Up-230/02 - 7

14. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. oktobra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 99/01 z dne 29. 1. 2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1205/99 z dne 19. 1. 2001 in sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 1812/98 z dne 26. 5. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožniku je bil izrečen suspenz in disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujših kršitev delovne obveznosti odklonitve potnega naloga ter zlorabe položaja. Zoper odločitev delodajalca je pritožnik sprožil delovni spor. Tedanje Sodišče združenega dela v Mariboru (odločba št. S 843/93 z dne 10. 9. 1993) je ugodilo pritožnikovemu zahtevku in odpravilo suspenz, izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pa spremenilo v javni opomin. Sodišče združenega dela Republike Slovenije je pritožbi delodajalca ugodilo (sklep št. Sp 1758/93 z dne 12. 5. 1994). V dvakrat ponovljenem sodnem postopku, ki se je končal z izpodbijanimi sodbami, je bilo odločeno, da je pritožnik odgovoren za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti, ki jo je storil s tem, da je odklonil potni nalog. Sodišča so potrdila izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Pritožnik slikovito opisuje svoje vsestransko nestrinjanje z odločitvijo sodišč, ki naj bi zavestno nepravilno interpretirala zakon in popolnoma neenakopravno obravnavala identični situaciji, kar naj bi dokazovala sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 86/01 z dne 15. 1. 2002. Pritožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišč, ki je napačna in temelji na neresnici, saj naj ne bi upoštevala izpovedbe ključne pritožnikove priče ter s strani pritožnika predlaganih prič, ki bi lahko ovrgle neresnice o oceni spornega poslovnega obiska, ki naj bi ga odklonil. Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča, da ugotovitev obstoja kvalifikatornih okoliščin sodi med dejanske ugotovitve, ki jih revizijsko sodišče ne sme obravnavati. Zatrjuje kršitev 14., 22. in 50. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) ter posredno 1. člena Protokola h EKČP. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.

B.

3.Bistveno vprašanje, ki se je reševalo tekom delovnega spora, je bilo vprašanje obstoja posebnih (kvalifikatornih) okoliščin iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - v nadaljevanju ZDR90), pravnorelevantnih za zakoniti izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

4.Obstoju teh okoliščin pritožnik oporeka in zatrjuje, da so sodišča napačno ravnala, ko so ugotovila, da so v času odločanja disciplinske komisije obstajale. S temi navedbami pritožnik zatrjuje napačno uporabo materialnega prava. To pa ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi z uporabo materialnega prava presoja le, ali temelji izpodbijana sodba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Takšnih pomanjkljivosti pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Le dejstvo, da so sodišča v zvezi z obstojem kvalifikatornih okoliščin zavzela drugačno stališče, kot ga ima pritožnik, še ne more pomeniti kršitve kakšne človekove pravice in temeljne svoboščine. Sodišča so obstoj teh okoliščin ugotovila, svoje pravno stališče obrazložila ter jih utemeljila z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti.

5.Pritožnik nadalje oporeka sprejeto dokazno oceno sodišč, kar tudi ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. V zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave. Z vidika 22. člena Ustave bi zato lahko bil relevanten pritožnikov očitek, da se sodišča niso izrekla o predlaganih dokazih, to je o zaslišanju prič, ki bi lahko ovrgle neresnice o naravi sporne službene poti. Očitek je neutemeljen. Dokazni predlog z zaslišanjem prič je pritožnik podal v pritožbenem postopku, Višje delovno in socialno sodišče, ki je o tem odločalo, pa je dokazni predlog obrazloženo zavrnilo. Tudi ne drži pritožnikov očitek, da so sodišča prezrla zaslišanje njegove priče, saj so izpodbijane sodbe dokazno oceno oprle tudi na izpovedbo te priče. Kot je bilo že navedeno, zgolj nezadovoljstvo pritožnika z razlogi sodišč, s katerimi so zavrnila njegov tožbeni zahtevek, ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

6.Načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic, zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči tudi tako, da sodišče ne odloči drugače, kot sicer odloča v drugih podobnih primerih. To pritožnik sicer smiselno uveljavlja, ko se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 86/01. Skupen obema sodbama je le predmet spora, ki je bil v obeh izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, v drugih bistvenih pravnih in dejanskih okoliščinah pa se sodbi razlikujeta. Zato očitek pritožnika, da naj bi Vrhovno sodišče sprejelo v zelo kratkem časovnem obdobju docela drugačno odločitev kot v pritožnikovem primeru, ni utemeljen in ne more izkazovati kršitve 22. člena Ustave.

Kako naj bi izpodbijane sodbe kršile njegovo pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, pritožnik ne utemelji.

Okoliščina, da mu je delovno razmerje prenehalo iz razlogov na njegovi strani in da je zaradi tega morda brez prihodkov, ne pomeni kršitve te pravice.

7.Kršitve konvencijske pravice iz 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja), ki je zajeta tudi v človekovi pravici do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pritožnik ni pojasnil niti izkazal, zato Ustavno sodišče kršitve ni moglo preizkusiti.

Pritožnik prav tako ni z ničimer izkazal kršitve 1. člena (varstvo lastnine) Protokola k EKČP.

8.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan