Jedro

Otrokovim koristim (78/2 ZZZDR) nasprotuje ugotovitev, da eden od staršev onemogoča njegove stike z drugim. Ta okoliščina je pravno upoštevna pri odločanju o dodelitvi otroka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 27.5.1989 v V., skupno, dne 17.1.1989 v C. rojeno hčerko M. G., dodelilo v varstvo in vzgojo materi, tožencu pa naložilo, da mora od 1.12.1996 dalje za preživljanje mladoletnega otroka plačevati po 20.000,00 SIT mesečne preživnine. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo, kolikor je odločeno o dodelitvi otroka in plačevanju preživnine in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v napadenem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Glede na vsebino revizijskih navedb uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica je bila tista, ki je spočetka onemogočala toženčeve stike z otrokom. Po otrokovi vrnitvi v V. pa je toženec tožnici stike z njim omogočal. Mati je deklico lahko obiskovala na njegovem domu ali v šoli. V resnici pa otroka ni obiskala od 17.5.1996 do 23.10.1996. Tudi "varuhi" otroka materi niso ničesar storili. V znesku 20.000,00 SIT mesečno določena preživnina je previsoka. Ni bilo upoštevano, da je nezaposlen in brez vsakega dohodka. Vprašljivo je tudi izračunavanje otrokovih potreb v znesku 35.000,00 SIT mesečno. Med postopkom sodišči nista enako obravnavali obeh strank. Tako je tožnici bilo upoštevano, da ima stalno bivališče, vendar pa si vse do 15.4.1997 ni uspela zagotoviti niti osnovnih pogojev bivanja. Razmere v stanovanju v Ž., kjer biva otrok, temu niso v prid. Sam toženec pa je doslej v redu skrbel za deklico in bo tako skrbel tudi v bodoče. Končno je vprašljivo, ali je sodišče sploh pristojno za dodelitev otroka, rojenega v zunaj zakonski zvezi.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz drugega odstavka 354. člena ZPP) toženec v reviziji obrazloži le s trditvijo o neenakem obravnavanju pravdnih strank v postopku na prvi in drugi stopnji, kar naj bi bilo potrjeno z dejstvom, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z resnico štelo, da ima tožnica urejeno bivališče. Slednje ne more utemeljevati opisanega očitka, saj predstavlja okoliščino, ki sta jo sodišči upoštevali pri opredelitvi primernosti pravdnih strank za dodelitev otroka. Ostale revizijske navedbe v tej smeri pa se nanašajo le na očitek kršitev relativnega značaja (prvi odstavek 354. člena ZPP), ki naj bi bile storjene na prvi stopnji. Zaradi očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, storjenih na prvi stopnji, pa ni mogoče vložiti revizije (2. točka prvega odstavka 354. člena ZPP).

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po določbi prvega odstavka 78. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - Ur. list SRS, št. 14/89) sodišče v slučaju razveze zakonske zveze odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. Toženčeva v reviziji ponovljena teza, da bi o otrokovi dodelitvi moralo biti odločeno izven sodne pristojnosti, ker je bil rojen pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank, zato ne drži, tako sklepanje pa ob dejstvu, da toženec očetovstvo priznava, ne potrebuje dodatne obrazložitve.

Odločitev o dodelitvi otroka enemu od staršev je stvar pravne in dejanske presoje ugotovljenih okoliščin, katere cilj pa morajo biti otrokove koristi, ne pa interesi staršev (drugi odstavek 78. člena ZZZDR). To seveda velja za očeta in mater. Pri tem so pomembne vse okoliščine: tako tiste, ki se nanašajo na materialne razmere, v katerih bo otrok živel, kot tudi osebnostna primernost staršev oziroma njuna sposobnost, da otroku nudita normalne (najboljše) pogoje za zdrav čustveni razvoj. Na nižjih stopnjah ugotovljena dejanska podlaga glede prvega pogoja ne daje prednosti nobeni od pravdnih strank. Glede materialnih pogojev so razmere približno enake: življenje v skupnem gospodinjstvu s starimi starši v približno enako velikih stanovanjih. V reviziji zatrjevano dejstvo, da se je tožnica sicer priselila k svojim staršem, da pa si je formalno bivanje pozno uredila, je za to presojo nepomembno.

Otrok pa ima nedvomno pravico do stikov z obema roditeljema, ne glede na formalno dodelitev, kar vključuje tudi primerno vzgojo v odnosu do roditelja, pri katerem ne živi. Le tako se bo otrok razvil v zdravo in uravnoteženo osebnost. Prav tu pa se je toženec osebnostno predstavil s stališča zaščite lastnih, ne pa otrokovih interesov. Ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano, dokazuje, da je hčerko iz šole v Ž. samovoljno odpeljal k sebi v decembru 1995, ji nato otežkočal stike z materjo, nato pa jo ponovno v februarju 1996, čeprav je deklica bila z začasno odredbo sodišča dodeljena tožnici v varstvo, odpeljal iz Ž. v V.. Od tedaj dalje ni sodeloval v postopku pri Centru za socialno delo, otroka je pošiljal v šolo v spremstvu "varuhov", sodnih narokov pa se ni udeleževal. Toženec si je torej sam vzel pravico, da odloča, kaj je v otrokovo korist. Navedene ugotovitve utemeljujejo sklepanje, da za zdrav čustven razvoj deklice, katerega pomembna prvina je uravnotežen odnos z obema staršema, ni primerna njena dodelitev tožencu. Po drugi strani pa so dejanske ugotovitve o osebnosti tožnice take, da ji v tej smeri ni mogoče očitati napak. Kadar je deklica bila pri njej, je ob sodelovanju s Centrom za socialno delo tožencu stike omogočala.

Sodišči nižje stopnje sta tudi prav odločili o višini toženčevega preživninskega prispevka (79. člen ZZZDR). Višina otrokovih potreb je glede njegove starosti z zneskom 35.000,00 SIT mesečno prav ugotovljena. Premoženjske razmere staršev pa kažejo, da je toženec bolje situiran od tožnice. V nasprotju z revizijsko trditvijo, da je brez posla in dohodkov, je v postopku na nižjih stopnjah sprejeta toženčeva trditev, da zasluži pogodbeno 1.000 DEM mesečno. Iz podatkov spisa tudi sledi, da je v pisnih vlogah trdil, da je davčni upravi prijavil visok dohodek. Ob izkazani tožničini skromni plači in kljub (nizkemu) otroškemu dodatku toženca torej zadeva višja preživninska obveznost, ki je z zneskom 20.000,00 SIT mesečno pravilno opredeljena. Pri tem velja opozoriti na konvencijo združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989, ki velja tudi v R Sloveniji in s katero je staršem naložena posebna skrb za svoje otroke. Starši so primarno odgovorni za otrokovo vzgojo in razvoj, za zagotavljanje njegovih življenjskih pogojev v skladu s svojimi sposobnostmi in gmotnim položajem po načelu, da mora biti otroku, ki ne živi z obema staršema, zagotovljen približno tak gmotni položaj, kot bi ga imel, če bi živel skupaj z njima.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih napak, niti nepravilnosti na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljeno revizijo je zato bilo treba zavrniti (393. člen ZPP).