10. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 1. julija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 417/99 z dne 16. 10. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat zavrnil predlog preiskovalne sodnice za odpravo pripora zoper pritožnika.

Pritožnik meni, da je izpodbijani sklep v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) ter s 14. in z 29. členom Ustave. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti upoštevati možne milejše oblike iz XVII. poglavja ZKP, odločbe Ustavnega sodišča št. Up-57/95, Up-74/95, Up-75/95, Up- 123/95, Up-155/95 ter Up-175/95 in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Navedel je še, da do dneva vložitve ustavne pritožbe, tj. do 16. 10. 1999 preiskava ni bila končana, da se mu pripor izteče 18. 10.1999.

Ker je bil pritožnik dne 18. 10. 1999 izpuščen iz pripora, ga je Ustavno sodišče pozvalo, naj izkaže, ali ima še pravni interes za odločitev o vloženi ustavni pritožbi. Dne 19. 11. 1999 je sporočil, da pri ustavni pritožbi vztraja. Pravni interes izkazuje s trditvijo, da je spis št. Kpr 301/98 predložen Vrhovnemu sodišču zaradi predloga tožilstva za podaljšanje pripora za petnajst dni. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo spisa št. Up-125/99 in Up-230/99, ki se vodita na podlagi pritožnikovih ustavnih pritožb pri tem sodišču.

B.

Zoper pritožnika je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. Kpr 301/98 z dne 18. 5. 1999 odrejen pripor iz razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti (2. in 3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). V času izdaje sklepa, ki ga pritožnik izpodbija z obravnavano ustavno pritožbo, je bil pritožnik v priporu na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora iz obeh navedenih zakonskih razlogov. Ustavne pritožbe zoper ta sklep Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo (sklep št. Up-230/99 z dne 20. 6. 2001, ki ga je pritožnik že prejel).

Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat zavrnil predlog preiskovalne sodnice za odpravo pripora, ker naj bi ne bili več obstajali razlogi, ki bi kazali na obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Ocenil je, da pritožnikove nadpovprečne intelektualne sposobnosti in seznanjenost javnosti s kazenskim postopkom sama po sebi ne kažeta na to, da ponovitvena nevarnost ne obstaja več.

Intelektualne sposobnosti naj bi bile enake kot v času izvrševanja domnevno storjenih kaznivih dejanj, krajevna razpršenost pa naj bi bila tolikšna, da je seznanjenost potencialnih oškodovancev s kazenskim postopkom praktično nemogoča.

Izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati, da je pomanjkljivo obrazložen. Pritožnik ne zatrjuje, da bi sodišče ne odgovorilo na kakšen relevanten argument iz predloga za odpravo pripora.

Sklepanju zunajobravnavnega senata pa tudi ni mogoče odreči razumne presoje.

Čeprav iz izpodbijanega sklepa ne izhaja izrecno, da je sodišče ocenilo, ali pride v pritožnikovem primeru v poštev kateri izmed milejših ukrepov za zagotovitev izvedbe kazenskega postopka in za odpravo ponovitvene nevarnosti, in da je opravilo celovito presojo o utemeljenosti pripora (ob upoštevanju odločitev Ustavnega sodišča, ki jih je naštel pritožnik), ni v nasprotju z Ustavo in z EKČP. V položaju, kakršen je bil obravnavani, zadostuje, da zunajobravnavni senat v obrazložitvi svoje odločitve odgovori na argumente preiskovalnega sodnika, ni pa potrebno, da opravi celovito presojo, kakršna se zahteva npr. za sklep o odreditvi pripora. Pritožnik je imel možnost vsak čas predlagati odpravo pripora in na ta način doseči presojo sodišča o tistih okoliščinah, ki naj bi utemeljevale bodisi odpravo pripora bodisi odreditev katerega od milejših ukrepov iz XVII. poglavja ZKP.

Nenazadnje pritožnik v ustavni pritožbi ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale drugačno odločitev sodišča. Sploh pa je pritožnikovo zatrjevanje o nujnosti odprave pripora neutemeljeno tudi zato, ker je preiskovalna sodnica svoj predlog utemeljevala le z neobstojem ponovitvene nevarnosti, pritožnik pa je bil v priporu tudi zaradi koluzijske nevarnosti.

Ker za zatrjevane kršitve Ustave in EKČP očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer