Jedro

Pojem mirne posesti izključuje vse tiste situacije, ko enemu od lastnikov ni znano, na kakšen način drug lastnik mejnega zemljišča uporablja sporni prostor.

Na javnem dobrem je posest izključena, zato meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti. Na nepremičnini, ki je javno dobro, tudi ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Pri določitvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je zato potrebno upoštevati stanje v katastru.

Izrek

1.) Pritožbi prve nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 25.1.2010 se delno ugodi in se sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se izvedencu odmeri nagrada in nadomestilo za stroške v skupnem bruto znesku 1323,32 EUR, v 2. točki izreka pa se sklep spremeni tako, da znaša prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 79,40 EUR.

V ostalem se pritožba prve nasprotne udeleženke zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 25.1.2010. 2.) Pritožbi prve nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 10.12.2009 se delno ugodi in se sklep v 3. točki izreka spremeni tako, da znašajo skupni stroški postopka 1471,10 EUR, prva nasprotna udeleženka pa je dolžna povrniti predlagatelju 735,55 EUR.

V ostalem se pritožba prve nasprotne udeleženke in v celoti pritožba predlagatelja zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 10.12.2009. 3.) Prva nasprotna udeleženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 25.1.2010 izvedencu mag. J. C. odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške v skupnem bruto znesku 1.440,81 EUR (1. točka izreka), od katerega je potrebno obračunati in plačati 6% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 86,45 EUR (2. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom z dne 10.12.2009 pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da znaša vrednost spornega mejnega prostora 8.750,00 EUR (1. točka izreka sklepa) in sklenilo, da se uredi meja med parc. št. 612/1 in 611/1 k.o. N., v lasti predlagatelja, ter parc. št. 609/2 in 610/1 k.o. N., v lasti prve nasprotne udeleženke, tako da se uredijo tudi meje med navedenimi parcelami v skrajnih točkah, in sicer s parc. št. 611/2, 897/1, 941/3 in 609/1 k.o. N., ki se tako določi po točkah 100, 101, 102, 103, 104, pri čemer točka 100 predstavlja štirimejo parc. št. 611/1, 610/1, 611/2 in 897/1, točka 102 predstavlja tromejo parc. št. 611/1, 610/1 in 941/3, točka 103 predstavlja tromejo parc. št. 612/1, 609/2 in 941/3, točka 104 pa predstavlja tromejo parc. št. 612/1, 609/2 in 609/1. Potek meje je razviden iz skice izvedenca geodetske stroke, ki je sestavni del tega sklepa (2. točka izreka sklepa). Sklenilo je še, da znašajo skupni stroški tega postopka 1.675,04 EUR. Ker jih je dosedaj v celoti kril predlagatelj, mu je dolžna prva nasprotna udeleženka povrniti 837,52 EUR teh stroškov (3. točka izreka sklepa).

Zoper sklep z dne 25.1.2010 se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje prva nasprotna udeleženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izvedencu odmeri nagrado in nadomestilo za stroške v ustrezno nižjem znesku, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje izvedencu neutemeljeno priznalo nagrado za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije v znesku 92,00 EUR, saj ji ni znano, katero obsežno dokumentacijo je moral izvedenec zbrati in proučiti. Nadalje je sodišče prve stopnje izvedencu priznalo nagrado za terenski ogled z geodetsko predizmero v znesku 92,00 EUR, za kar naj bi izvedenec porabil tri ure. Meni, da je izvedenec to delo nedvomno opravil v eni uri, zato bi mu moralo sodišče v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih priznati nagrado v znesku 46,00 EUR. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje izvedencu za narok dne 9.9.2009 neutemeljeno priznalo 125,00 EUR nagrade, čeprav bi mu skladno z določili Pravilnika moralo priznati le 92,00 EUR. Sodišče prve stopnje je izvedencu neutemeljeno priznalo tudi nagrado za potovanja na naroke v skupnem znesku 120,00 EUR, čeprav bi mu skladno z določili Pravilnika ter razdaljo med M. pri T. in K. moralo priznati le 60,00 EUR. Nadalje ji ni znano, na podlagi česa je sodišče prve stopnje izvedencu priznalo stroške izdelave elaborata za GURS v znesku 530,25 EUR, saj izvedenec ni navedel pravne podlage za obračun teh stroškov. Upoštevaje vse navedeno pa je sodišče prve stopnje izvedencu neutemeljeno priznalo tudi ostale materialne stroške, ki se obračunavajo v višini 15% od odmerjene nagrade.

