Jedro

Katera zemljišča so gozdna v smislu ZG in katera zemljišča so gozd, je glede na določbe 10. in 11. členu tega zakona opredeljeno v gozdnogospodarskem načrtu območja oziroma enote. To pomeni, da za odločanje po ZG in s tem pristojnost Zavoda za gozdove ni odločilna katastrska kultura parcele ali njeno dejansko izpolnjevanje meril, ki jih za pojem gozda opredeljuje ZG, temveč to, da je ta parcela kot gozdna opredeljena v gozdnogospodarskem načrtu.

Po besedilu tretjega odstavka 21. člena ZG za zavrnitev izdaje soglasja ni potrebna gotovost, da bo prišlo do nedopustnih vplivov na funkcije gozda, temveč zadostuje, da je mogoče pričakovati ogrožanje teh funkcij. Tožbene navedbe, da promet dvanajstih vozil pod določenimi pogoji ne pomeni nujno ogrožanja teh funkcij, so povsem hipotetične, predvsem pa ne morejo vplivati na presojo pravilnosti sklepanja, da je na podlagi te okoliščine ogrožanje mogoče pričakovati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo soglasja za gradnjo dveh stanovanjskih objektov in garaže na A., na zemljišču s parc. št. 1544 in 1545 k.o. … ter parc. št. 33 k.o. …. V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnik 24. 6. 2010 že zaprosil za izdajo projektnih pogojev oziroma soglasja k prej navedeni gradnji, prvostopenjski organ pa mu je z odločbo z dne 8. 7. 2010 izdal le projektne pogoje za odstranitev obstoječih objektov, za gradnjo objektov pa je vlogo zavrnil z odločbo št. 3407-92/2010-2 z dne 8. 7. 2010. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper to odločbo, zato je tožnik sprožil upravni spor, ki do dneva izdaje izpodbijane odločbe še ni končan. V vmesnem času je bil sprejet nov prostorski akt, zato je prvostopenjski organ zadevo ponovno obravnaval na podlagi tožnikove vloge z dne 5. 1. 2011, dopolnjene dne 19. 1. 2011. Ugotavlja, da je gradnja načrtovana na zemljiščih, ki se po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN) nahajajo v enotah urejanja prostora RŽ-222 GPN in RŽ-138 GPN, namenjenih gozdovom z izjemno poudarjenimi socialnimi funkcijami, ki jih tudi našteva. Obravnavani objekti mejijo na mešan gozd, ki je po gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote Ljubljana (v nadaljevanju GGN) uvrščen v ureditveni enoti 58SS1 in 58VC4B, v gozdnogospodarski razred „Mestni gozdovi na kislih borovih in bukovih rastiščih“, kjer so izjemno poudarjene ekološke in socialne funkcije, ki jih prav tako našteva, med njimi pa posebej poudarja rekreacijsko. Ta gozd je bil z Odlokom o razglasitvi gozdov s posebnim namenom (v nadaljevanju Odlok o GPN) razglašen za gozd s posebnim namenom (v nadaljevanju GPN), kjer velja poseben varstveni režim.

Glede varstvenih režimov, ki veljajo za ta gozd, se sklicuje na 5. člen Odloka o GPN, ki prepoveduje vsa dejanja, ki negativno vplivajo na ekološko stabilnost in ogrožajo funkcije gozda, ter na GGN, ki v poglavju Usmeritve za posege v gozd in gozdni prostor določa, da v strogo varovanih območjih, kamor spada tudi GPN, posegi v gozd in gozdni prostor niso dovoljeni. Poleg tega se obravnavano območje nahaja v območju, ki je zavarovano z Odlokom o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost (v nadaljevanju Odlok o TRŠ), ki prav tako določa varstvene režime, med drugim prepovedi spreminjanja obstoječe konfiguracije terena, onesnaževanje zraka s prahom, aerosoli in drugimi strupenimi plini, uničevanja ali poškodovanja drevja ali grmovja ter uničevanja podrasti.

