Jedro

Sodišče bi lahko ugodilo predlogu sodnega depozita le v primeru, če bi predlagatelj hkrati z izjavo, da kupuje stvar, poskusil izročiti kupnino nasprotni udeleženki, ta pa brez utemeljenega razloga izpolnitve ne bi sprejela ali pa bi jo s svojim ravnanjem preprečila.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se predlog predlagatelja zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 28. 8. 2007 ugodilo predlagateljevemu predlogu glede položitve zneska 104.323,15 EUR v korist nasprotne udeleženke. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je predlagatelj sprejel ponudbo nasprotne udeleženke glede prodaje njene nepremičnine in kot predkupni upravičenec želel plačati kupnino tako, da jo položi pri sodišču. 2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo proti prvostopenjskemu sklepu, v kateri je nasprotna udeleženka opozorila tudi na določbo 302. člena Obligacijskega zakonika – OZ in dejstvo, da nasprotna udeleženka ob vložitvi predloga ni bila v upniški zamudi, ker ji predlagatelj ni niti poskusil izročiti kupnine. Stališče pritožbenega sodišča je, da je bila nasprotna udeleženka očitno v upniški zamudi, ker je odklonila sprejem kupnine, saj je to mogoče razbrati iz njenih pisnih izjav z dne 12. 2. 2006, 25. 1. 2007 in 2. 2. 2007, v katerih je navedeno, da zaradi starosti, zdravstvenih in finančnih razlogov svojega solastniškega deleža ni pripravljena prodati in da odstopa od nadaljnjih pogovorov v zvezi s prodajo.

3. Vrhovno državno tožilstvo je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker naj bi sodišči nepravilno uporabili določbe drugega odstavka 508. in prvega odstavka 302. člena OZ v povezavi z določbami prvega odstavka 21. člena, prvega odstavka 22. člena, prvega odstavka 26. člena ter prvega in drugega odstavka 28. člena OZ, vse v zvezi z določbami prvega odstavka 168., 170. in 172. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP. Po prvem odstavku 168. člena ZNP sodišče sprejme denar in druge predmete, ki se lahko vnovčijo, če je tako določeno s posebnim predpisom. Tak poseben predpis predstavlja v konkretnem primeru drugi odstavek 508. člena OZ, ki daje predkupnemu upravičencu možnost, da v tridesetdnevnem roku po prejemu obvestila lastnika o nameravani prodaji stvari hkrati z izjavo o uveljavljanju svoje predkupne pravice plača kupnino, ali jo položi pri sodišču. Pravna teorija in praksa pritožbenih sodišč sta na enotnem stališču, da je položitev kupnine pri sodišču možna le pod pogoji iz 302. člena OZ. To je takrat, kadar dolžnik svoje obveznosti ne more izpolniti, ker je upnik bodisi v zamudi (300. člen OZ), ali je neznan oziroma poslovno nesposoben. Tako razlago je sprejelo tudi pritožbeno sodišče v tem primeru, vendar je v nadaljevanju navedene določbe nepravilno uporabilo. Namen položitve kupnine pri sodišču je nadomestiti izpolnitev obveznosti, kadar ta brez sodelovanja upnika – lastnika prodajane stvari, ni možna, je pa obvezna za veljaven sprejem ponudbe in posledično tudi za nastanek pogodbe. Predkupna ponudba je namreč glede na drugi odstavek 508. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. in prvim odstavkom 28. člena OZ (v nasprotju z običajnim načinom sklepanja pogodb) veljavno sprejeta šele z izpolnitvenim dejanjem, ki obsega poleg izjave predkupnega upravičenca, da kupuje ponujeno stvar, tudi takojšnje plačilo kupnine. Predlagatelj v predlogu ni navedel razlogov za položitev kupnine pri sodišču, kot to določa 170. člen ZNP. Njegov predlog ne obsega dejstev, ki so po 302. členu OZ odločilna za presojo njegove utemeljenosti. Tako ni niti zatrjeval, še manj pa dokazal, da bi bil ob vložitvi predloga izpolnjen materialnopravni pogoj iz 302. člena OZ za predlagani sprejem kupnine v sodni depozit. Ni namreč zatrjeval, da je dokazal, da bi nasprotna udeleženka v roku iz prvega odstavka 508. člena OZ z neutemeljeno zavrnitvijo sprejema kupnine ali kako drugače onemogočila uveljavljanje oziroma sprejem predkupne ponudbe. Pogoji za sprejem kupnine v sodni depozit zato niso bili izpolnjeni. Tožilstvo predlaga, da sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijana sodna sklepa spremeni tako, da bo predlog za položitev kupnine pri sodišču zavrnjen.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Posebni predpis v smislu prvega odstavka 168. člena ZNP predstavlja v našem primeru prvi odstavek 302. člena v povezavi s 508. členom OZ. Predlagatelj bi zato moral v tridesetih dneh po prejemu lastničinega obvestila o nameravani prodaji nepremičnine obvestiti nasprotno udeleženko, da bo izkoristil svojo predkupno pravico in plačati kupnino, oziroma jo položiti pri sodišču.(1) Ob upoštevanju 302. člena OZ pa bi bile podane predpostavke za dopustitev depozita le v primeru, če bi predlagatelj poskusil plačati kupnino nasprotni udeleženki, pa bi ta odklonila sprejem plačila in tako zašla v upniško zamudo.(2) Realizacija predkupnega upravičenja je povezana s takojšnjim plačilom kupnine in ne le s predlogom sodišču, da sprejme kupnino na sodni depozit (kar bi lahko predstavljalo neutemeljen odlog plačila). Sodišče bi lahko ugodilo predlogu sodnega depozita le v primeru, če bi predlagatelj hkrati z izjavo, da kupuje stvar, poskusil izročiti kupnino nasprotni udeleženki, ta pa brez utemeljenega razloga izpolnitve ne bi sprejela ali pa bi jo s svojim ravnanjem preprečila.(3) Predlagatelj ni trdil, da je hkrati z izjavo, da kupuje nepremičnino, nasprotni udeleženki ponudil tudi kupnino in je ta zaradi njenega nesprejema zašla v upniško zamudo. Sodišče tudi ni posebej ugotavljalo kdaj je predlagatelj nasprotno udeleženko seznanil s svojo izjavo, da kupuje stvar. Ob ugotovitvi, da je predlagatelj prejel prodajalkino ponudbo 4. 1. 2006, bi morala (če odmislimo predlagateljevo izjavo) zato nasprotna udeleženka zaiti v upniško zamudo (zato, da bi bile podane vse predpostavke za utemeljenost predloga v nepravdnem postopku) najkasneje 3. 2. 2006. Pisna izjava nasprotne udeleženke z dne 12. 2., 2006 (kakor tudi ne kasnejše izjave) na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, zato nima nobenega relevantnega pomena. Predlagatelj tako ni dokazal, da je nasprotna udeleženka zašla v upniško zamudo. Zato niso bile podane predpostavke za ugoditev predlogu.

6. Pri odločanju se je Vrhovno sodišče omejilo na preizkus kršitev, ki jih je uveljavljalo državno tožilstvo v svoji zahtevi.(4) .

Op. št. (1): Primerjaj drugi odstavek 508. člena OZ.

Op. št. (2): Primerjaj tudi Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, III. knjiga, str. 309. Op. št. (3): Primerjaj prvi odstavek 300. člena OZ.

Op. št. (4): 391. člen ZPP.