Jedro

Sporna je bila odškodninska odgovornost prevzemnika naročila. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali je toženec ravnal s potrebno skrbnostjo, pravilno upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera in materialno pravo pravilno uporabilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Gre za spor iz mandatne pogodbe, v kateri je tožnica naročnica, toženec pa prevzemnik naročila. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da v roku 15 dni tožnici plača 12.880,54 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 23. 2. 2017 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec kršil svoje obveznosti. Zaradi premajhne skrbnosti pri izvršitvi prejetega naročila je tožnici povzročil škodo, ki jo mora povrniti v vtoževani višini. Ugovor zastaranja je zavrnilo. Tožnici mora toženec plačati še pravdne stroške v znesku 3.545,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno opredelilo naravo dela in položaj toženca. V postopku je izkazano, da uporabnikom nudi brezplačno pomoč, kar je veljalo tudi za tožnico. Seveda pa se mora na določen način financirati, da lahko zagotavlja mesečno plačo dvema osebama. To narave njegovega dela v ničemer ne spreminja. Zato način financiranja nikakor ni pokazatelj strokovnosti oziroma njegove predstavitve kot strokovnjaka in ni mogoče zaključiti, da opravlja storitev proti plačilu, kot nepravilno zaključi sodba. Razlogi sodbe so v nasprotju, saj najprej ugotavlja, da je njegovo delo brezplačno, nato pa navaja, da je dobival za svoje delo plačilo. Prav tako je izven konteksta in nepravilno sklepanje v delu, ko sodišče povzema izpovedbo priče J.Č., predsednika toženca, da delujejo brezplačno zato, da ljudem ne bi bilo treba plačevati odvetnika in to uporabi za utemeljitev, da se je toženec štel in predstavljal kot strokovnjak. Priča je izpovedovala v kontekstu njene narave dela. Toženec se niti na spletnih straneh ne oglašuje kot strokovnjak, temveč samo predstavlja svoje storitve posredovanja.

Pritožnik nadalje navaja, da tožnica ni izkazala višine škode. Predložila ni nobenih relevantnih listinskih dokazov glede davčnih obveznosti v Italiji, zlasti ne, da je bil davek tam dejansko plačan, niti o osnovi za plačilo le-tega. Predložila ni nobene davčne odločbe, ki bi nalagala tožnici plačilo davka. V spis vloženo sporočilo davčnega organa Republike Italije – Agenzia delle Entrate ni davčna odločba. Sodišče se sklicuje na to sporočilo in da je razlika vtoževani znesek. Seveda je, a ta izračun ne dokazuje škode niti njene višine. Sodba nima razlogov o tem, za katera obdobja in v kakšni višini šteje, da tožnici ni bil povrnjen davek. Sodišče ugotavlja, da je mandatno razmerje nastalo oktobra 2008. Zato je mogoče upoštevati samo predhodna obdobja, torej 2006 in 2007, saj se zahtevek za vračilo po naravi stvari zahteva za nazaj. Predvsem pa o škodi ni mogoče govoriti, če davčni zavezanec plača davčno obveznost. Plačilo davka je zakonska obveznost. Obrazci CUD niso davčna odločba, v bistvu gre le za prijavo dohodka, ki ga za zavezanca opravi z zakonom določena oseba.

Ob tem sodba zaključuje, da je Agenzia delle Entrate tista, ki ugotavlja odbitek davka in hkrati ugotavlja odgovornost toženca. Prav tako iz obrazca F. Imposte 772 z dne 29. 10. 2008 izhaja, da gre za obrazec, ki mora biti izpolnjen za italijanskega izplačevalca, v konkretnem primeru INPDAP oziroma da je naslovnik prošnje INPDAP in ne davčna uprava. Obrazec obsega pooblastilo izplačevalcu, da od pristojne uprave za finance zahteva dodelitev davčne številke vlagatelja prošnje, ki je tožnica. To je povem skladno z že izpostavljenim stališčem samega INPDAP-a z dne 27. 11. 2008, ki navaja, da so sami naslovnik prošnje za izvzetje iz italijanske obdavčitve na pokojninah in na drugih podobnih prejemkih ter da sami posredujejo vse naprej na davčno upravo. Gre za obvezo. Toženec je zato ravnal pravilno in skladno s pooblastilom, ki ga je imel in je zahtevek poslal na ustrezen subjekt, ki je bil leta 2008 zadolžen za sprejem prošnje za izvzetje iz italijanske obdavčitve. Pritožnik povzema odgovor Ministrstva za pravosodje Republike Italije na strani 2, četrti odstavek. Iz pooblastila z dne 29. 10. 2008 izhaja da je bilo pooblastilno razmerje omejeno na zastopanje pred INPDAP. Zato so razlogi sodišča v 23. in 24. točki obrazložitve sodbe nepravilni in v nasprotju z zapisom iz listin. Tako ni pravilen zaključek, da ni nikjer zapisano, da bo INPDAP poslal zahtevek za povračilo davkov Agenciji. Neutemeljeni so tudi zaključki, da bi moral toženec zahtevati pooblastilo za zastopanje pred davčnim organom Republike Italije – Agencijo, saj se leta 2008 stranki nista dogovorili, da bo toženec tožnico zastopal pred Agencijo.