Načrtovani poseg je po mnenju prvostopenjskega organa v nasprotju z navedenimi varstvenimi režimi. Nadomestna gradnja je namreč načrtovana izven gabaritov obstoječih objektov in ima večje bivalne kapacitete od obstoječih, saj so namesto obstoječe ene načrtovane štiri stanovanjske enote z 12 parkirnimi mesti. Zaradi izvedbe dostopa do kletnih prostorov objekta A in gradnje objekta C na betonskih temeljih bo potrebna pozidava še neutrjenih površin gozdnega prostora, kar je v nasprotju tako z Odlokom o GPN, kot z Odlokom o TRŠ. Dostop je predviden po poti, ki ni evidentirana kot cesta, deloma pa po javni pešpoti, kjer vožnja z motornimi vozili ni dopustna, predstavlja pa tudi priljubljeno in obljudeno povezavo med Cankarjevim vrhom in parkom Tivoli. Načrtovani poseg bi pomenil dnevni promet z 12 vozili, kar bi pomenilo bistven vpliv na higiensko – zdravstveno funkcijo ter rekreacijsko funkcijo gozda, saj bi prišlo do povečanja emisij, gibanje po poti pa ne bi bilo več sproščeno. Prvostopenjski organ dodaja tudi podatke o dnevnem obisku območja.

Poleg tega ugotavlja, da je po podatkih registra nepremičnin in katastra stavb trenutno le objekt A opredeljen kot stanovanjski objekt, objekt B je opredeljen kot gospodarsko poslopje, objekt C pa sploh ni evidentiran. V novo urejenih objektih so načrtovane dejavnosti, ki niso v skladu z namembnostjo rabe prostora po OPN in so v nasprotju z varstvenim režimom po Odloku o TRŠ.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da je bil v obravnavani zadevi izveden skrajšani ugotovitveni postopek, sestanek s tožnikom in predstavnikoma Inštituta za javno upravo, ki je bil opravljen na željo tožnika, pa ni bil procesno dejanje v upravnem postopku. Dokument, ki ga je prvostopenjski organ sestavil o tem sestanku, je napačno poimenovan zapisnik, saj gre v resnici za uradni zaznamek. V zvezi s tem sestankom oziroma uradnim zaznamkom tožnik tudi sicer ni navedel nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev.

Tudi drugostopenjski organ meni, da gradnja obravnavanih objektov ni dopustna. Ob tem se sklicuje na zdajšnje kapacitete in namembnost obstoječih objektov, glede pritožbene navedbe, da so nekateri splošni pravni akti, na katere je svojo odločitev oprl prvostopenjski organ, neustavni, pa navaja, da upravni organi nimajo pristojnosti presojati skladnosti veljavnih predpisov z ustavo. Meni še, da je nesporno, da so obravnavana zemljišča gozd, obrazložitev prvostopenjske odločbe pa šteje za ustrezno, prav tako tudi njeno sklicevanje na študijo o oceni obremenjenosti in zmogljivosti gozdnega dela Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da bi gradnja objektov pretirano posegla v gozdni prostor, saj bi pomenila delno spremembo namembnosti gozdnega prostora, to pa bi negativno vplivalo na ekološko stabilnost in funkcije gozda.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da mu v upravnem postopku ni bilo omogočeno, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Opravljeni sestanek je bil za odločanje v zadevi bistven, saj je na njem zatrjeval pravno relevantna dejstva in predlagal vrsto dokazov, o tem sestanku pa bi moral biti sestavljen zapisnik, skladen z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Do tega ni prišlo, tožnikova izjava na sestanku sploh ni bila zabeležena, čeprav je šlo za izjavo stranke v postopku, do predlaganih dokazov pa se toženka ni opredelila. Z „uradnim zaznamkom“ o tem sestanku, ki je sicer naslovljen kot zapisnik, se je tožnik lahko seznanil šele v pritožbenem postopku.

Ugotovitev drugostopenjskega organa, da je šlo za odločanje v skrajšanem postopku, je napačna, saj prvostopenjski organ tega v svoji odločbi sploh ne navaja, poleg tega pa tudi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za tako odločanje. V obravnavani zadevi bi bilo očitno potrebno zaslišati tožnika in mu tako omogočiti, da zavaruje svoje interese, kar izključuje odločanje v skrajšanem postopku.