Na navedeno pritožbo je odgovoril omenjeni izvedenec geodetske stroke, vendar pa pritožbeno sodišče njegovega odgovora na pritožbo ni upoštevalo, saj je v skladu z določilom 4. odstavka 31. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami - v nadaljevanju ZNP) odgovor na pritožbo predviden le v tistih zadevah, v katerih je pritožba vložena zoper sklep, s katerim je bil postopek končan.

Zoper sklep z dne 10.12.2009 pa se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta predlagatelj in prva nasprotna udeleženka.

Predlagatelj se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je ob sedanji neobstoječi strugi potoka že pred tridesetimi leti izkopal odtočni jarek za meteorne vode iz stanovanjske hiše in dvorišča, v katerega je položil betonske cevi z iztokom v sedanjo strugo potoka. Betonski jašek je označen tudi na skici geometra kot »betonska cev«. Do tega betonskega jaška je vedno koristil zemljišče, čemur ni nikoli nihče nasprotoval. Z izpodbijano določitvijo meje pa mu je sedaj onemogočen dostop do tega betonskega jaška, s tem pa mu je onemogočeno tudi čiščenje odtočnih cevi, zaradi česar je podana nevarnost zamašitve cevi in s tem poplavljanja po njegovem dvorišču in v hiši. Zato meni, da bi se ta betonski jašek moral nahajati na tistem delu zemljišča, ki bi pripadal njemu kot predlagatelju, tako da bi imel do njega neoviran dostop.

Prva nasprotna udeleženka pa se pritožuje zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka sklepa. Uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da sporno mejo določi po zadnji mirni posesti, tako kot jo je v postopku pokazala prva nasprotna udeleženka, ter ustrezno spremeni tudi odločitev v stroškovnem delu. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za odločanje o ureditvi sporne meje po pravični oceni. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi izvedenih dokazov (predvsem na podlagi zaslišanja udeležencev in številnih prič) ugotoviti stanje zadnje mirne posesti spornega prostora. Poudarja, da je živa meja dejansko predstavljala mejno znamenje, ki sta ga predlagatelj in prva nasprotna udeleženka vzdrževala vsak na svoji polovici. Opozarja na neskladnost izpovedb predlagatelja in z njegove strani predlaganih prič ter hkrati na skladnost njene izpovedbe in z njene strani predlaganih prič. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno določilo tudi skrajne točke sporne meje, in sicer točke 100, 102 in 103, glede katerih meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati podatkov zemljiškega katastra, pač pa bi moralo tudi te skrajne točke določiti v skladu z zadnjim mirnim posestnim stanjem. Prav tako se ne strinja z določitvijo meje v skrajni točki 104. Opozarja tudi, da izpodbijana meja deloma poteka po notranji strani betonskega robnika njenega zelenjavnega vrta, kar pa ne predstavlja meje, urejene po pravični oceni. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje izvedencu odmerilo nagrado in stroške v nasprotju z določili Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.

Predlagatelj ni odgovoril na pritožbo prve nasprotne udeleženke.

