Jedro

Ob dejstvih, da se tožnica ni hotela identificirati, da se je policijskemu postopku upirala in glede na objektivne okoliščine, ki so kazale na njeno begosumnost, je bila uporaba kovinskih lisic zakonita. Protipravnosti ravnanja zato ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tem pravdnem postopku zahteva plačilo odškodnine v skupnem znesku 7.000 EUR za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela v posredovanju PP Črnomelj dne 27.2.2009. 1.000 EUR zahteva za telesne bolečine in nevšečnosti, 2.000 EUR za utrpeli strah in 4.000 EUR zaradi posega v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov toženi stranki.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka na plačilo odškodnine zaradi posega v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti v višini 2.000 EUR. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prisodi 2.000 EUR odškodnine zaradi posega v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Sodišču prve stopnje očita, da ni v zadostni meri upoštevalo kredibilnosti predlaganih prič – pričanje policistov je bilo veliko bolj pristransko kakor pričanje s strani tožnice predlaganih prič. Predvsem je sodišče prve stopnje dalo premajhen poudarek na pričanje R.S., ki ni ne Romkinja ne policistka, in zato ni imela nobenega razloga, da bi krivo pričala. Sodišče je iz izpovedbe prič povzelo napačne zaključke – jasno namreč je, da je tožničin mož na kraju samem potrdil identiteto tožnice, kar bi sicer policisti upoštevali, če tožnica ne bi bila Romkinja. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo v zadostni meri do zatrjevanj, da ob normalni uporabi lisic tisti, kateremu je to sredstvo namenjeno, ne potrebuje cepljenja proti tetanusu. Ob tem se pritožnica sklicuje na sodbi Evropskega sodišča Matko proti Sloveniji, točka 99, in Rehbock proti Sloveniji, točka 104, iz katerih izhaja, da se pri vsaki poškodbi osebe, ki ji je vzeta prostost, domneva, da so s to osebo policisti grdo ravnali, če država s prepričljivimi argumenti ne dokaže drugače, oziroma da mora država s prepričljivimi argumenti dokazati, da uporaba fizične sile ni bila prekomerna. Do navedenih primerov in do zatrjevane kršitve 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah se sodišče ni opredelilo v zadostni meri.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožba ne uveljavlja konkretizirano. Tudi tam, kjer se sklicuje na procesne kršitve, vsebinsko v resnici uveljavlja razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem napada dokazno oceno sodišča prve stopnje. Predmet pritožbenega odločanja je poleg preizkusa pravilnosti dokazne ocene še pritožbeni preizkus iz tistih razlogov, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče je v konkretnem pravdnem postopku kot nesporno ugotovilo, da so policisti dne 27.2.2009 pri gostinskem lokalu R. na L. pri Č. vodili postopek, v katerem je bila udeležena tudi tožnica, in da je bilo zoper njo uporabljeno prisilno sredstvo vklepanja s kovinskimi lisicami. Bistvenega pomena za ugotovitev odškodninskopravne podlage je, ali je bila zoper tožnico res prekoračena uporaba nujne sile. Za obstoj odškodninske odgovornosti, morajo biti izpolnjene štiri predpostavke: nedopustno škodljivo dejstvo (protipravnost), škoda,

vzročna zveza med nedopustnim škodljivim dejstvom in nastalo škodo ter krivda, ki se domneva.

