Jedro

Zapustnik je tožniku in njegovi ženi podaril nepremičnino, v katero je tožnik vlagal svoje delo in na ta način povečeval vrednost nepremičnine, ki je bila takrat še del premoženja zapustnika. Če se je na ta način povečala vrednost zapustnikovega premoženja, je treba navedeni prispevek tožnika upoštevati pri ostalem premoženju, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti. Prispevek tožnika v času, ko je bila nepremičnina še last zapustnika, predstavlja namreč premoženje, ki po 1. odstavku 32. člena ZD pripada tožniku ob smrti zapustnika in se navedeni del na podlagi 2. odstavka 32. člena ZD ne vračunava dediču v njegov dedni delež in se tudi ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža. Toženca kot nujna dediča uveljavljata nujna deleža, vrednost darila pa se v zapuščinskem postopku ugotavlja na podlagi 52. člena ZD, kar pomeni, da bo vrednost podarjene nepremičnine ocenjena po vrednosti na dan zapustnikove smrti in po stanju ob darilni pogodbi, zato je treba tudi ta prispevek tožnika k povečanju premoženja zapustnika na nepremičnini, ki je bila kasneje podarjena tožniku in njegovi ženi, upoštevati pri odločanju o izločitvi dela premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti. Gre namreč za premoženje, ki pripada tožniku, ki je imel možnost zahtevati vračilo že za časa zapustnikovega življenja s povračilnim zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve, podobno upravičenje pa pripada tožniku tudi na podlagi 32. člena ZD.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) razveljavi ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v zapuščino pokojnega A. B., ki prestavlja zaščiteno kmetijo, ki je predmet dedovanja v zapuščinskem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Grosupljem D 37/2001, zlasti pa nepremičnine parc. št. 119/1, 131/2, 132, 857, vse k. o. X, parc. št. 49/14, 90, 94, 110/1, 174/2, 175, 176/2, 176/3, 180, 183/1, 184, 185, 189/1, 277, 348/3, 67/7, 67/9, 67/11, 67/13, 83/1, 91/7, 92/3, 174/3, 172/1, 172/2, 67/8, 67/10, 67/12, 67/14, 83/2, 91/8, 92/4, 1¸74/4 187, vse k. o. Y, ne sodi 17.6 %, ker je to tožnikova last (točka I). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II) ter še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 2.410,92 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

2. Tožnik vlaga pritožbo glede odločitve o povrnitvi stroškov pravdnega postopka in v pritožbi navaja, da je uspel z tožbenim zahtevkom po temelju v celoti, česar pa prvo sodišče pri odločitvi o stroških pravdnega postopka ni upoštevalo. Iz sodbe tudi ne izhaja, kateri stroški so bili tožniku priznani, saj brez stroškov za izvedenca gradbene in kmetijske stroke znašajo stroški tožnika 6.259,21 EUR, oziroma skupaj s stroški izvedenskih mnenj 7.887,65 EUR.

