Jedro

Iz celotne obrazložitve pritožbeno izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče izpovedb priče M. Š. ne sprejema kot relevantnih za pravilno odločitev v tej kazenski zadevi, saj so sicer razlogi sodbe o presoji, da je obdolženec storilec predmetnega kaznivega dejanja povsem določni in za pritožbeno sodišče sprejemljivi. Obenem sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi sicer ne bi šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak kvečjemu za postopkovno kršitev iz drugega odstavka 371. člena, pri čemer pa ne bi zadostovalo le sklicevanje nanjo, pač pa bi pritožnik moral tudi konkretizirati oziroma določno pojasniti v čem je izpovedba priče M. Š. razbremenilna za obdolženca, še zlasti glede na to, da se mu je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi F. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 252. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen petih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje oškodovanca E. M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bil obdolženi oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, je pa dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegove pooblaščenke.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker v predmetnem kazenskem postopku ni bilo pritožbeno odločeno o obdolženčevi pritožbi z dne 29. 7. 2020 zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 14. 7. 2020, opr. št. II K 40880/2018, s katerim je bila razveljavljena sodba o kaznovalnem nalogu z dne 1. 7. 2020, opr. št. II K 40880/2018. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3. 6. 2021 (list. št. 206), je obdolženi pred otvoritvijo glavne obravnave pojasnil, da se predmetna pritožba ne nanaša na sklep o razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu in podal izjavo, da pritožbo umika. Po prvem odstavku 403. člena v zvezi s petim odstavkom 368. člena ZKP sme obdolženec v času, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, že podano pritožbo umakniti in umika pritožbe pozneje več ne more preklicati. Ker bi v primeru, če obdolženi pritožbe ne bi umaknil šlo le za relativno bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, bi moral pritožnik tudi izkazati, da je ta postopkovna kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa niti ni zatrjeval. 6. Neutemeljen je prav tako očitek pritožnika o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila obtožencu kršena pravica do obrambe s tem, da mu ni bil omogočen osemdnevni rok za pripravo obrambe od prejetja vabila na glavno obravnavo do podaje zagovora. Obdolženec je bil seznanjen s tem katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum že pred zaslišanjem na Okrajnem sodišču v Žalcu dne 1. 2. 2019 (list. št. 116), ki je bilo opravljeno v navzočnosti njegovega tedanjega zagovornika. Obdolžencu je bila 10. 7. 2020 vročena sodba o kaznovalnem nalogu z dne 1. 7. 2020, opr. št. II K 40880/2018, z enakim opisom predmetnega kaznivega dejanja in pravno opredelitvijo kot sta bili predmet obravnavanja v nadaljnjem postopku. Iz vročilnice pripete list. št. 201, ki šteje za javno listino, izhaja, da je bilo obdolžencu vabilo za glavno obravnavo 3. 6. 2021 osebno vročeno 21. 5. 2021, kar pomeni, da mu je bil osemdnevni rok za pripravo obrambe zagotovljen. Vabilo mu je bilo vročeno na naslovu S. torej na istem kot ga je navajal na glavni obravnavi 3. 6. 2021. Pritožbena navedba, da naj bi mu sodišče prve stopnje poslalo vabilo za glavno obravnavo 3. 6. 2021 na naslov T. je torej protispisen. Prav tako iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da naj bi bila ta opravljena kljub obdolženčevi želji, da se brani s pomočjo zagovornika. Kot je zapisano, je bil obdolženec poučen o pravici do zagovornika in je izjavil, da se bo zagovarjal sam. Obdolženi na zapisnik ni podal nobene pripombe. Vas čas je bil prisoten naglavni obravnavi in je imel možnost slediti pisanju zapisnika, zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno navedbo, da naj bi bil obdolženec z vsebino zapisnika seznanjen šele 18. 8. 2021, ko je pregledal spis.

7. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi dokazno opredelilo do izpovedb razbremenilne priče M. Š., ampak je njeno izpovedbo le povzelo pod točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju, je ta priča 1. 2. 2019 izpovedala, da jo je marca 2017 obdolženi zaprosil za posojilo 7.500,00 EUR, češ da je nekomu dolžan. Zaprošeni znesek mu je izročila maja tega leta, vrnil pa ji ga je konec leta 2017 oziroma na začetku leta 2018. Predmet dokaznega postopka v predmetni kazenski zadevi je bilo ugotavljanje ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ponarejanja listin na način kot ga je bremenila obtožba. To kaznivo dejanje bi bilo lahko po obdolžencu storjeno tudi, če bi se celo izkazalo, da je izposojeni denar oškodovancu vrnil. Obdolženec oziroma priča M. Š. prav tako nista z ničemer dokazno podkrepila po priči zatrjevanega posojila obdolžencu (npr. potrdilo o posojilu denarja), čeprav tudi iz predmetne kazenske zadeve izhaja, da je bilo pisanje takšnih potrdil nekaj povsem običajnega, pri čemer ne gre spregledati dejstva, da naj bi šlo za precej visok znesek 7.500,00 EUR.