Prva nasprotna udeleženka pa je na pritožbo predlagatelja odgovorila. Navaja, da predstavljajo predlagateljeve pritožbene navedbe nedovoljene pritožbene novote, ki pa so tudi sicer neutemeljene. Zato pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 25.1.2010: Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da je sodišče prve stopnje izvedencu neutemeljeno priznalo stroške za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije v znesku 92,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na določilu 2. točke 1. odstavka 46. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 7/02 – 84/08 – v nadaljevanju Pravilnik). Iz tehničnega poročila izvedenca (list. št. 78) pa izhaja, da je izvedenec pred izvedbo naroka na kraju samem na Geodetski upravi RS pridobil v poročilu navedene arhivske podatke o meritvah na obravnavanem območju (večje število elaboratov). Izvedenec je torej pridobil in proučil tudi dodatno dokumentacijo, kar utemeljuje odmerjeno nagrado.

Ni sporno, da je izvedenec pred narokom na kraju samem opravil terenski ogled z geodetsko predizmero, za kar mu je sodišče prve stopnje priznalo nagrado v znesku 92,00 EUR (2. točka 1. odstavka 46. a člena Pravilnika). Pritožba meni, da je izvedenec navedeni ogled s predizmero opravil v eni uri ter da je zato v skladu s 1. točko 1. odstavka 46. a člena Pravilnika upravičen do nagrade v znesku 46,00 EUR. Vendar pa je pritožbeni očitek, da je izvedenec navedeno delo opravil le v eni uri zgolj pavšalen in neizkazan ter gre zgolj za pritožbeno domnevo o izvedenčevem delu, zato mu pritožbeno sodišče ni sledilo.

Pritožba pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje izvedencu odmerilo previsoko nagrado za sodelovanje na naroku na kraju samem dne 9.9.2009. Izvedenec je v stroškovniku (list. št. 89) priglasil prisotnost na tem naroku oziroma ogledu v trajanju od 9.00. do 11.30. ure, torej v trajanju dveh ur in pol, kar pa v skladu z 2. točko 1. odstavka 46. a člena Pravilnika utemeljuje nagrado v znesku 92,00 EUR, in ne v znesku 125,00 EUR, kot jo je sodišče prve stopnje priznalo izvedencu. Zato je pritožbeno sodišče izvedencu nagrado za sodelovanje na naroku dne 9.9.2009 ustrezno znižalo. Posledično pa je zato znižalo (kar je zahtevala tudi pritožba) tudi materialne stroške od celotne odmerjene nagrade, ki sedaj znašajo 92,55 EUR (15% od celotne odmerjene nagrade – 3. odstavek 41. člena Pravilnika). Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da so bili materialni stroški glede na navedeno določilo Pravilnika že tudi sicer odmerjeni previsoko.

Neutemeljena pa je pritožba zoper nagrado, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo izvedencu za potovanja na naroke dne 9.9.2009, 11.11.2009 in 10.12.2009. Ker znaša razdalja med izvedenčevim prebivališčem in sodiščem prve stopnje 37 km, torej več kot pol ure potovanja (a do ene ure potovanja), za čas potovanja na ogled pa Pravilnik (3. odstavek 46. a člena) predpisuje za vsake začete pol ure 10,00 EUR, je (glede na tri naroke) sodišče prve stopnje izvedencu pravilno priznalo 120,00 EUR nagrade.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izvedenec ni navedel pravne podlage za povrnitev stroškov izdelave elaborata za Geodetsko upravo RS. V stroškovniku izvedenca (list. št. 89) je namreč jasno navedeno, da ta strošek temelji na določilih 41. člena Pravilnika in ceniku geodetskih storitev (le-ta pa je dostopen na spletu). Sicer pa same višine tega stroška pritožba ne izpodbija.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi prve nasprotne udeleženke delno ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) v zvezi s 37. členom ZNP sklep sodišča prve stopnje z dne 25.1.2010 v 1. točki izreka spremenilo tako, da znaša sedaj izvedencu odmerjena nagrada in nadomestilo za stroške v skupnem bruto znesku 1323,32 EUR, v 2. točki izreka pa je sklep spremenilo tako, da znaša prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 79,40 EUR. V ostalem pa je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo prve nasprotne udeleženke zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Glede pritožb zoper sklep z dne 10.12.2009: Pritožba predlagatelja ni utemeljena, pritožba prve nasprotne udeleženke pa je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se predlagatelj in prva nasprotna udeleženka pritožujeta le zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP).