3. Toženca vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navajata, da sta tožnika na pomanjkljivo trditveno podlago vseskozi opozarjala. Pritrjujeta ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik veliko delal na nepremičnini, ki jo je prejel kot darilo skupaj z ženo, zgradil si je novo hišo in nov hlev na delu lastnih zemljišč parc. št. 65 in 66 k. o. Y, ki niso predmet dedovanja, zato ne morejo biti predmet izločitve premoženja iz zapuščine. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izračun izvedenca kmetijske stroke informativnega značaja, zato bi moralo prvo sodišče tožbeni zahtevek, ki se nanaša na vlaganje v kmetijska in gozdarska zemljišča zavrniti. Izvedenec je pripravil le hipotetični izračun obsega dela na kmetiji, ne da bi ugotovil, kakšno korist je tožnik od predmetnega dela imel. Tožnik je črpal sredstva iz kmetije in pridobival dohodek. Naloga izvedenca je ugotoviti vrednost človeškega in strojnega dela, vendar šele po tem, ko so podane ustrezne trditvene podlage glede tega dela. Izvedenec ne sme ugotavljati dejanskega stanja. Izvedenec ni mogel časovno in vrednostno opredeliti obsega človeškega in strojnega dela, ker tožnik ni predložil ustreznih podatkov, kako je kmetija obratovala, kako so bila polja obdelana in kakšno je bilo število živine po obdobjih. Prvo sodišče je pravilo upoštevalo, da je bilo gospodarjenje na kmetiji brez presežkov pri ohranjanju njegove vrednosti. Pravilna je tudi ugotovitev glede pomanjkljivosti izračuna vrednosti cene strojne delovne ure skozi 40-letno obdobje, glede neupoštevanja preživljanja veččlanske družine, nezmožnosti izračuna dobička kmetije in morebitnih tržnih viškov. Tožnik je bil vseskozi zaposlen na kmetiji, zato je imel od kmetije koristi, saj je iz njih črpal sredstva. Na kmetiji je pridobival dohodek, izpovedal pa je tudi, da kmetije ni vodil zapustnik temveč tožnik. Ugotovitve izvedenca glede priznanja vlaganj v kmetijska in gozdna zemljišča ostajajo na stopnji informativnosti, gre tudi za minimalni prispevek, ki ne upravičuje ugoditvi tožbenemu zahtevku (tako izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1800/2012). Tožnik je imel koristi od predmetnih izboljšav, ker si je z obdelovanjem ustvaril zaslužek za preživljanje svoje družine (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1/2008). V zapuščinskem postopku je izvedenec ugotovil vrednost nepremičnin zapustnika v znesku 701.339,96 EUR.(2) V tem postopku pa izvedenec vrednosti zapuščine ni ugotavljal, upošteval je le določena zemljišča, ki so navedena v izvedenskem mnenju. Iz trditvene podlage tožnika ne izhaja, kakšna je vrednost zapustnikovega premoženja, zato prvo sodišče ni moglo ugotoviti, da predstavlja vlaganje v znesku 3.500,00 EUR 14,7 % vsega zapustnikovega premoženja. Če bi prvo sodišče opravilo izračun deležev v lastništvu zapustnika ob vrednosti celotne zapuščine ob smrti, bi bil prispevek tožnika ocenjen v višini 0,5 %. Izvedenec je v spisu povzel določena zemljišča in podal oceno, da je v letu 2001 vrednost teh zemljišč 63.939,60 EUR, glede na priznana vlaganja v višini 3.500,00 EUR, pa tožnikov prispevek ne predstavlja 14,7 % celotne zapuščine. Glede vlaganj tožnika v staro hišo in v obnovo starega hleva iz izvedenskega mnenja izhaja, da ni znano predhodno stanje nepremičnine, pred izvedbo posegov, kar velja tako za izdelavo stranišča in kopalnice, enako velja tudi glede obnove starega hleva. Oceno je izvedenec izdelal na podlagi lastnega znanja in razumevanja načina gradnje starejših stanovanjskih in gospodarskih objektov, iz mnenja pa izhaja, da osnovnih podatkov ni mogoče preveriti. Tožnik je imel zaradi gradnje lastne koristi, saj je gojil svinje, imel je goveda, ki jih je redil za prodajo in domačo oskrbo. V staro stanovanjsko hišo je vlagal iz razloga, da si je uredil bivalne pogoje za svojo družino. Ugotovitev prvega sodišča, da predmetna vrednost del predstavlja 2,9 % vsega zapustnikovega premoženja je zmotna, ker ni ocenjena vrednost zapustnikovega premoženja, zato je sodišče naredilo napačen izračun. Upoštevalo je vlaganja v dve nepremičnini in upoštevalo vrednost teh dveh nepremičnin, ki tudi nista več del zapustnikovega premoženja. Vrednost zapuščine je 701.339,36 EUR, vrednost vlaganj pa je 4.507,23 EUR, kar predstavlja 0,64 % celotne zapuščine. Tožnik je tudi ocenil vrednost spora na 50.000,00 EUR, kar naj bi predstavljalo 20 % zapustnikovega premoženja, kar pomeni, da je po njegovem izračunu zapuščina vredna 250.000,00 EUR. Prvo sodišče ni upoštevalo, da je bil namen zapustnikove daritve, da na ta način povrne tožniku vrednost vloženega dela k ohranitvi zapustnikovega premoženja, s tem, da mora vrednost podarjenega premoženja vrednostno ustrezati vrednosti prispevka tožnika k ohranitvi in povečanju zapustnikovega premoženja, ob upoštevanju koristi, ki jih je imel tožnik od dela na zapustnikovi kmetiji in ob nadaljnji predpostavki, da vrednost prispevka tožnika po sklenjeni pogodbi leta 1987 na preostalem premoženju zapustnika ne presega koristi, ki jih je imel od dela na zapustnikovih nepremičninah, ki jih je imel zapustnik v lasti vse do svoje smrti.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravice zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež (32. člen Zakona o dedovanju).(3) V postopku je zato treba ugotoviti vrednost vlaganj takšnega dediča, ob izkazani nadaljnji predpostavki, da je z navedenim prispevkom povečeval zapustnikovo premoženje oziroma zadošča že, da je s svojim prispevkom ohranjal vrednost zapustnikovega premoženja. Vrednost vlaganj mora biti večja od potrošnje, zato je treba oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe prikrajšano in ne ali je zaradi uporabe obogaten, ker odštevanje koristi velja le pri obogatitvenih zahtevkih, ne pa pri zahtevkih iz 32. člena ZD.(4) Bistvo 32. člena ZD je v tem, da ne bi rezultatov dela pridobili drugi dediči, ki niso delali ali prispevali, navedeni prispevek dediča, zato predstavlja dejansko njegovo premoženje.(5)