Tožnikova pravica do izjave je bila kršena tudi zato, ker se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na podatke iz strokovne naloge Ocena obremenjenosti in zmogljivosti gozdnega dela krajinskega parka, pri čemer ne gre ne za splošno znana, ne za nesporna dejstva. Tožnik bi zato v postopku moral imeti možnost, da se do teh dejstev opredeli.

Zaradi neupoštevanja vseh relevantnih dejstev in predlaganih dokazov je bilo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj se toženka pri svojih ugotovitvah naslanja le na javno evidenco ter na domnevno splošno znana dejstva, ki to niso. Ugotovitev, da gre pri objektu „A“ za enostanovanjski objekt je protislovna, napačne pa so tudi ugotovitve glede objekta „C“, saj je bil objekt zgrajen pred letom 1967 in vpisan v zemljiški kataster, ki je po ZGO-1 „bistvena“ evidenca. Tudi če je obravnavani poseg nesprejemljiv v obsegu, kolikor se nanaša na objekt „C“, bi toženka morala soglasje zavrniti le v tem obsegu.

Tudi če bi predvideni poseg s seboj nosil določene vplive, zato še ne pomeni nesprejemljivega posega v prostor, izpodbijana odločitev pa je v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti. Kako je toženka prišla do ugotovitve, da bi promet – katerega intenzivnost ji ni znana – a priori pomenil ogrožanje funkcij gozda, iz obrazložitve ne izhaja, tako stališče pa je tudi v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti. Dostop je predviden po nekategorizirani cesti, ki je obstajala že pred letom 1967, kar pomeni, da ima po zakonu uporabno dovoljenje. Ker je ta pot bistven element obstoječe pravice do uporabe objektov na A., gre za nekategorizirano cesto in ne za gozdno vlako, kot to navaja GGN. Zato je sodišče v zvezi s tem načrtom dolžno uporabiti institut exceptio illegalis.

Obravnavane parcele niso gozd, Odlok o GGN gozdnogospodarskega območja Ljubljana in Pravilnik o gozdno gospodarskem načrtu gozdno gospodarske enote Ljubljana pa sta glede tega nezakonita in neustavna. Objavljen je bil namreč le njun kratek tekstualni, ne pa tudi preostali, predvsem grafični del. Poleg tega je tožnik kupil parcele, katerih stanje v naravi (tudi travnik in njiva) je zavarovano z Odlokom o TRŠ, do spremembe njihovega pravnega statusa pa je prišlo brez tožnikove vednosti, kar je poseg v lastninsko pravico. Odlok o GPN je bil sprejet na podlagi navedenih nezakonitih predpisov, obravnavana zemljišča pa so bila vanj zajeta kljub temu, da niso izpolnjevala zakonskih kriterijev za gozd.

Pravilnik o GGN je pričel veljati 1. 12. 2007, novi Zakon o gozdovih , ki pri vključevanju doslej negozdnih parcel v GGN zahteva osebno vabilo lastnikom in določa kriterije za to, pa je bil sprejet 20. 11. 2007. Sprejem GGN v času, ko je bil organ že seznanjen z besedilom novega zakona, ki določa strožji režim, pa pomeni zlorabo pristojnosti ministrstva oziroma zavoda.

Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnik v bistvenem ponavlja tožbene navedbe, posebno v zvezi s tem, da zemljišče predvidenega posega ni gozd ali gozdni prostor.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet izpodbijane odločbe je soglasje iz prvega odstavka 21. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG), po katerem je treba za graditev objektov in posege v gozd oziroma gozdni prostor pridobiti soglasje Zavoda. Podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je tretji odstavek istega člena, po katerem soglasja ni mogoče izdati, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov. Po isti določbi se pri presoji ogroženosti upošteva ovrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov.

