Jedro

Doslej uporabljeni milejši ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti, torej številna vabila in prisilne privedbe, niso bili uspešni (prisilna privedba je bila realizirana le 5.2.2025). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bil obtoženec seznanjen s tem, da je v kazenskem postopku in da je bil seznanjen tudi z namero sodišča, da opravi procesno dejanje. Temu procesnemu dejanju, ki je obligatorno, pa se je obtoženec tudi po oceni pritožbenega sodišča več kot očitno izmikal in ni hotel priti na razpisane naroke glavne obravnave, v smislu določila 307. člena ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, v skladu z drugim odstavkom 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zoper obtoženca odredilo pripor zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Pripor po tem sklepu traja od dneva in ure prijetja obtoženega do objave sodbe, če ni prej odpravljen, najdlje mesec dni.

2.Zoper navedeni sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik zaradi kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor ne odredi, oziroma odpravi; podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po določbi drugega odstavka 307. člena ZKP sme sodišče zoper obdolženca, ki je bil v redu povabljen, se pa očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP, odrediti pripor, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Eden od pogojev za odreditev pripora po navedenem drugem odstavku 307. člena ZKP je, da je bil obdolženec v redu povabljen na glavno obravnavo, to pa pomeni, da mu je bilo poslano vabilo s predpisano vsebino in opozorili in mu je bilo tudi pravilno ter pravočasno vročeno. V tem primeru sme pripor trajati do objave sodbe, najdalj pa mesec dni. Sodišče prve stopnje je v pritožbeno izpodbijani odločitvi ugotovilo obstoj utemeljenega suma, okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo izmikanje prihodu na glavno obravnavo ter neogibnost in sorazmernost pripora.

5.Ob pritožbeno neizpodbijanem obstoju utemeljenega suma, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v kazenskem spisu po pravnomočnosti obtožnice ni podatkov o morebitnih novih okoliščinah, ki bi lahko spremenile zaključke sodišča prve stopnje glede obstoja tega dokaznega standarda, ki se zahteva za odreditev pripora.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pod 7. točko obrazložitve, kronološko povzelo dogajanje v obravnavni kazenski zadevi od vročitve obtožnice, ki je bila obtožencu vročena preko detektiva šele tri mesece po njeni vložitvi, vse do poskusov vročitve vabila na predobravnavni narok in nerealiziranih prisilnih privedb ter neodzivanju obtoženca na vabila na naroke glavne obravnave.

7.Res je, kot trdi pritožnik, da na narokih dne 5.2.2025 in 25.2.2025 sestava senata ni bila popolna, saj nista bila prisotna oba porotnika. Kljub temu pa to ne pomeni, da se predobravnavni narok in nadaljnji naroki niso mogli izvesti samo zaradi okoliščin, podanih na strani sodišča, kar zmotno navaja zagovornik.

8.Obtožencu je bila namreč, zaradi razlogov na njegovi strani, otežena že vročitev vabila za predobravnavni narok, zaradi česar je bila odrejena privedba za vročitev vabila, ki ni bila realizirana. Policisti so obtoženca večkrat iskali na naslovu stalnega bivališča, a ga niso našli in so šele kasneje dobili informacijo, da se nahaja na Primorskem. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da ima obtoženec sicer prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., vendar tam dejansko ne živi. Policisti PP Koper pa so ugotovili, da obdolženec (vsaj občasno) dejansko živi na njihovem območju, kjer spi v avtomobilih ob trgovskih centih in ga ocenili kot brezdomca.

9.Na pritožbeno izpostavljenem predobravnavni narok dne 26.11.2024 (za katerega so obdolžencu vabilo uspeli vročiti šele po številnih poskusih, preko PP Koper, dne 6.11.2024) je obtoženec pristopil s polurno zamudo, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da na narok, kljub izkazanemu vabilu, ni pristopil (ne glede na razlog za zamudo, ki naj bi bil v protestih pred sodiščem). Uspeli pa so mu vročiti vabila za nadaljnje naroke glavne obravnave. Na naslednji razpisan narok glavne obravnave dne 10.1.2025 ni pristopil, dne 5.2.2025 pa je bila realizirana prisilna privedba PP Koper, vendar je bil narok zaradi zagotovitve pravice do obrambe preložen. Na naslednji narok 25.2.2025 obtoženec ponovno ni pristopil, kljub opozorilu, da bo v primeru ponovnega neupravičenega izostanka odrejen pripor po 307. členu ZKP.

10.Sodišče je imelo torej tekom celotnega postopka težave z vročanjem vabil, ki jih obdolženec na prijavljenem naslovu ni prevzemal in so policisti imeli številne težave z realizacijio prisilnih privedb. Prisilna privedba je bila odrejena PP Šmarje, saj ima na tem področju obtoženec prijavljeno stalno prebivališče. Razlogi za nemožnost izvedbe narokov tako nikakor niso na strani sodišča, temveč na strani obtoženca. Okoliščine, da obtoženec ni imel prevoza in zato ni mogel pristopiti na dva naroka, kot tudi, da se realizaciji prisilne privedbe ni upiral, pa še ne pomenijo, da se bo v bodoče vabilom odzival in so takšne pritožbene navedbe neutemeljene.

11.Doslej uporabljeni milejši ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti, torej številna vabila in prisilne privedbe, niso bili uspešni (prisilna privedba je bila realizirana le 5.2.2025). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bil obtoženec seznanjen s tem, da je v kazenskem postopku in da je bil seznanjen tudi z namero sodišča, da opravi procesno dejanje. Temu procesnemu dejanju, ki je obligatorno, pa se je obtoženec tudi po oceni pritožbenega sodišča več kot očitno izmikal in ni hotel priti na razpisane naroke glavne obravnave, v smislu določila 307. člena ZKP.

12.Pod 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvo sodišče tudi uspešno obrazložilo neogibnost in sorazmernost odrejenega prisilnega ukrepa. Neutemeljena je pritožba zagovornika, ko se zavzema za to, da bi se obtožencu izrekel milejši ukrep, denimo odredba za trajni privod obdolženca. Po zaključku pritožbenega sodišča obdolženi namreč glede na navedeno ne more biti deležen takšnega zaupanja, da bi se mu lahko izrekel milejši ukrep, saj je po prepričanju pritožbenega sodišča, kljub temu, da je pripor globok poseg v obtoženčevo svobodo, edino s priporom mogoče zagotoviti njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Zato ne glede na načelo subsidiarnosti iz drugega odstavka 192. člena ZKP, milejši ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti ne pride v poštev. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pripor zoper obtoženca neizogibno potreben za izvedbo naroka in je tudi skladen določbi prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, v poštev pa tudi ne pride kakšen drug, za obtoženca milejši ukrep.

13.Upoštevaje vse navedeno, se pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

14.Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 307, 307/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.