Jedro

18.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

19.Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je namreč v upravnem postopku navedel revščino in ni navajal drugih razlogov, zaradi katerih bi bil ogrožen v izvorni državi. Glede tega pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).

Z izpodbijano odločbo je bila tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

Tožba se zavrne.

Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.

40. uvodna izjava Procesne direktive II.

Obrazložitev

Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Izpodbijana odločba

Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

20.V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.

2.Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (28. 5. 2024), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je zanjo zaprosil, da bi lahko preživljal mater in sestre. Slovenija je samo prehodna država, njegova ciljna država je Italija ali Španija. V Maroku ima mater, sestre in pet bratov.

Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).

3.Na osebnem razgovoru (11. 7. 2024) je iz tožnikovih izjav glede razlogov za zapustitev izvorne države razvidno, da v Maroku ni pravic in se dogajajo krivice. Določeni delodajalci, za katere je delal, mu niso plačevali. V Maroku ne divja vojna kot v Siriji ali Palestini, vendar je tam tiha vojna. Vlada v Maroku krati pravice državljanom. V Maroku se je tožnik počutil kot mrtev. Državo je zapustil, da bi pomagal materi po očetovi smrti. Trpel je kot begunec na poti v Turčijo in Bolgarijo, vendar manj kot v Maroku. V zvezi z ugotovitvijo pristojnega organa, da je Maroko varna izvorna država, je tožnik zatrdil, da oseba te države ne bi zapustila, če bi bila res varna. Povedal je, da so bile kršene njegove pravice, saj država ne odpira delovnega področja. Premalo je dela, ki je premalo plačano. Zdravstvene oskrbe ni. Ker ni dela, so dobrine drage. Če si v Maroku brez dela, nimaš denarja in ne moreš živeti. Leta 2020 mu je umrl oče. Bratje so poročeni, imajo svoje družine in živijo zase. V Maroku ne more živeti niti pes. Denar za pot mu je dala mati. Letalska karta do Turčije je stala 200 evrov, tam pa je delal in zaslužil denar za nadaljevanje poti. Za njegovo mater ne skrbi nihče, Maroko je zapustil 18. 11. 2022.

Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 28. 5. 2024, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru, ob začetku katerega mu je bila ponovno ponujena možnost ustreznih informacij, ki so mu bile zagotovljene tudi v vabilu na to procesno dejanje. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 7. 2024 razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.

V skladu s to določbo resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.

4.Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik pri podaji prošnje sicer izjavil, da je Maroko zapustil leta 2024, vendar pa iz policijske dokumentacije (depeše) izhaja, da naj bi odšel decembra 2023, iz izjav na osebnem razgovoru pa je razvidno, da je Maroko zapustil 18. 11. 2022. Tožnik je pojasnil, da je odšel dve leti po smrti očeta, torej leta 2020. Na pot se je odpravil sam. V Turčijo je letel z letalom in tam ostal eno leto in šest mesecev. Pot je nezakonito nadaljeval v Bolgarijo, kjer je ostal dva dneva, saj jo je prečkal. Nato je odšel v Srbijo, kjer je ostal tri tedne. Potem je odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je ostal približno tri tedne. Pot je nadaljeval preko Hrvaške, po gozdovih, za kar je potreboval pet dni. V Sloveniji ga je prijela policija. Njegov namen je bil samo zapustiti Maroko, iti v Turčijo in nato v eno od evropskih držav, v kateri bi našel delo. Njegovi ciljni državi sta bili Italija in Španija, vendar prej ni poznal Slovenije, kjer se dobro počuti in čaka na mednarodno zaščito, čeprav sta dva prijatelja odšla. Na prošnji je sicer zapisal, da je Slovenija prehodna država, vendar je zdaj spremenil svoj načrt. V Sloveniji je prvič zaprosil za mednarodno zaščito. Vzeli so mu prstne odtise na Kosovu in v Bosni in Hercegovini, vendar tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. V Bolgariji in na Hrvaškem ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, ker bolgarske oblasti zaprejo migrante, v Srbiji pa so mu zaplenili denar in telefon ter ga vrnili nazaj v Bolgarijo. Če bi bilo tukaj tako, ne bi ostal, ampak bi šel naprej. V Maroku je precej kriminala. Državo zapustil zaradi tihe vojne v Maroku. Tiha vojna pomeni, da so imeli pred vojno v Siriji Sirci delo, denar, službe in dobro živeli. Nihče ni zapustil Sirije in bil begunec. V Maroku je tiha vojna, saj ni dela in denarja, ljudje živijo v revščini, šolstvo je slabo, saj šole, ki jih financira država slabo učijo učence. Kdor se želi dobro izobraziti, mora imeti denar in plačati posebne privatne šole. V zdravstvu je čakalna doba dolga. Državljan Maroka, ki je bolan in ima nevarno bolezen, dobi termin šele čez dve leti. Prej umre, kot pa pride na vrsto.