Odločanje se torej nanaša izključno na vpliv graditve objekta oziroma posega, ki je lociran v gozdu oziroma gozdnem prostoru, na funkcije gozda, kot so opredeljene v gozdnogospodarskem načrtu. ZG glede na navedene določbe 21. člena za izdajo soglasja ne predvideva presoje skladnosti načrtovanega posega s prostorskimi akti oziroma z naravovarstvenim ali kulturnovarstvenim režimom; ta presoja je pridržana drugim organom v drugih postopkih (tako npr. skladnost načrtovane gradnje s prostorskim aktom po 1. točki prvega odstavka ZGO-1 v postopku izdaje gradbenega dovoljenja preveri organ, pristojen za gradbene zadeve, skladnost posega s kulturnovarstvenim režimom pa po 29. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine v postopku izdaje kulturnovarstvenega dovoljenja Zavod RS za varstvo kulturne dediščine).

V skladu s tem so za odločitev v obravnavani zadevi brezpredmetne navedbe strank, ki se ne nanašajo na vprašanja, ali parcele predvidenega posega spadajo v gozd oziroma gozdni prostor in kakšen bo vpliv predvidenega posega na funkcije gozda, kot so opredeljene z GGN.

Med strankama ni sporno, da je zemljišče predvidenega posega v GGN gozdnogospodarske enote Ljubljana opredeljeno kot gozdno zemljišče. Po drugem odstavku 1. člena ZG pa določbe tega zakona, ki se nanašajo na gozdove, veljajo tudi za druga gozdna zemljišča, če ta zakon ne določa drugače. Katera zemljišča so gozdna v smislu ZG in in katera zemljišča so gozd, je glede na določbe 10. in 11. členu tega zakona opredeljeno v GGN območja oziroma enote. To pomeni, da za odločanje po ZG in s tem pristojnost Zavoda za gozdove ni odločilna katastrska kultura parcele ali njeno dejansko izpolnjevanje meril, ki jih za pojem gozda opredeljuje ZG, temveč to, da je ta parcela kot gozdna opredeljena v GGN.

Glede statusa zemljišča predvidenega posega pa sodišče dodaja še, da je po prej navedeni določbi prvega odstavka 21. člena ZG soglasje treba pridobiti ne le za poseg v gozd, temveč tudi v gozdni prostor. Po 1. točki 3. člena ZG je gozdni prostor lahko tudi negozdno zemljišče, ekološko oziroma funkcionalno povezano z gozdom, ki skupaj z njim zagotavlja uresničevanje funkcij gozda. Toženka z navedbami o tem, da načrtovani objekti mejijo na gozd, dostop do njih pa je predviden po javni poti, ki poteka po gozdu in je bistvena za uresničevanje higiensko – zdravstvene in rekreacijske funkcije gozda, po presoji sodišča obrazlaga funkcionalno povezavo zemljišča posega z gozdom in s tem utemeljuje njegovo obravnavo kot gozdno zemljišče. Iz navedenega izhaja, da so bistvenega pomena za odločitev funkcije gozda, opredeljene v GGN. GGN je izdan kot podzakonski akt, tožnik pa zatrjuje njegovo protizakonitost oziroma protiustavnost. Ker je sodišče glede na 125. člen Ustave dolžno zavrniti uporabo nezakonitega oziroma neustavnega podzakonskega akta (tkim. exceptio illegalis), je v nadaljevanju preizkusilo te tožbene navedbe.

Tožnik ima prav, da morajo biti po prvem odstavku 154. člena Ustave predpisi objavljeni, preden začno veljati. Prav ima tudi, da je bil objavljen le kratek tekstualni, ne pa tudi preostali, predvsem grafični del GGN. Vendar pa sodišče zaradi takega načina objave ne dvomi v veljavnost GGN. Bistveni namen ustavne določbe o objavi predpisov je namreč seznanitev javnosti z veljavno pravno ureditvijo. Ta namen je bil po mnenju sodišča ustrezno dosežen tudi z objavo kratkega, normativnega dela GGN, dopolnjeno z navedbo, kje in na kakšen način se je mogoče seznaniti z deli GGN, ki iz zaradi njihovih tehničnih značilnosti niso objavljeni v uradnem glasilu (5. člen Odloka o GGN GGO Ljubljana in 7. člen Pravilnika o GGN GGE Ljubljana).

