Jedro

Sodišče prve stopnje je preverilo odmero pokojnine v dokončni odločbi toženca in ugotovilo, da je le-ta pravilna. Zgolj na podlagi tožnikove navedbe, da je bila njegove plača višja, kot jo je upošteval toženec (tako da bi bilo upravičen do višje pokojnine), za katero ni predložil nobenih dokazov, ni bilo dolžno preverjati podatkov o plačah pri delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odločba toženca z dne 5. 3. 2009 spremeni tako, da se pritožbi tožnika R.K. ugodi in da se odločba toženca z dne 20. 11. 2008 tako spremeni, da tožniku pripada starostna pokojnina v znesku 800,00 EUR na mesec od 1. 8. 2008 in da mu je toženec dolžan plačati vse pravdne stroške tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo in poudarja, da bi morala njegova pokojnina znašati 800,00 EUR, pri čemer bi ZPIZ moral preveriti podatke delodajalca in se odločiti za tiste, ki naj bi bili pravilni. Na naslovno sodišče je vložil predlog za določitev roka za predložitev dodatnih dokazov, s katerimi sam ne razpolaga, kot na primer listin o plačah, saj jih brez svoje krivde ni mogel dobiti pravočasno, da bi jih predložil. Pri tem se sklicuje na 2. odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku. Toženec je v svoj izračun zajel le podatke z listin, ki so že bile del spisa in predložene na glavni obravnavi. Predlaga, da se pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijana sodba in prizna vse stroške, vključno stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, dodatno pa v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 5. 3. 2009 ter prvostopne odločbe z dne 20. 11. 2008, s katero je tožniku priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 476,73 EUR na mesec od 1. 8. 2008 dalje. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje potrdilo kot pravilno in zakonito in tožnikov tožbeni zahtevek, da se odločba toženca z dne 20. 11. 2008 spremeni ter se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine v znesku 800,00 EUR na mesec od 1. 8. 2008 dalje, zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pravilno pri odmeri tožnikove starostne pokojnine izhajalo iz določbe 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Po tej določbi se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša (pokojninska osnova).

Glede upoštevanje plač pri izračunu pokojninske osnove je sodišče prve stopnje v celoti sledilo tožencu, ki je v pritožbenem postopku preveril podatke o plačah in zavarovalnih osnovah, ki so bili sporočeni matični evidenci na obrazcu M4 z dne 11. 9. 2008. Pri pregledu podatkov je ugotovil, da pri izračunu pokojninske osnove ter odmeri starostne pokojnine niso bili upoštevani pravilni podatki o plačah in zavarovalnih osnovah za leto 1985, ker je tožnik v obdobju od 31. 1. 1985 do 31. 12. 1985 za 2000 ur dela prejel 844.866,00 takrat veljavnih din. Vendar pa se tudi ob upoštevanju teh podatkov pri izračunu pokojninske osnove, le-ta ni spremenila tako, da je za tožnika še vedno najugodnejša odmera pokojnine od pokojninske osnove, izračunane na podlagi plač oziroma zavarovalnih osnov iz obdobja 1983 do 2003, ki znaša 716,70 EUR. Pri izračunu starostne pokojnine se je pravilno upoštevala tudi določba 409. člena ZPIZ-1 in sicer za tisti del pokojninske dobe, ki jo je dopolnil do 31. 12. 1999, se mu je pokojnina odmerila ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, za pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil po 1. 1. 2000 pa z odstotki za odmero pokojnine, določenih s tem zakonom. Tožnik je do 31. 12. 1999 dopolnil 31 let, 6 mesecev in 5 dni pokojninskega dobe, kar po določbi 52. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) znaša 68 %, za čas od 1. 1. 2000 pa je tožnik dopolnil 9 let pokojninske dobe, kar znaša skladno s 50. členom ZPIZ-1 13,5 % oziroma skupaj 82,5 %. V takšnem razmerju se je tožniku pravilno odmerila starostna pokojnina od izračunane pokojninske osnove.

Brez kakršnekoli podlage tožnik v pritožbi vztraja, da bi morala njegova pokojnina znašati 800,00 EUR, saj za to ni predložil nobenih dokazov niti ni konkretno navedel razlogov, ki bi predstavljali podlago za priznanje pokojnine v takšni višini. Prav tako tožnik ni navedel, kateri podatki o plačah niso pravilni, da bi jih bilo potrebno preveriti pri njegovem delodajalcu. To so tudi razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnikovemu predlogu za podaljšanje roka za predložitev plačilnih list. Zgolj tožnikova navedba, da je bila njegove plača višja, kot jo je upošteval toženec, še ne predstavlja razloga za podaljšanje roka ali za preverjanje podatkov pri delodajalcu. Tudi sicer se tožnik zgolj pavšalno sklicuje na 2. odstavek 286. člena ZPP, ne pa, da so obstajali konkretni razlogi, zaradi katerih brez svoje krivde ni mogel navesti novih dejstev in predlagati novih dokazov do prvega naroka.

V zvezi s tožnikovo trditvijo, da je bila njegova plača višja, kot jo je upošteval toženec, pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da se za izračun pokojninske osnove po 4. odstavku 39. člena vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter posledično v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.