razpolaga s prejetim računom in ker ga je plačal. Z računom mora biti zaračunana dejanska transakcija (tako tudi sodba Sodišča Evropskih Skupnosti št. C-342/87 (Genius Holding BV) z dne 13. 12. 1989). Davčni organ pa ima pravico in dolžnost ugotavljati, kako so poslovni dogodki potekali in ali iz njih izhaja dolžnost plačila davčnih obveznosti. Gre za prisilne predpise, ki se jim stranke s sklepanjem navideznih poslov ne morejo izogniti. Kot je pojasnil že prvostopenjski organ, 3. odstavek 74. člena ZDavP-2 izrecno določa, da navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje. Navideznost posla pa je davčni organ ugotavljal v okviru davčnega nadzora DDV in zato ni mogoče govoriti o uveljavljanju navideznosti proti tretji pošteni osebi v smislu določb obligacijskega prava.

Po 1. odstavku 40. člena ZDDV pravica do odbitka vstopnega DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV in davčni zavezanec sme odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev oziroma carinsko deklaracijo za uvoženo blago. Enako določa 62. člen ZDDV-1. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu, ob izpolnjevanju določenih pogojev. V obravnavanem primeru je odločilno to, da tožeča stranka ni izkazala, da bi dobave blaga dejansko opravili družbi, ki sta izstavili račune, od katerih je tožeča stranka uveljavljala odbitek DDV in na tej podlagi zahtevala vračilo presežka DDV. Po 85. členu ZDDV-1 in po 1. odstavku 31. člena ZDavP-2 je dolžnost davčnega zavezanca, da dogodke, katerih posledice uveljavlja v davčnih obračunih, utemelji z verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Tožeča stranka razen spornih računov ni predložila listin, ki bi potrjevale, da je bila dobava opravljena, zgolj račun in njegovo plačilo pa še ne izkazujeta resničnosti dobave.

Sodišče tudi zavrača ugovore tožeče stranke v zvezi s kršitvijo pravice do izjave stranke, saj je tožnik sodeloval in je bil z ugotovitvami v postopku seznanjen, tako da se je imel možnost izjaviti se o ugotovitvah davčnega organa in dostaviti vso dokumentacijo v zvezi z zadevo. Tožeča stranka je bila z ugotovitvami navzkrižnih kontrol v zvezi z družbama C. in D. seznanjena. Sodišče zavrača očitke o kršitvah pravil postopka. Ker je davčni organ podvomil v to, da računi odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožeča stranka morala za svoje trditve (da listine odražajo resnično dejansko stanje) predložiti dokaze (enako tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa ni storila. Prav tako se sodišče strinja s citiranjem sodb Sodišča Evropskih skupnosti v smer, da je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV tožeči stranki v primeru, če je šlo za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti. Okoliščine, ki kažejo na subjektivni element, izhajajo iz ugotovitev prvostopenjskega organa, s katerimi se sodišče strinja. Tudi po presoji sodišča verodostojnost računov ni izkazana niti z listinami tožnika niti z listinami družb, ki sta te račune izdali. Glede na dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovil davčni organ, tudi po mnenju sodišča storitev nista opravila subjekta, ki sta izstavila račune. Zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezen posel in za fiktiven račun, zaradi česar tožeča stranka ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV.

Ker je po navedenem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo zoper odločbo davčnega organa prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.