7. Tožnik je živel z zapustnikom in mu pomagal pri pridobivanju, zato je nastala med njima (posebna) skupnost, katere pravna razmerja in krog oseb, ki sestavljajo tako skupnost, natančno določa 32. člen ZD. Le omejen krog oseb (dedičev) lahko zahteva, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi premoženja zapustnika. Zahteva za izločitev dela, ki ustreza prispevku dediča k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja, je odložena na čas smrti zapustnika, ker takrat skupnost razpade. V okviru te skupnosti dedič in zapustnik samostojno urejata medsebojna razmerja v zvezi z uporabo premoženja last zapustnika. Iz navedenih razlogov so neutemeljene pritožbene trditve tožencev, da je treba v tem postopku upoštevati koristi, ki jih je imel tožnik v času trajanja pridobitne skupnosti z zapustnikom. Upoštevajo se le tiste okoliščine, na podlagi katerih je dedič zmanjševal vrednost zapustnikovega premoženja zaradi potrošnje (npr. če je s sečnjo v gozdu zmanjševal vrednost gozdne parcele, les pa porabil izključno za lastne potrebe), zato niso relevantna dejstva, ki jih zatrjuje pritožba,(6) da je imel tožnik in njegova družina korist zaradi skupnega bivanja v hiši zapustnika ter da je iz kmetije pridobival dohodke za lastno preživljanje in preživljanje družine, če ni hkrati izkazano, da se je zato premoženje zapustnika zmanjšalo. Pri odločanju o utemeljenosti in višini zahtevka iz 32. člena ZD se metoda bistveno razlikuje od metode pri odločanju o utemeljenosti povračilnega zahtevka, ki ga ima potomec za časa prednikovega življenja in za katerega po ustaljeni sodni praksi velja, da se pri izračunu prednikove obogatitve od vrednosti potomčevih vlaganj odšteje vrednost prejetih koristi.(7) Darila,(8) ki so bila dana dediču, pa se upoštevajo po ZD le v primeru, če je prikrajšan nujni delež in pri vračunanju daril zakonitemu dediču. 8. Tožnikova sicer skromna trditvena podlaga dopušča vrednostno oceno prispevka tožnika k povečanju oziroma ohranitvi zapustnikovega premoženja, kar še posebej izhaja iz izvedenskih mnenj, saj se v takšnih postopkih prispevek določi glede na vrednostno oceno in ne glede na matematični izračun, kar velja tudi za druge podobne postopke (npr. vrednotenje gospodinjskega dela zakonca pri ugotavljanju skupnega premoženja). Pritožba tožencev pa utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo prispevek tožnika ovrednotiti glede na vrednost celotnega premoženja zapustnika, zmotno pa toženca zatrjujeta, da so izkazane predpostavke za izplačilo denarne protivrednosti tožnikovega prispevka, ker ne pojasnita razlogov, zaradi katerih bi bila izločitev dela premoženja, kot jo uveljavlja tožnik v tožbenem zahtevku, gospodarsko nesmotrna.

9. Zapustnik je tožniku in njegovi ženi podaril nepremičnino, v katero je tožnik vlagal svoje delo in na ta način povečeval vrednost nepremičnine, ki je bila takrat še del premoženja zapustnika. Če se je na ta način povečala vrednost zapustnikovega premoženja, je treba navedeni prispevek tožnika upoštevati pri ostalem premoženju, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti. Prispevek tožnika v času, ko je bila nepremičnina še last zapustnika, predstavlja namreč premoženje, ki po prvem odstavku 32. člena ZD pripada tožniku ob smrti zapustnika in se navedeni del na podlagi drugega odstavka 32. člena ZD ne vračunava dediču v njegov dedni delež in se tudi ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža. Toženca kot nujna dediča uveljavljata nujna deleža, vrednost darila pa se v zapuščinskem postopku ugotavljala na podlagi 52. člena ZD, kar pomeni, da bo vrednost podarjene nepremičnine ocenjena po vrednosti na dan zapustnikove smrti in po stanju ob darilni pogodbi, zato je treba tudi ta prispevek tožnika k povečanju premoženja zapustnika na nepremičnini, ki je bila kasneje podarjena tožniku in njegovi ženi, upoštevati pri odločanju o izločitvi dela premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti.(9) Gre namreč za premoženje, ki pripada tožniku, ki je imel možnost zahtevati vračilo že za časa zapustnikovega življenja s povračilnim zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve, podobno upravičenje pa pripada tožniku tudi na podlagi 32. člena ZD. Drugačne pa bi bile pravne posledice, če bi toženca uspela dokazati, da je zapustnik s prenosom lastninske pravice na nepremičnini na tožnika in njegovo ženo, tožniku plačal za opravljeno delo in ni šlo za darilni namen.