Glede na obseg opravil, ki jih ZG v 14. členu predpisuje v postopku priprave in sprejemanja GGN, sodišče ne sprejema niti tožbenih navedb, da naj bi pričetek veljavnosti GGN v času, ko je bil v Državnem zboru že sprejet zakon, ki za njegovo pripravo predpisuje strožje pogoje, kazal na zlorabo. Že iz zakonskega besedila je namreč očitno, da številnost in kompleksnost omenjenih opravil, ki so deloma vezana tudi na roke, ne omogočata poljubnega prilagajanja – še posebno ne pospešitve – časovnega poteka tega postopka.

Sodišče dodaja še, da je novela ZG iz leta 2007, na katero se sklicuje tožnik, sicer v fazi priprave GGN (torej še pred začetkom njegovega sprejemanja) uvedla dolžnost Zavoda, da lastnike zemljišč v zaraščanju obvesti o tem, da bodo njihova zemljišča, ki bodo še naprej prepuščena zaraščanju, ob izdelavi naslednjega GGN določena kot gozd oziroma gozdno zemljišče (peti odstavek 11. člena). Vendar pa se tudi po tej določbi dolžnost obveščanja nanaša šele na pripravo naslednjega GGN in zato v ničemer ne bi mogla vplivati na tožnikove pravice v zvezi z GGN, ki je bil že v postopku sprejemanja.

ZG je tudi pred navedeno novelo v postopku sprejemanja GGN predpisoval njegovo javno razgrnitev in javno obravnavo, o kateri so morali biti na primeren način obveščeni tudi lastniki gozdov (drugi odstavek 14. člena) in s tem vsebinsko enako udeležbo lastnikov gozdov, kot je predpisana po noveli. Da bi mu (ali njegovim pravnim prednikom) v skladu s temi določbami ne bila omogočena udeležba pri sprejemanju GGN, tožnik ne zatrjuje. Tožbene navedbe, da je do spremembe pravnega statusa zemljišča predvidenega posega prišlo brez tožnikove vednosti oziroma možnosti sodelovanja, torej ostajajo povsem pavšalne, navedbe o nezakonitosti in neustavnosti GGN pa so iz navedenih razlogov po presoji sodišča neutemeljene.

GGN med bistvenimi funkcijami gozda, na katerega naj bi vplivala predvidena gradnja, opredeljuje higiensko – zdravstveno in rekreacijsko. Toženka je izdajo soglasja zavrnila, ker je (med drugim) ocenila, da bo promet 12 osebnih vozil, za katera so v okviru nameravane gradnje predvidena parkirna mesta, z emisijami in preprečitvijo sproščenega gibanja pešcev na poti, prek katere je predviden dovoz, bistveno ogrozil ti funkciji.

Po besedilu tretjega odstavka 21. člena ZG za zavrnitev izdaje soglasja ni potrebna gotovost, da bo prišlo do nedopustnih vplivov na funkcije gozda, temveč zadostuje, da je mogoče pričakovati ogrožanje teh funkcij. Da je mogoče pričakovati ogrožanje navedenih funkcij gozda, pa je toženka s svojimi razlogi utemeljila ustrezno in logično. Pri tem sicer drži, da svojih ugotovitev ni količinsko ovrednotila, vendar to po presoji sodišča tudi ni potrebno. Reden promet dvanajstih motornih vozil po poti namreč tudi nestrokovnjaku že na prvi pogled pomeni ogrožanje funkcionalnosti te poti (in z njo gozda) v namen rekreacije, enako pa velja tudi za vpliv emisij, ki bi jih povzročala ta vozila, na higiensko – zdravstveno funkcijo gozda. Tožbene navedbe, da promet dvanajstih vozil pod določenimi pogoji ne pomeni nujno ogrožanja teh funkcij, so povsem hipotetične, predvsem pa ne morejo vplivati na presojo pravilnosti sklepanja, da je na podlagi te okoliščine ogrožanje mogoče pričakovati. To pa po navedenem zadostuje za izdajo zavrnilne odločbe.