Glede pritožbe predlagatelja: V obravnavani zadevi gre za nepravdni postopek ureditve meje, ki se začne na predlog (132. člen ZNP). V predlagalnih nepravdnih postopkih pa so za zbiranje procesnega gradiva (dejstva, dokazi) primarno zadolženi udeleženci, sodišče pa le izjemoma – če to zahteva varstvo oseb, ki ne morejo same skrbeti za svoje pravice in interese (glej 2. odstavek 5. člena in 6. člen ZNP). Zato je v predlagalnih nepravdnih postopkih na mestu tudi smiselna uporaba pravil o prekluziji (glej 286. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, tako tudi sklep VSL II Cp 39/2009). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavljajo predlagateljeve pritožbene navedbe o betonskem jašku za meteorne vode, ki se nahaja na zemljišču prve nasprotne udeleženke, oziroma o njegovem koriščenju tega jaška nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Predlagatelj namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal trditev o koriščenju in namenu tega jaška ter o tem, kako naj bi bil ta pomemben za njegovo nepremičnino, zato so njegove pritožbene navedbe o tem neupoštevne.

Glede pritožbe prve nasprotne udeleženke: Prva nasprotna udeleženka pa v pritožbi neutemeljeno vztraja pri tem, da bi moralo sodišče prve stopnje sporno mejo urediti po zadnji mirni posesti in ne po pravični oceni (4. in 5. odstavek 77. člena Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/02 – v nadaljevanju SPZ). Zadnja mirna posest je pravni standard, vsebino katerega je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti. Kot zadnjo mirno posest praviloma označujemo tisto stanje posesti, ki je nepretrgoma trajalo dalj časa pred trenutkom, ko je postala meja sporna, in ki sta ga oba udeleženca oziroma mejaša ves ta čas prostovoljno spoštovala. Gre torej za priznavanje dejanske uporabe v spornem prostoru s strani obeh oziroma vseh solastnikov mejnih parcel. Takšno priznavanje pa predpostavlja vedenje vseh solastnikov o navedeni uporabi. Pojem mirne posesti tako izključuje vse tiste situacije, ko enemu od lastnikov ni znano, na kakšen način drug lastnik mejnega zemljišča uporablja sporni prostor (glej sklep VSL II Cp 918/2006 in Stvarnopravni zakonik s komentarjem str. 438-439). Upoštevaje navedeno se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da se na podlagi izvedenega dokaznega postopka ne da s prepričanjem ugotoviti, da bi izključno prva nasprotna udeleženka oziroma izključno predlagatelj uporabljal sporni prostor, preden je meja postala sporna. Pritožba poizkuša z obširnimi navedbami prikazati neskladnost in neprepričljivost izpovedb predlagatelja in z njegove strani predlaganih prič ter hkrati skladnost in prepričljivost izpovedb prve nasprotne udeleženke in z njene strani predlaganih prič. Vendar pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so predlagatelj in z njegove strani predlagane priče o bistvenem skladno izpovedovale, in sicer, da je živo mejo, ki je prej rasla med zemljišči predlagatelja in prve nasprotne udeleženke, obrezoval predlagatelj z obeh strani in da je imel predlagatelj v posesti tudi sporni pas ob živi meji na strani prve nasprotne udeleženke. Hkrati pa so prva nasprotna udeleženka in z njene strani predlagane priče skladno izpovedovale, da je vsak obrezoval živo mejo s svoje strani in imel v posesti tudi zemljišče vsak na svoji strani. Res je sicer, na kar opozarja pritožba, da je tudi četrta nasprotna udeleženka izpovedovala tako kot prva nasprotna udeleženka. Vendar pa zgolj na podlagi izpovedbe četrte nasprotne udeleženke še ni mogoče s prepričanjem zaključiti, da je meja, preden je ta postala sporna, potekala tako, kot to zatrjuje prva nasprotna udeleženka. Ne gre tudi spregledati, da v motenjski pravdi opr. št. P 64/2004, prve nasprotne udeleženke kot tožnice zoper predlagatelja kot toženca, na katero se sklicuje tudi pritožba, ki je tekla zaradi predlagateljeve odstranitve že omenjene žive meje, sodišče prvi nasprotni udeleženki ni dalo posestnega varstva, ker je verjelo predlagatelju, da je imel živo mejo in sporno zemljišče v posesti on. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje mejo pravilno uredilo na podlagi pravične ocene (5. odstavek 77. člena SPZ).

Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija določitev meje v skrajnih točkah 100, 102 in 103, ki jo je sodišče prve stopnje določilo glede na podatke zemljiškega katastra. Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje (tudi) v teh točkah mejo določiti v skladu z zadnjim mirnim posestnim stanjem. V navedenih točkah gre namreč za določitev tromej oziroma štirimeje med zemljišči v lasti predlagatelja, prve nasprotne udeleženke in javnega dobra. Meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti pa ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti. Na javnem dobrem je posest izključena. Iz določila 19. člena SPZ, po katerem lahko javno dobro pod enakimi pogoji uporablja vsakdo in je v splošni rabi, izhaja, da bi priznanje posesti na javnem dobrem pomenilo negacijo javnega dobra. Na nepremičnini, ki je javno dobro, tudi ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (1. odstavek 44. člena SPZ). Pri določitvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je zato potrebno upoštevati stanje v katastru (primerjaj odločbe VSL: II Cp 892/2009, II Cp 39/2009, I Cp 2502/2009).

Neutemeljena je tudi pritožba zoper določitev meje v točki 104 oziroma v tromeji med zemljišči predlagatelja, prve nasprotne udeleženke in četrte nasprotne udeleženke. Upoštevaje že obrazloženo glede meje med predlagateljem in prvo nasprotno udeleženko je sodišče prve stopnje mejo tudi v tem delu določilo po kriteriju pravične ocene (razpolovitev spornega mejnega prostora). Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost (tudi) te odločitve sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da poteka izpodbijana meja deloma po notranji strani betonskega robnika zelenjavnega vrta prve nasprotne udeleženke, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kot je to v izpodbijanem sklepu tudi zapisalo, upoštevalo, da lahko prva nasprotna udeleženka še naprej obdeluje zelenjavni vrt. Iz skice izvedenca, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, je razvidno, da poteka meja po samem robu spornega zelenjavnega vrta, deloma po njegovi zunanji strani in le v majhnem delu po notranji strani roba vrta, kar pa prvi nasprotni udeleženki v ničemer ne preprečuje uporabe tega vrta.

Ker je prva nasprotna udeleženka, kot že obrazloženo, deloma uspela s pritožbo zoper sklep o odmeri nagrade in stroškov izvedenca z dne 25.1.2010, je moralo pritožbeno sodišče, glede na njeno pritožbo zoper odločitev o stroških postopka v izpodbijanem sklepu z dne 10.12.2009, spremeniti odločitev o stroških postopka v tem sklepu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi prve nasprotne udeleženke delno ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP sklep sodišča prve stopnje z dne 10.12.2009 v 3. točki izreka spremenilo tako, da znašajo skupni stroški tega nepravdnega postopka (upoštevaje nižje določeno nagrado in stroške izvedenca) sedaj 1.471,10 EUR. Ker jih je doslej v celoti nosil predlagatelj, mu je dolžna prva nasprotna udeleženka povrniti polovico teh stroškov, torej 735,55 EUR.

V ostalem pa je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo prve nasprotne udeleženke in v celoti pritožbo predlagatelja zoper sklep z dne 10.12.2009 kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 35. člena ZNP.