10. V postopku je zato treba ugotoviti in oceniti vlaganja tožnika v nepremičnino, ki jo je dobil z darilno pogodbo do pridobitve te nepremičnine v last, za vlaganja v ostale nepremičnine pa za obdobje do zapustnikove smrti. Vlaganja so se zaradi skupne uporabe lahko deloma, ali pa v celoti že amortizirala(10) in ne predstavljajo več povečanja ali ohranitve premoženja zapustnika. Še posebej za nepremičnine, ki predstavljajo kmetijske površine,(11) bo treba ugotoviti, ali se je zaradi vzdrževanja teh nepremičnin njihova vrednost ohranjala (ali celo zvišala) in kakšna bi bila njihova vrednost, če ne bi bilo rednega vzdrževanja, nato bo treba ugotoviti procentni prispevek tožnika in zapustnika k ohranitvi vrednosti oziroma povečanju vrednosti teh nepremičnin, kar bo omogočilo vrednostno oceno prispevka tožnika k ohranitvi ali povečanju premoženja zapustnika. Treba bo dodatno upoštevati že ugotovljene izboljšave nepremičnin, zaradi odstranitve sklanih osamelcev in vrednost drugih del, ki jih tožnik zatrjuje in se nanašajo na gradbena dela v hiši in hlevu, vendar le za obdobje, ko so bile nepremičnine last zapustnika. Izvedencema je treba postaviti natančna vprašanja,(12) pred tem pa mora prvo sodišče ugotoviti, katera dela je tožnik opravil, da bosta izvedenca ta dela lahko vrednostno ocenila. Tožnik je posamezne prispevke v pisnih vlogah dovolj določno opredelil, do katerih se mora sodišče prve stopnje določno opredeliti, zato so zmotne pritožbene trditve tožencev, da gre pri vseh zatrjevanih prispevkih, ki sta jih ugotovila izvedenca za informativne dokaze. Treba bo tudi ugotoviti celotno vrednost zapuščine, saj je od tega odvisen delež, ki bo pripadal tožniku in bo izločen iz premoženja zapustnika, kar mora izhajati tudi iz tožbenega zahtevka (iz opisa ali natančne označbe celotnega zapustnikovega premoženja).

11. Pritožbeno sodišče je razveljavilo sodbo v delu, kjer je bilo deloma ugodeno tožbenemu zahtevku in zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje prvemu sodišču, zato je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, ki jo pritožba tožnika izpodbija. Iz navedenih razlogov se pritožbeno sodišče podrobneje ne opredeljuje glede pritožbenih razlogov tožnika, s tem, da bo moralo sodišče prve stopnje v novi sodbi upoštevati pritožbene navedbe tožnika, ki utemeljeno opozarja, da mora sodišče v sodbi specificirati stroške, ki so bili pravdnima strankama priznani in na ta način omogočiti pravdnima strankama, da preizkusita, ali je odločitev pravilna tudi v stroškovnem delu.

12. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Priloga B5 na str. 12. (3) V nadaljevanju ZD.

(4) Glej sodbo VS RS II Ips 300/2012. (5) dr. Karel Zupančič: Dedno pravo tč. 44 stran 33. (6) Ki se tudi sklicuje na sodbo VS RS II Ips 1/2008, ki ne obravnava enakih pravnih vprašanj vezanih na 32. člena ZD.

(7) Glej sodbo VS RS II Ips 300/2012 tč. 10. (8) Glej 12. člen ZD.

(9) Zahtevek iz 32. člena ZD ima dedič le v primeru, če ima zapustnik ob svoji smrti premoženje.

(10) Pri tem je treba razlikovati med vlaganji v podarjene nepremičnine, kjer se amortizacija upošteva do sklenitve darilne pogodbe in vlaganja v druge nepremičnine, kjer se amortizacija upošteva do smrti zapustnika.

(11) In katerih vrednost se ni povečala zaradi izboljšav z odstranitvijo sklanih osamelcev.

(12) In ne da se jim nedoločno naloži, da izdelata izvedenski mnenji na podlagi trditvene podlage v spisu.