Tožnik pri tem ne trdi, da predvideni poseg ne predvideva ureditve parkirnih mest za dvanajst osebnih vozil in da ta vozila ne bi povzročala rednih obremenitev dovozne poti (in s tem gozda) s prometom in emisijami, kot ugotavlja toženka. Sodišče je po prvem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri preizkusu dejanskega stanja omejeno s tožbenimi navedbami, zato teh ugotovitev ni preizkušalo.

Prav tako tožnik ne navaja, da bi po omenjeni poti že zdaj potekal promet v primerljivem obsegu oziroma da do obremenitve poti s prometom ne bo prišlo prav zaradi predvidenega posega. Njegove trditve o nesorazmernosti zavrnitve izdaje soglasja zato ostajajo povsem neutemeljene, saj predmet presoje ni bil poseg v že obstoječe stanje, temveč izključno vpliv nameravanega posega, kot izhaja iz projektne dokumentacije. Sodišče dodaja še, da toženka po ugotovitvi, da je mogoče pričakovati bistveno ogrožanje funkcij gozda, po prej navedeni določbi tretjega odstavka 21. člena ZG ni imela na voljo nobene druge možnosti prilagajanja svoje odločitve stopnji ogrožanja, temveč je morala izdati zavrnilno odločbo.

Kot je bilo že obrazloženo, je bila predmet obravnavanega upravnega postopka le presoja vpliva predvidenega posega, kot izhaja iz predloženega projekta, na funkcije gozda, kot so opredeljene z GGN. Toženka je v tem pogledu navedla izključno zgoraj presojene razloge v zvezi z vplivom prometa dvanajstih vozil po dostopni poti. Kot je bilo prav tako že obrazloženo, sodišče vse njene preostale navedbe v obrazložitvi šteje za brezpredmetne. Relevantni razlogi za odločitev toženke torej izhajajo izključno iz podzakonskega akta in podatkov, ki jih je posredoval tožnik.

Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanjem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, po tretjem odstavku istega člena pa v takih primerih stranke ni potrebno zaslišati.

Tožnik je svoji zahtevi za izdajo soglasja priložil projektno dokumentacijo in s tem glede na povedano priložil tudi vse dokaze oziroma navedel vsa dejstva, potrebna za odločitev v tej zadevi. Tudi po presoji sodišča so bili s tem izpolnjeni zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem postopku, brez zaslišanja stranke, na kar ne more vplivati okoliščina, ali je prvostopenjski organ to navedel v svoji obrazložitvi. Na kakšen način bi lahko ta okoliščina vplivala na njegove procesne pravice, tožnik ne navaja.

Uradna oseba, ki vodi postopek, lahko razpiše ustno obravnavo, kadar je to koristno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 154. člena ZUP). Izpolnjevanje pogojev za odločanje v skrajšanem postopku po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP že pojmovno izključuje potrebo po razjasnjevanju stvari onkraj navedb in podatkov stranke in s tem tudi potrebo po razpisu ustne obravnave. Toženka je torej že iz tega razloga ravnala pravilno, ko sestanka uradne osebe s tožnikom in predstavnikoma Inštituta za javno upravo ni štela za javno obravnavo.

Takemu stališču v prid govori tudi vsebina „zapisnika“ z dne 18. 1. 2011, iz katere izhaja, da je bila vsebina sestanka izmenjava pravnih stališč, ne pa ugotavljanje tega, kar naj bi bil predmet ugotovitvenega postopka, čemur je po prvem odstavku 163. člena ZUP namenjena ustna obravnava. Iz te listine tudi sicer ne izhaja, da bi bilo ob tej priložnosti izvedeno kakšno procesno dejanje, niti česa takega v tožbi ne navaja tožnik.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da tožniku ni bila kršena pravica do izjave ter da toženka ni kršila upravnega postopka, ko navedenega sestanka ni štela za ustno obravnavo, zapis o njem pa obravnavala kot uradni zaznamek in ne zapisnik o obravnavi.

Ker je tako ugotovilo, da ni utemeljen noben izmed tožbenih razlogov, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.