Nadalje pritožnik opozarja, da se tožnica do leta 2012 na toženca ni obrnila in ga ni obveščala o stanju zadeve v zvezi s poslano prošnjo na INPDAP. Šele leta 2012 ga je obvestila, da je v letu 2010 dobila izplačilo lordo. Če bi to storila v letu 2010, bi se lahko pravočasno urgiralo in preprečilo zastaranje. Kasnejša elektronska sporočila tožnice izkazujejo neskrbnost, nezainteresiranost in malomarnost tožnice v lastni zadevi do 2012. Sodba se ne opredeli do listine pod A14 – dopisa tožnice iz leta 2016, s katerim se je sama obrnila na Agencijo (in ne na toženca) z zahtevo po ponovni preučitvi zadeve. To potrjuje, da ni bilo pooblastila za zastopanje pred davčnim organom.

Nazadnje toženec navaja, da je nepravilna odločitev v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka. Rok za vložitev zahtevka za vračilo plačanega davka v Republiki Italiji je po italijanskem pravu 48 mesecev in ne gre za prekluzivni rok. Kot tak je določen s predpisi in s potekom tega roka davčni zavezanec lahko pričakuje, da je njegova pravica prenehala. Glede na ugotovitev, da se je mandatno razmerje vzpostavilo leta 2008, je bilo mogoče zahtevati vračilo samo za leti 2006 in 2007, ki sta do tedaj potekli. Zato je nepravilna odločitev, da je rok začel teči šele leta 2016. Najkasneje leta 2016 je terjatev absolutno zastarala. Po prepričanju toženca je začel rok teči najkasneje leta 2010, ko je tožnica dobila izplačilo lordo. Če bi tožnica toženca o tej okoliščini obvestila vsaj v letu 2010, bi se lahko pravočasno urgiralo in preprečilo zastaranje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v konkretni zadevi pravilno napolnilo standard skrbnosti prevzemnika naročila. Ena od relevantnih okoliščin je, da je toženec opravljal službo, ki je bila ustanovljena z namenom pomagati posameznikom pri uveljavljanju čezmejnih pokojninskih zahtevkov, pri čemer denar za delovanje društva zagotavlja P.I.. D.P. in J.Č. sta zaslišana izpostavila, da letno obravnavajo od 5000 do 6000 pokojninskih zadev. Izpovedi J.Č. je sodišče dalo ustrezno težo in posameznih delov ni vzelo iz konteksta. Iz izračuna oziroma sporočila Agencije za prihodke z dne 8. 2. 2016 jasno izhaja, da bi moralo tožnici iz naslova neupravičenih davčnih odtegljajev za leta 2006, 2007 in 2008 pripasti 19.181,00 EUR, priznala pa ji je 6.300,46 zaradi nepravočasno vloženega zahtevka. Že to potrjuje, da so bili davčni odtegljaji izvršeni. Vtožuje se razlika. Ne drži, da je sodba neobrazložena, tožnica pa je predložila tudi CUD izpiske, ki izkazujejo, kateri davki so bili plačani pred izplačilom pokojnine, ki se izplačuje v neto znesku. Njena pravica do povračila neupravičenih odtegljajev izhaja iz praktično vseh listin v spisu. Pritožbena razlaga obrazca F. Imposte 772 in dopisa INPDAP z dne 27. 11. 