Jedro

Po prepričanju sodišča druge stopnje je toženka tako zaradi podanega utemeljenega suma državnega organa o storitvi kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije upravičeno odklanjala izplačilo zavarovalnine vse do dne 19. 2. 2014, ko je bila kazenska ovadba zoper zakonitega zastopnika tožnice zavržena. Šele tega dne je bil glede na določilo 944. člena OZ nedvomno znan obstoj toženkine obveznosti, zato pred tem slednja ni prišla v zamudo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v točki II izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) odškodnino v višini 12.592,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 2. 2014 do plačila (točka I izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine v znesku 1.907,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.592,89 EUR od dne 22. 6. 2010 do 18. 2. 2014 in od zneska 1.907,11 EUR od dne 22. 6. 2010 do plačila (točka II izreka). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 2.097,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka III izreka) in zavrnilo zahtevek tožnice na plačilo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov za čas od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje do preteka 15-dnevnega paricijskega roka (točka IV izreka).

2. Zoper odločitev sodišče prve stopnje o teku zamudnih obresti se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se je toženka ob posredovanju poravnalne ponudbe z dne 27. 7. 2011 zavedala svoje obveznosti iz naslova plačila odškodnine, zato graja zaključek sodišča prve stopnje, da je bil za ugotovitev obstoja ali višine odškodnine potreben določen čas. Po njenem mnenju je bila predmetna zadeva na civilnopravnem področju nedvoumna, zato meni, da je bila toženka najmanj od dne 27. 7. 2011 v zamudi z izplačilom odškodnine, zato drugega odstavka 943. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v obravnavani zadevi ne gre uporabiti. Trdi, da glede vprašanja teka zamudnih obresti ne more biti deležna negativnih posledic uspešno zaključenega kazenskega postopka, ki ga je zoper tožnico uvedla toženka. Poudarja, da izpodbijana odločitev v obrestnem delu pomeni odobravanje sodišča, da zavarovalnica uvede zoper zavarovance kazenski postopek in se tako izogne plačilu zakonskih zamudnih obresti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti preverilo, ali so morebiti podane (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, in 12. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in ali je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je izpodbijana sodba zakonita in pravilna, v pritožbi zatrjevani razlogi pa niso utemeljeni.

5.

V obravnavanem gospodarskem sporu je tožnica od toženke iz naslova podjetniškega premoženjskega zavarovanja zahtevala plačilo zavarovalnine v višini 14.500,00 EUR s trditvami, da so neznani storilci dne 22. 6. 2010 vlomili v njene poslovne prostore in ji ukradli opremo ter ji povzročili škodo. Toženka je v postopku nasprotovala zahtevku z ugovornimi navedbami, da je temelj zahtevka sporen, saj zoper zakonitega zastopnika tožnice B.J. pred Okrajnim sodiščem v C. potekajo posamezna preiskovalna dejanja zaradi suma storitve kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije.

6. Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku in glede teka zamudnih obresti presodilo, da je odločitev zavarovalnice o zahtevku tožnice zaradi ugotavljanja morebitne storitve kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije terjala v skladu z drugim odstavkom 943. člena OZ določen čas, zato do dne 19. 2. 2014, ko je bila kazenska ovadba zoper zakonitega zastopnika tožnice zavržena, o zamudi toženke ni mogoče govoriti. Sodišče druge stopnje temu stališču pritrjuje in zavrača očitek pritožbe, da v obravnavani zadevi ne gre uporabiti drugega odstavka 943. člena OZ.

7. Prvi odstavek 943. člena OZ določa, da če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (drugi odstavek 943. člena OZ). Za odgovor, kdaj pride zavarovalnica v zamudo in kdaj začnejo teči zamudne obresti, je zlasti pomembna ugotovitev, kdaj bi morala zavarovalnica, upoštevajoč njeno profesionalno skrbnost, ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti.(1) Če si ob tem ustvari zaradi nestrokovnega ravnanja napačno predstavo o dejanskih okoliščinah in pravnih učinkih, se na ugodnost, ki jo določa drugi odstavek 943. člena OZ, ne more sklicevati.(2)

8. Glede na to, da je bil podan utemeljen sum Okrožnega državnega tožilstva v C., da je zakoniti zastopnik tožnice B.J. storil očitano mu kaznivo dejanje poskusa storitve kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije in da so zoper njega pred Okrajnim sodiščem v C. potekala posamezna preiskovalna dejanja, po mnenju sodišča druge stopnje toženki ni mogoče očitati neprofesionalnega ravnanja, ko je izplačilo zavarovalnine zavrnila ter ponudbo za izplačilo zavarovalnine z dne 27. 7. 2011 preklicala. Sodišče druge stopnje namreč ne sledi pritožbenim navedbam, da obstoj obveznosti toženke iz vidika obligacijskega razmerja ni bil sporen, saj 944. člen OZ izključuje odgovornost zavarovalnice, če je zavarovalec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer s prevaro.

9. Po prepričanju sodišča druge stopnje je toženka tako zaradi podanega utemeljenega suma državnega organa o storitvi kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije upravičeno odklanjala izplačilo zavarovalnine vse do dne

19. 2. 2014, ko je bila kazenska ovadba zoper zakonitega zastopnika tožnice zavržena. Šele tega dne je bil glede na določilo 944. člena OZ nedvomno znan obstoj toženkine obveznosti, zato pred tem slednja ni prišla v zamudo.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil kazenski postopek zoper tožnico in zakonitega zastopnika uveden na pobudo toženke. Pregled zadeve namreč pokaže, da je prišlo do suma, da je bilo v obravnavani zadevi storjeno kaznivo dejanja zavarovalniške goljufije, na podlagi zbiranja obvestil policije (dokaz B13), pri čemer pa je bila toženka o utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja poskusa zavarovalniške goljufije B.J. obveščena s strani Okrožnega državnega tožilstva v C. (dokaz B14). Ker lahko na podlagi 431. člena Zakona o kazenskem postopku sodišču posamezna preiskovalna dejanja predlaga državni tožilec, toženki tako ni mogoče očitati, da je tožnico „spravila“ v predkazenski postopek in tako „vplivala“ na tek zamudnih obresti.

11.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu izreka (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op.št. (1): Prim. z VS sodba in sklep II Ips 176/2008 z dne 20. 1. 2011. Op.št. (2): Prim. z VS sklep II Ips 525/2002 z dne 28. 8. 2003.