Jedro

Tožnika sta zahtevala podaljšanje roka, ki je bil določen v izvršilnem naslovu in ga ni mogoče podaljšati. Zato z izpodbijanim sklepom o zavrženju njune vloge ni bilo poseženo v kakšno njuno pravico ali na zakon oprte osebne koristi, saj je o tem bilo odločeno v izvršilnem naslovu (inšpekcijski odločbi).

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je gradbeni inšpektor zavrgel vlogo tožnikov za podaljšanje roka za izvršitev obveznosti, ki jima je bila naložena z inšpekcijsko odločbo št. 06122-2512/2007 z dne 23. 7. 2007. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bilo z navedeno odločbo gradbenega inšpektorja, ki je postala pravnomočna dne 30. 10. 2007, tožnikoma naloženo, da morata do 30. 9. 2007 odstraniti pomožni objekt z greznico na zemljišču parc. št. 1558/7 k.o. … ter na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje. Ker je inšpekcijska odločba že pravnomočna, vloge tožeče stranke za podaljšanje roka ni mogoče šteti za pritožbo zoper postavljeni rok, niti kot izredno pravno sredstvo v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zaradi navedenega je gradbeni inšpektor vlogo za podaljšanje roka kot nedovoljeno zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 0612-300/2007-4 z dne 20. 2. 2012. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da roka, določenega v inšpekcijski odločbi za izpolnitev obveznosti, ni mogoče podaljšati na podlagi 99. člena ZUP, saj se ta določba nanaša na podaljšanje procesnih rokov. Rok za izpolnitev obveznosti iz odločbe pa je materialni rok, ki ga v okviru meritornega odločanja v zadevi določi inšpekcijski organ. Pravilnost in zakonitost takšnega roka, ki je sestavni del odločbe o upravni zadevi, je mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo. Materialni roki so nepodaljšljivi, razen če materialni predpis to izrecno dovoli, kar pa v obravnavanem primeru ni slučaj.

Tožnika v tožbi navajata, da čakata na spremembo namembnosti zemljišča, ki bo omogočila legalizacijo spornega objekta. Zemljišče sta kupila, ker sta si želela z bivanjem v zdravem naravnem okolju zagotoviti in izboljšati kvaliteto življenja. Tožnik je namreč zaradi bolezni dihal invalidsko upokojen, tožnica pa na predmetnem zemljišču črpa energijo, saj zaradi izgube službe preživlja psihične strese. Menita, da izpodbijana odločba temelji na bistveni kršitvi pravil postopka, prav tako dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. V zadevi je bilo namreč prezrto, da zaradi dolgotrajnih postopkov spreminjanja občinskih prostorskih aktov ne sme biti prizadeta njuna pravica do lastnine, ki izhaja iz Ustave RS. Tako je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi načelo sorazmernosti, katerega glavni namen je zagotoviti, da so posegi države v človekove pravice in svoboščine uravnoteženi. V skladu z navedenim načelom se izbere najmilejši ukrep za posameznika, kar pa zahteva po odstranitvi objekta in vzpostavitvi v prejšnje stanje zagotovo ni, še posebno, če je utemeljeno pričakovati, da bo vloga za spremembo namembnosti zemljišča ugodno rešena. Sodišče je štelo, da tožnika smiselno predlagata odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Predmet spora v tem postopku je sklep gradbenega inšpektorja o zavrženju vloge tožeče stranke za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti, ki ji je bila naložena s pravnomočno odločbo istega inšpektorja z dne 23. 7. 2007. Z navedeno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da mora do 30. 9. 2007 odstraniti pomožna objekta na zemljišču parc. št. 1558/7 k.o. … in zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje. Izrek odločbe tako določa obveznost tožeče stranke, da odstrani objekt in tudi rok za izpolnitev naložene obveznosti. V takšnem primeru, ko je rok za izpolnitev obveznosti sestavni del inšpekcijske odločbe – izvršilnega naslova, pa rok za izpolnitev obveznosti ni procesni rok v smislu tretjega odstavka 99. člena ZUP, temveč gre za materialni rok. Rok za izpolnitev obveznosti inšpekcijske odločbe se namreč ne nanaša na opravljanje posameznih dejanj v postopku, ampak se nanaša na samo pravico oziroma obveznost, o kateri je odločeno z odločbo. Gre torej za materialni rok, katerega trajanje je v inšpekcijski zadevi nelegalne gradnje v okviru meritornega odločanja na podlagi določbe 152. člena ZGO-1 določil pristojni inšpekcijski organ. Pravilnost in zakonitost določitve tega roka je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo. Takšno stališče je že zavzeto v upravno-sodni praksi, npr. v sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 455/2008, I Up 528/2012. Ker sta tožnika zahtevala podaljšanje roka, ki je bil določen v izvršilnem naslovu, ki pa ga glede na obrazloženo ni mogoče podaljšati, s sklepom o zavrženju njune vloge ni bilo poseženo v kakšno njuno pravico ali na zakon oprte osebne koristi, saj je o tem bilo odločeno v izvršilnem naslovu (inšpekcijski odločbi). Tega ne spremenijo niti tožbeni ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na dejanske okoliščine zadeve (zakaj sta kupila obravnavano zemljišče, da sta vložila vlogo za spremembo namembnosti prostorskega akta). Ugovor o nesorazmernosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa (odstranitev objekta in vzpostavitev v prejšnje stanje) bi morala tožnika uveljavljala v postopku izdaje inšpekcijske odločbe, ne pa v tem postopku. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje tožnikov v poseg ustavne pravice do lastnine, saj le ta lastnikom ne daje pravice, da posegajo v prostor brez ustreznega upravnega dovoljenja.

Glede na to, da z izpodbijanim sklepom, s katerim je bil predlog tožnikov za podaljšanje roka zavržen, ni bilo poseženo v kakšno njuno pravico oziroma pravni položaj, kakršen izhaja iz pravnomočnega izvršilnega naslova, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).