21.Sodišče še pojasnjuje, da glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

5.V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.

6.Po ugotovitvah tožene stranke je tožnik zapustil izvorno državo, ker so bila različna priložnostna dela, ki jih je opravljal, premalo plačana, zato ni imel dostojnega življenja. S plačilom je moral pomagati družini. Omenil je tudi slabo zdravstvo in šolstvo. Tožena stranka poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja in družinskih sporov posameznikov, ampak presoji ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini ali pa jim grozi utemeljeno tveganje, da bodo soočeni z resno škodo. Tožnik pa takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. Razlogi, ki jih je navajal, namreč niso povezani z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, pri čemer tožnik ni izkazal vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, ki jo določa v osmem odstavku 27. člena tega zakona. Slaba ekonomska situacija sama po sebi tako ni razlog za priznanje mednarodne zaščite, iz tožnikovih izjav pa ne izhaja, da je njegova ekonomska stiska posledica namernega kršenja človekovih pravic. Tožnik je namreč imel dostop do dela, vendar je po lastni presoji zaslužil premalo za preživljanje družine. Dostopa do trga dela mu ni nihče omejeval. Tako opisane okoliščine po stališču pristojnega organa ne izkazujejo elementov za priznanje ene od oblik mednarodne zaščite.

S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

Prav tam, 16. točka obrazložitve.

7.Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

22.Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju tožnikovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država, saj tam ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Zato je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1.

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

Tožnikove trditve

23.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1. Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.

9.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.

Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

10.Tožnik se ne strinja s stališči tožene stranke in izpostavlja, da Maroka ni zapustil po lastni volji, ker bi prišel v navzkriž z zakonom ali ker ne bi želel delati. V odhod je bil prisiljen, saj v Maroku nikakor ni mogel živeti s plačilom za priložnostna dela. Drugega premoženja, iz katerega bi lahko financiral svoje preživljanje sebe, nima. Oče je umrl že pred leti. Zato želi finančno pomagati predvsem mami, a še sebe ne more preživeti.

11.V nadaljevanju tožnik ponavlja svoje izjave v upravnem postopku, da je v Maroku tiha vojna. Ni dela in denarja, ljudje živijo v revščini. Javni šolski sistem je slab. Revni nimajo sredstev, da bi plačali dobre zasebne šole, zato ne morejo do ustrezne izobrazbe, tudi tožnik ima le enajst razredov šole. Enako velja za zdravstvo, saj revni v ustreznem času ne morejo priti do potrebnih zdravstvenih storitev. Tožnik je bil plačan približno 4 EUR dnevno, pa še to ne vedno. Zato se v Maroku počuti ogroženega. Navedeno ga je prisililo v odhod iz države. Kljub opravljanju različnih del ni mogel zaslužiti dovolj za dostojno življenje. Glede na navedeno tožnik meni, da Maroko zanj osebno ni varna izvorna država. Premalo je namreč dela, ki tudi sicer ni dovolj plačano.

SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).

24.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.

Odgovor na tožbo

Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

25.Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Dokazni postopek

Zveza:

Sodišče le pripominja, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko razglasila za varno izvorno državo.

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52-1, 52-2

Presoja tožbe

26.Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.

Tožba ni utemeljena.

Pridruženi dokumenti:*

V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

27.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.