Prve tri predpostavke mora skladno z načelom dokaznega bremena dokazati tisti, ki določena dejstva zatrjuje, in so mu le ta v korist. V obravnavanem primeru je to tožnica. Za presojanje dejstev, ali obstaja protipravnost v ravnanju tožene stranke in s tem nedopustnost nastale škode, je sodišče zaslišalo tožnico in 12 prič - 3 potnike v tožničinem avtu, tožničinega moža, 7 policistov in lastnico lokala, pred katerim se je škodni dogodek odvijal. Izpovedbe policistov o primernosti uporabe prisilnega sredstva z vklepanjem tožnice glede na podane razloge in obnašanje policistov do tožnice je sodišče prve stopnje ocenilo kot skladne in prepričljive, njihove izpovedbe pa potrjujeta tudi uradna zaznamka o uporabi prisilnih sredstev (priloge B 17 in B18) ter ocena strokovnosti uporabe prisilnih sredstev (priloga B19). Iz izpovedbe policista Ž. pa izhaja tudi dejstvo, da v konkretnem primeru zoper ravnanje policistov ni bila vložena nobena pritožba, prav tako ne kazenska ovadba. Na drugi strani je sodišče prve stopnje kot neprepričljiva in neverodostojna ocenilo pričanja vseh prič, ki jih je v zvezi s škodnim dogodkom predlagala tožnica – Z. K., D. K. in H. K., pa tudi pričanje R. S.. Razloge za to je obrazložilo na straneh sodbe 7 in 8. Pomembno je predvsem to, da je priča R. S. podala izpovedbo, polno dvomov, dopuščanj možnosti in celo nasprotij, da nobena izmed navedenih prič ni izpovedala, da bi videla, kako so policisti vklepali tožnico in kako so se pri tem do nje vedli, kar pomeni, da nobena izmed navedenih prič ni potrdila izpovedbe tožnice. Tožničine izpovedbe o tem, da so jo policisti vklenili brez razlogov, pa sodišče ob prepričljivih in verodostojnih izpovedbah policistov ne sprejema. Tožnica glede na navedeno po mnenju sodišča prve stopnje ni dokazala obstoja protipravnosti v ravnanju tožene stranke oz. njenih uslužbencev in s tem odgovornosti za nastalo škodo, pritožbeno sodišče pa tak zaključek v celoti sprejema.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je tožničin mož na kraju samem potrdil identiteto tožnice, kar bi sicer policisti upoštevali, če tožnica ne bi bila Romkinja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica pritožuje zoper privedbo na policijsko postajo z namenom ugotavljanja identitete. To smatra kot nepotrebno, saj je njeno identiteto potrdil mož, poznal pa jo je tudi eden izmed policistov. Sodišče prve stopnje je iz izvedenih dokazov nedvomno ugotovilo, da je bilo razlogov za vklenitev in privedbo tožnice na policijsko postajo več – tožnica se ni hotela identificirati, privedbi se je upirala in poskušala zapustiti kraj, kjer se je vodil postopek, obstajal pa je tudi utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje tatvine. Glede na pritožbene navedbe, da je šlo le za anonimno prijavo tatvine, pritožbeno sodišče opozarja, da je anonimna prijava začetek predkazenskega postopka, ki se na podlagi zbranih obvestil lahko nadaljuje v kazenski postopek. Ena izmed temeljnih nalog policije je namreč tudi odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj. To pomeni, da je policija le izvrševala svoje naloge, narodna pripadnost tožnice pa na to ni imela nikakršnega vpliva. 35. člen Zakona o policiji (1) določa, da policisti lahko ugotavljajo identiteto osebe, ki je na območju, v katerem se izvajajo ukrepi za iskanje ali izsleditev storilca kaznivega dejanja ali predmetov in sledi, ki so pomembne za kazenski postopek. Če policist v tem primeru ne more ugotoviti identitete osebe, jo lahko privede v policijske prostore in izvede identifikacijski postopek. Iz izpovedb policistov in drugih listinskih dokazov izhaja, da so bile vse okoliščine, ki jih predvideva navedena zakonska določba, v konkretnem primeru izpolnjene, zato so policisti upravičeno uporabili prisilno sredstvo vklepanja in tožnico privedli na policijsko postajo. Ob dejanskih ugotovitvah, da se tožnica ni bila pripravljena identificirati, da se je upirala in da so bile podane objektivne okoliščine, ki so kazale na njeno begosumnost, so bili izpolnjeni pogoji za uporabo lisic (50 – 51 a člen ZPol).

Tožnica je kot dokaz za nastalo škodo predložila izpisek iz zdravstvenega kartona, iz katerega izhaja, da je zdravnik 27.2.2009 ugotovil površne odrgnine na rokah tožnice. Sodišče se je med postopkom iz praktične demonstracije namestitve kovinskih lisic prepričalo, da pri tem postopku pride do opaznih odtisov lisic na koži zapestja, nikakor pa ne do odrgnin. Do teh pride le v primeru, če vklenjena oseba premika roke. Ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da bi policisti uporabili silo zoper njo po opravljeni vklenitvi, hkrati pa so policisti – priče dogodka izpovedali, da je tožnica ob vklepanju izmikala roke in se upirala, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica s tem povzročila samozategovanje lisic, posledično pa je utrpela odrgnine. Glede na navedeno so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opredelilo do dejstva, da ob normalni uporabi lisic vklenjena oseba ne potrebuje cepljenja proti tetanusu, po mnenju sodišča druge stopnje povsem neutemeljene in odveč, saj je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno, do kakšnih posledic lahko pride ob normalni uporabi lisic. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre pri prekomernem zategovanju lisic za namerno povzročanje trpljenja, saj je iz obrazložitve jasno razvidno, da je samozategovanje lisic povzročila tožnica sama s svojim ravnanjem. Tožnica tudi ni dokazala svojih trditev, da je v obravnavanem primeru šlo za kakršnokoli diskriminacijo, sodišče pa tega tudi ni ugotovilo, zato se ni opredeljevalo do kršitve 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o diskriminaciji na nacionalni podlagi, prav tako pa tudi ne do sodb, ki jih za primerjavo predlaga tožnica, saj ne gre za podobni dejanski stan.

Ker pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema (tako glede dejstev, ob katerih je uporaba lisic zakonita kot glede tega, da tožnica ni dokazala, da bi jo policisti vlekli za lase in ji strgali modrc) pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP (2)).

(1) Zakon o policiji (ZPol – UPB7, Ur. l. RS, št. 66/2009 in naslednji).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).