2008 je nepravilna. Iz odgovora Ministrstva za pravosodje Republike Italije izhaja, da je bilo treba vlogo za vračilo davčnih odtegljajev poslati neposredno uradom italijanske finančne uprave v določenem prekluzivnem roku od izvedbe odtegljajev s stani davčnega substituta. Del, na katerega se sklicuje toženec, se očitno nanaša na izvzetje iz dvojnega obdavčenja in ne na vračilo davčnih odtegljajev. Vseskozi je bilo nesporno, da je tožnica tožencu naročila uveljavljanje dveh zahtevkov – za odpravo dvojnega obdavčenja in za vračilo neupravičenih davčnih odtegljajev. Slednje je potrdila priča D.P.. Tožnica še zavrača očitke o neobveščanju in ugovor zastaranja. V zvezi s slednjim se je sodišče pravilno sklicevalo na VSL sklep II Cp 680/2009. Tožnica se je kot laik zanesla, da je postopek še v teku, še toliko bolj, ker je toženec vseskozi zatrjeval, da bi morala biti zadeva v reševanju. Izkazala je, da je ugotovila, kdaj ji je nastala škoda - ob prejemu dopisa Agencije za prihodke z dne 8. 2. 2016. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti so jasni, notranje skladni in preverljivi; zatrjevane protispisnosti (napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo) preizkus tudi ni pokazal. V kolikor se v pritožbi zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodničino sklepanje, pa ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene. Kot je pojasnjeno v nadaljevanju, z vsebino svoje pritožbe tudi dokazne ocene toženec ni izpodbil. 6. Tožnica od novembra 2005 dalje prejema italijansko vdovsko pokojnino po svojem pokojnem možu. Izplačevalec pokojnine je bil v relevantnem času, ko je prišlo do pogodbenega razmerja, pokojninski zavod INPDAP, zavod za pokojninsko zavarovanje javnih uslužbencev Republike Italije.1 Ker je bila pokojnina dvojno obdavčena (tako v Italiji kot v Sloveniji), se je tožnica obrnila na toženca, ki se po sodbeni neprerekani ugotovitvi ukvarja s pomočjo pri reševanju zahtevkov glede pokojnin, med drugim s posredovanjem pokojninskih zahtevkov pristojnim italijanskim institucijam, preverjanjem veljavnosti plačil prispevkov v Italiji, vlaganjem zahtevkov za odbitje davkov, ugotavljanjem pogojev upokojevanja, pomočjo prejemnikom pokojnin. To sta potrdila pri tožencu zaposlena priča D.P. in predsednik toženca J.Č., razvidno pa je tudi iz spletne strani toženca.

7. V izpodbijani sodbi je nadalje zanesljivo ugotovljeno, da je bila konec oktobra 2008 med pravdnima strankama sklenjena mandatna pogodba (766. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), s katero se je toženec zavezal prizadevati si za: 1. ukinitev oziroma odpravo dvojnega obdavčevanja pokojnine (za naprej) in 2. povrnitev plačanih davkov za pretekla leta od 2006 dalje. Ugotovitev je podprta tako z listinskimi dokazi (glej spremni dopis toženca z dne 29. 10. 2008, ki je bil priložen zahtevku, naslovljenem na INPDAP) kot skladnima izpovedbama tožnice in priče D.P.. Toženec te ugotovitve ne more izpodbiti z (mimo sodbene dokazne ocene) navrženo trditvijo, da je bilo pooblastilno razmerje omejeno na zastopanje pred INPDAP in parcialnim sklicevanjem na vsebino pooblastila z dne 29. 10. 2008. 8. Izvršitev prvega naročila, ki se je nanašalo na odpravo dvojnega obdavčenja pri INPDAP, sama zase ni bila problematizirana. Tožnica je že sama navajala, da je toženec poslal zahtevek za odpravo dvojnega obdavčenja z dne 29. 10. 2008 na pristojni pokojninski zavod INPDAP, ga zatem na zahtevo zavoda popravil in da je bil zahtevek nenazadnje tudi ugodno rešen leta 2010 (tožnica je bila oproščena plačila davkov v Republiki Italiji od januarja 2010 dalje). Očitki, na katerih je gradila odškodninski zahtevek, so se nanašali na izpolnitev toženčeve obveznosti, da pri pristojnem organu zahteva povrnitev plačanih davkov za leta od 2006, 2007 in 2008. Tožnica je trdila, da je toženec po tem, ko je vložil zgoraj omenjeni zahtevek pri INPDAP, tožnici pojasnil, da bo INPDAP njeno vlogo posredoval naprej pristojnemu davčnemu organu, to je Agenciji za prihodke v Pescari (v italijanščini Agenzia delle Entrate; v nadaljevanju Agencija). Nato pa je bilo v letu 2012 ugotovljeno, da bi moral biti zahtevek za povračilo davčnih odtegljajev vložen neposredno pri Agenciji. To je toženec po neprerekanih navedbah tožnice storil 21. 9. 2012, Agencija pa je zahtevku delno ugodila in sicer le za čas od 21. 9. 2008 dalje, ker je bil zahtevek za predhodno obdobje vložen prepozno (po izteku roka 48 mesecev od nastanka pravice). Toženčev primarni ugovor s tem v zvezi je bil, da je zahtevek vložil na ustrezen urad (zavod INPDAP), da potem, ko zavod reši status upokojenca, posreduje ta zahtevek Agenciji za prihodke, ki poskrbi za vračilo davka, če je bil neupravičeno odtegnjen, pri čemer je bilo tožencu ves čas znano, da INPDAP in Agencija predstavljata dve različni ustanovi. Ob tem je še navajal, da bi v primeru, če bi bila tožnica skrbna in bi ga pravočasno obvestila o izidu postopka o ukinitvi dvojnega obdavčenja v letu 2010, lahko pravočasno kontaktiral z Agencijo in ne bi prišlo do zastaranja.

9. Zato je bilo prvo sporno vprašanje, ki ga je moralo rešiti sodišče prve stopnje, ali je toženec zahtevek leta 2008 vložil pri pristojnem organu ali ne. Pritožbeno sodišče nima pomislekov k sodbeni ugotovitvi, da ne in da bi moral biti zahtevek za povrnitev davčnih odtegljajev vložen neposredno pri Agenciji. Tako določajo relevantni predpisi Republike Italije (37. člen Uredbe Predsednika Republike št. 602 z dne 29. 9. 1973), o čemer je sodišče prve stopnje na zaprosilo o njihovi vsebini pridobilo odgovor Ministrstva za pravosodje Republike Italije z dne 8. 9. 2019 (priloga C4 spisa) in to v 24. točki obrazložitve tudi obrazložilo. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s skladno, logično ter prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da za drugačno stališče ne daje podlage niti vsebina obrazca F. Imposte 772 z dne 29. 10. 2008 in dopisa INPDAP tožencu z dne 27. 11. 2008 (priloga A4 spisa). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na dokazno oceno o tem v celoti sklicuje. Toženec z lastno razlago vsebine dopisov in odgovora Ministrstva za pravosodje Republike Italije ne prepriča, da je bil INPDAP pravi subjekt (naslovnik) za vložitev zahtevka tudi v delu, ki se nanaša na vračilo neupravičenih davčnih odtegljajev za nazaj ter da bi moral ta zavod posredovati dokumentacijo naprej na davčno upravo.