8. V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP sodišče v sodbi navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Iz celotne obrazložitve pritožbeno izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče izpovedb priče M. Š. ne sprejema kot relevantnih za pravilno odločitev v tej kazenski zadevi, saj so sicer razlogi sodbe o presoji, da je obdolženec storilec predmetnega kaznivega dejanja povsem določni in za pritožbeno sodišče sprejemljivi. Obenem sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi sicer ne bi šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak kvečjemu za postopkovno kršitev iz drugega odstavka 371. člena, pri čemer pa ne bi zadostovalo le sklicevanje nanjo, pač pa bi pritožnik moral tudi konkretizirati oziroma določno pojasniti v čem je izpovedba priče M. Š. razbremenilna za obdolženca, še zlasti glede na to, da se mu je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin.

9. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar tudi ugotovitev, da ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je bil obdolžen, ne more biti napačna. Pritožbeno sodišče se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na pravilno obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje, jo povzema, na pritožbene navedbe pa še odgovarja: Ko pritožnik obliko oziroma način zapisa predmetnega potrdila z dne 10. 5. 2017 pripisuje nervozi obdolženca pred izročitvijo denarja oškodovancu, časovni stiski ter izpraznitvi kartuše tiskalnika, kar naj bi bilo povsem življenjsko sprejemljivo, pozablja, da je obdolženec v zagovoru povedal, da sta se z oškodovancem srečala že dva dni prej, torej 8. 5. 2017 v S. in se dogovorila za 10. 5. 2017 kot dan vrnitve dolgovanega denarja. Glede na takšen obdolženčev zagovor, pa ni nobenega utemeljenega razloga, da bi mu sodišče sledilo glede zatrjevanih okoliščin priprave potrdila. Povsem neverjetno je tudi, da bi se navkljub izpraznitvi kartuše, natisnilo besedilo ″V., dne:″ in tri vidne črte. Izvedenka U. C. je namreč v svojem izvedenskem mnenju ugotovila, da so vodoravne linije pod izpisom kraja in pod podpisoma izpisane z laserskim tiskalnikom.

10. Zagovornik razlog za pripravo predmetnega potrdila izpostavlja na podlagi obdolženčevega zagovora, da je oškodovanec vztrajal pri izročitvi gotovine, kar naj bi bil razlog, da denarja ni nakazal na njegov bančni račun. Razlog pa naj bi bil v tem, ker v primeru takšnega nakazila oškodovanec ne bi mogel zahtevati izplačila visokih zamudnih obresti. Takšen zagovor ni logičen, saj upoštevaje dejstvo, da zamudne obresti od glavnice 6.250,00 EUR za čas od zapadlosti posojila 1. 5. 2012 (po predlogu za izvršbo z dne 23. 8. 2017) pa do zatrjevane vrnitve 10. 5. 2017 po računalniškem programu Vrhovnega sodišča RS znašajo 2.609,23 EUR, bi obdolženi z izplačilom 7.500,00 EUR oškodovancu vrnil manj, kot pa bi to znašalo po sklepu o izvršbi z dne 19. 9. 2017, opr. št. I 379/2017. 11. Protispisna je pritožbena trditev, da naj bi oškodovanec sprva trdil, da podpis na potrdilu ni njegov, šele kasneje, po izdelavi izvedenskega mnenja izvedenke U. R., pa naj bi te navedbe spremenil. Že v odgovoru upnika na ugovor dolžnika z dne 4. 10. 2017 je oškodovanec po pooblaščencu zatrjeval, da je potrdilo z dne 10. 5. 2017, ki ga je obdolženec priložil ugovoru zoper sklep o izvršbi, neresnično in ponarejeno. Na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga z pregon z dne 30. 1. 2018 pa je oškodovanec med ostalim izrecno navajal, da je podpis na spornem listu dejansko njegov, ampak ni podpisan z namenom vračila denarja, ampak naj bi šlo za del prej podpisane listine. Sodišče druge stopnje tudi samo ugotavlja in pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je del prej zapisane listine z oškodovančevim podpisom obdolženec uporabil za izdelavo inkriminiranega potrdila, ker to kaže že sam način izpisa listine, ko je tekst, ki naj bi potrjeval vračilo dolga stisnjen med linije pod izpisom kraja in tiste pod podpisi oškodovanca in obdolženca. Pri tem za pravilno presojo sodišča prve stopnje ni relevantno, na kakšen način naj bi obdolženec prišel do takšne predloge za izdelavo inkriminirane listine, kot to meni pritožnik. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je oškodovanec denar posojal tudi drugim osebam (npr. H. Š., A. Š., pa tudi pritožnik navaja, da se oškodovanec ukvarja s posojanjem denarja) in je tako obdolženec imel dostop do dela listine z oškodovančevim podpisom tudi na druge načine, ne le neposredno od oškodovanca.

12. Na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje prav tako ne more vplivati ugotovitev izvedenke U. R., da se pri izpisu datuma „10. 5. 2017“ prekrivata moder kemični svinčnik in tekoče modro črnilo, saj pri teh rokopisnih zapisih, ki so se prekrivali, izvedenka ni mogla ugotoviti, kateri zapis je bil izveden prej in katere kasneje. Takšno dognanje izvedenke zato ne more ovreči pravilnosti zaključka prvega sodišča, da je obdolženec za izdelavo sporne listine uporabil predlogo, na kateri je že bilo zapisano besedilo „V., dne 10. 5. 2017“ s podpisom oškodovanca E. M. 13. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni petih mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo, se je dovolj odrazila tudi ugotovljena olajševalna okoliščina (obdolženčeva dosedanja neobsojenost) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

14. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15. Obdolženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se v postopku osebnega stečaja. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo in vzdrževanje njegove družine.