Jedro

Če prosilec za azil ne predloži nobenih listin, s katerimi tujec po določbi Zakona o tujcih - 75. člen dokazuje istovetnost in zato identitete prosilca ni mogoče ugotoviti, je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 27. člena Zakona o azilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 65. člena (pravilno 1. odstavek 63. člena) Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 15. 10. 2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku - prosilcu za azil, omejila gibanje na prostore Azilnega doma do prenehanja razlogov oziroma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od 14. 10. 2007 od 17.10 ure do dne 14. 1. 2008 do 17.10 ure. Tožena stranka je tožniku gibanje omejila, ker je ugotovila, da je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 27. člena Zakona o azilu ter razlog iz 3. alineje 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. in 5. alinejo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06-UPB).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da je podan razlog za omejitev gibanja po 1. alineji 1. odstavka 27. člena ZAzil. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi, da tožnik ob prihodu v Republiko Slovenijo ni imel pri sebi niti potnega lista, niti kakšne druge listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti tožnikovo istovetnost. Zato je pravilna presoja tožene stranke, da o istovetnosti tožnika ni nobenih zanesljivih dokazov, zato jo bo potrebno razčistiti v nadaljnjem postopku. Prav tako sodišče soglaša s toženo stranko, da obstoji sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek, s tem, da je lažno predstavil razloge na katere se kot prosilec za azil sklicuje in da je vložil prošnjo za namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Tožnik je namreč jasno, nedvoumno in dovolj podrobno povedal, da je najprej skušal priti v Nemčijo, vendar so ga odkrili in vrnili na Poljsko, kjer mu je bila izdana odločba, da mora Poljsko zapustiti v 15 dneh. Tožnik je torej nedvomno prišel v stik s poljskimi oblastmi in čeprav so te obravnavale prav zakonitost njegovega bivanja na Poljskem, tožnik ni vložil prošnje za azil. To dejstvo tožnik pojasnjuje z navedbo, da je v vsem sledil napotkom organizatorja, vendar sodišče tej razlagi ni sledilo. Tudi če so napotki organizatorja v resnici bili taki, kot zatrjuje tožnik, očitno niso bili usmerjeni le v prihod tožnika v kakšno od varnih držav, temveč so bili cilji očitno daljnosežnejši od zgolj iskanja zaščite pred preganjanjem. Po oceni sodišča pa ni verjetno, da bi se vse dogajalo brez tožnikove vednosti ali njegove privolitve.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Tožnik navaja, da je moral matično državo zapustiti iz političnih razlogov, saj je njegov bratranec ustrelil nekoga iz vlade in se ja bal maščevanja, saj so njegovega starejšega brata ubili, mlajšega pa so zabodli z nožem in mu grozili s smrtjo, policija pa ga ni zaščitila. Tožnik se ima pravico kadarkoli premisliti v kateri državi bo zaprosil za azil, zato sum zavajanja in zlorabe azilnega postopka ni podan Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 27. člena ZAzil, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. V določbi 27. člena ZAzil so taksativno našteti razlogi, zaradi katerih se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje. Eden izmed razlogov je tudi ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil. Po določbi 75. člena Zakona o tujcih (ZT, Uradni list RS, št. 107/2006-UPB) tujec dokazuje istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, osebno izkaznico za tujca, z maloobmejno izkaznico ali drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz tožnikove izpovedbe na obravnavi pred sodiščem, da tožnik ni predložil nobene od v 75. členu ZT določenih listin. Zato je pravilen sklep tožene stranke, s katerim soglaša tudi prvostopno sodišče, da identiteta prosilca ni ugotovljena, in da je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil. Po navedeni določbi se prosilcu za azil lahko gibanje omeji, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil. Že ta razlog pa zadošča za izdajo spornega sklepa o omejitvi gibanja. Po presoji pritožbenega sodišča so dejanske ugotovitve, da je tožnik skušal priti v Nemčijo, da pa so ga na meji odkrili in vrnili na Poljsko, kjer ni prosil za azil in da je tožniku zaradi nezakonitega vstopa v Republiko Slovenijo grozila prisilna odstranitev, zadostna podlaga tudi za sklep tožene stranke, da obstoji sum zlorabe oziroma zavajanja azilnega postopka z namenom odložitve prisilne odstranitve iz države.

Glede na navedeno na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati tožnikova pritožbena navedba, da je bil zaradi preganjanja prisiljen zapustiti matično državo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.