10. Izhodišče za presojo odgovornosti prevzemnika naročila za primer kršitve njegovih obveznosti je določba 768. člena OZ. Pritožba sodišču očita, da je napačno uporabilo njegov tretji odstavek, ki se glasi: Če naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, ki ga je treba opraviti, je prevzemnik dolžan, upoštevajoč predvsem interese naročitelja, ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, če gre za neodplačno naročilo, pa tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnal v lastni stvari. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali je toženec ravnal s potrebno skrbnostjo, pravilno upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera in materialno pravo pravilno uporabilo. Sodbeno obrazložitev v zvezi s tem pritožnik nepravilno povzema. Iz konteksta sodbenih ugotovitev razumljivo izhaja, da ne gre za neko običajno neodplačno naročilo, pri katerem bi se zahtevala zgolj skrbnost kot v lastnih stvareh, temveč je ravnanje treba ocenjevati strožje. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Gre za specifično situacijo. Ni sporno, da tožnici za dogovorjeno storitev ni bilo treba nič plačati in to je v sodbi jasno ugotovljeno. Tega sodišče pri presoji ni zanemarilo, a je pravilno kot pomembna upoštevala tudi dejstva: da je dejavnost toženca ravno vlaganje zahtevkov s pokojninskega področja in druga ustrezna pomoč prejemnikom pokojnin in prosilcem za pokojnine (glej 6. točko obrazložitve), da je bil s tem namenom ustanovljen, da ima dva zaposlena, da ima zagotovljena sredstva za delovanje oziroma za plačilo svojega dela (italijanski P.I.), da svoje storitve predstavlja in oglašuje na spletu in sicer storitve kot so posredovanje in vodenje mednarodnih pokojninskih zahtevkov, preverjanje plačanih prispevkov v Italiji, pogoje upokojevanja, pravno svetovanje,... Sodbena ugotovitev, da se potencialnim naročnikom svojih storitev dejansko predstavlja kot strokovnjak za navedeno področje, je zato pravilna in je pritožba ni omajala. Ne temelji zgolj na delu izpovedi J.Č., kot skuša to zavajajoče prikazati toženec, pač pa na celoviti dokazni oceni listinskih dokazov (članek v časopisu, izpis iz njene spletne strani) in izpovedb tožnice, prič D.P. in J.Č., ki jih je sodišče ocenjevalo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Glede na to, da se je toženec predstavljal kot strokovnjak za navedeno področje, je sprejemljiva nadaljnja sodbena ugotovitev, da je tožnica utemeljeno sklepala, da je opravo posla zaupala osebi, ki razpolaga z ustreznim znanjem in izkušnjami in pričakovala ustrezno skrbno postopanje strokovnjaka in pojasnila. Ugotovljenega pomanjkanja izkušenj pri poslovanju z INPDAP toženec ne prereka. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je imel pri svojem poslovanju toženec s pokojninskim zavodom INPS več izkušenj,2 da je bil toženec seznanjen s tem, da gre za dva različna zavoda in da INPDAP ne deluje enako kot INPS, da je imel s prvim zelo malo izkušenj. Zato je prepričljiva navedba v sodbi, da je pomanjkanje izkušenj tožencu nalagalo ustrezno večjo skrbnost pri izvrševanju naročenega posla (ne pa ravnati tako, kot je bila utečena praksa z zavodom INPS). Moral bi se dodatno informirati glede poslovanja INPDAP. Prepričljivo je ugotovljeno, da bi se to pričakovalo tudi od povprečno skrbne osebe. Toliko bolj, ker iz sodbenih ugotovitev izhaja, da je bil toženec seznanjen, da sta za obravnavo zahtevkov za odpravo obdavčenja in zahtevkov za povračilo plačanih davkov pristojna dva različna organa v Republiki Italiji in da ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi moral zavod po uradni dolžnosti posredovati zahtevek Agenciji (izpoved D.P.). Poleg tega iz neprerekanih ugotovitev v spisu izhaja, da je toženec še v letih 2011 in 2012 napotil tožnico, da se pozanima na Agenciji, zakaj še ni bilo odločeno o njenem zahtevku za povračilo davka in da je glede na komunikacijo (s toženko in Agencijo) še kasneje navajal, da je postopal pravilno, ko je vložil zahtevek na INPDAP. Vse te okoliščine utemeljujejo sodbeni zaključek, da je toženec kršil svoje obveznosti in da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se je od njega v danih okoliščinah in glede na njegovo (financirano) dejavnost pričakovala ter da je zato podana njegova odškodninska odgovornost. 11. Kot rečeno, je toženec zahtevek neposredno na Agencijo vložil 21. 9. 2012, pri čemer se je v pravdi branil tudi s tožničino pasivnostjo in neskrbnostjo, češ da bi v nasprotnem primeru lahko prej in pravočasno (v letu 2020) kontaktiral z Agencijo in ne bi prišlo do zastaranja. Sodišče je tudi te ugovore obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene. Pritožnik tudi s ponavljanjem svojih trditev mimo razlogov v 25. točki obrazložitve sodbe odločitev neuspešno napada. Velja izpostaviti, da pritožba ne vsebuje tehtnih argumentov zoper ugotovitev, da toženec ni dokazal, da bi tožnici naročil, da ga mora obvestiti o tem, kdaj bo začela prejemati pokojnino v bruto znesku in zoper ugotovitev, da je bila toženčeva dolžnost priprava ustreznih pooblastil za izvršitev naročila. Da je njegovo zatrjevanje o obsegu naročila oziroma predmetu mandatne pogodbe neutemeljeno, je bilo že odgovorjeno. Ob vseh neizpodbitih dejanskih ugotovitvah je za presojo popolnoma brezpredmeten dopis tožnice Agenciji v letu 2016 s pozivoma o ponovni preučitvi zadeve v prilogi A14 spisa in se nanj toženec neutemeljeno sklicuje (tudi nelogično, glede na njegov dne 21. 9. 2012 vloženi zahtevek na Agencijo v imenu tožnice).

12. Sodišče prve stopnje je ponudilo ustrezne razloge v zvezi s škodo in njeno višino. Da tega tožnica ni dokazala, ne drži. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, obstoj in višino škode dokazuje sporočilo Agencije z dne 8. 2. 2016, katerega dokazne vrednosti toženec ne more minimizirati z zatrjevanjem, da to ne zadošča, da ne gre za davčno odločbo in da bi morala tožnica predložiti (še) ustrezne davčne odločbe za posamezna časovna obdobja. Gre za uradno sporočilo, sestavljeno s strani davčnega organa, pristojnega za odločanje o vračilu davka, iz katerega jasno izhajajo podatki, na podlagi katerih je ugotovljena škoda: - da je tožnica zahtevala vračilo davčnih odtegljajev, ki so bili izvršeni na pokojninah za davčna leta od 2006 dalje; - da je skupni znesek izračunala Agencija oziroma njen Urad in sicer v višini 19.181,00 EUR; - da je bil zahtevek delno prepozen glede davčnih odtegljajev do 21. 9. 2008; - da tožnici zato pripada vračilo odtegljajev, ki so bili opravljeni za čas od tega datuma dalje v višini 6.300,46 EUR. S tem je prepričljivo izkazano, da je bil davek za vtoževano obdobje odtegnjen in omogoča izračun škode, ki predstavlja matematično razliko med navedenima zneskoma. Iz sodbe jasno izhaja, da gre za škodo na račun nevrnjenih zneskov davka za obdobje od leta 2006 do 21. 9. 2008. Pritožbena navedba, da o škodi ni mogoče govoriti, ker je šlo za plačilo zakonske davčne obveznosti, je nesmiselna. Enako v danih okoliščinah velja za trditev, da je glede na to, da je do mandatnega razmerja prišlo v oktobru 2008, mogoče upoštevati le obdobje leta 2006 in leta 2007. 13. Pritožbene navedbe o zastaranju so nasprotujoče. Po eni strani toženec trdi, da bi ob tožničinem aktivnem ravnanju pred 2012 pravočasno kontaktiral Agencijo in do zastaranja ne bi prišlo, hkrati pa meni, da je bil njegov ugovor zastaranja odškodninskega zahtevka neutemeljeno zavrnjen. Pri slednjem toženec zastaranje tožbenega zahtevka nejasno povezuje s tekom zastaranja zahtevka za vračilo neupravičenih davčnih odtegljajev in tozadevnimi (kot rečeno neutemeljenimi) očitki, ki jih naslavlja na tožnico. Presoje, da je ugovor zastaranja neutemeljen, s tem ni izpodbil. 14. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi sicer ni našlo uradoma upoštevnih kršitev (glej drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Glede na izid tega preizkusa mora toženec tožnici povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (154. in 155. člen ZPP) in sicer upoštevaje vrednost spornega predmeta in določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v vrednosti 625 odvetniških točk (glej 1. točka tarifne št. 21 OT) za nagrado za sestavo odgovora na pritožbo, z 2 % izdatki in 22 % DDV. Po matematičnem izračunu to skupaj znaša 466,65 EUR, kar mora toženec tožnici plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Nagrade za posvet s stranko pritožbeno sodišče ni posebej priznalo, ker je zajeta v nagradi za sestavo odgovora.

1 Po spisovnih podatkih se je ta zavod januarja 2012 pripojil k pokojninskemu zavodu INPS. 2 Z njim je posloval tako, da je INPS, potem ko je rešil zahtevek za odpravo dvojnega obdavčenja, poslal zahtevek za povračilo plačanega davka za preteklo obdobje na Agencijo.